O mestu, ki sem ga zapustil, mestu, kjer osebne zgodbe iz preteklosti krojijo razmerja sedanjosti in prihodnosti .

Slabe tri tedne je, odkar sem svoje življenje zapakiral v nekaj škatel in se ob veliki pomoči prijatelja, vizualnega umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča, odpeljal proti Berlinu. Za nedoločen čas. Bilo je ravno sredi medijske evforije in najave “stoletnega zimskega viharja”, ki naj bi preplavil Slovenijo in dobršen del Srednje Evrope, kar je najino pot s kombijem še dodatno začinilo.

Odpravila sva se pozno zvečer in se iz točke A v B premaknila brez večjih pretresov. Največja težava je bila, da na relaciji Ljubljana – Berlin po tem, ko sva izgubila “domači“ Val 202, nisva uspela ujeti normalne radijske frekvence nemško govorečega območja. Preklapljala sva med lokalnimi, regijskimi in nacionalnimi radijskimi frekvencami, iz katerih so se razlegale raznorazne viže: nabožni in narodno-zabavni napevi, klasični “vorne-kurz-hinten-lang” šlagerji, nadležni techno “beat”, prazne pop melodije. Občasno sva naletela na kakšno nočno pogovorno oddajo, ki se je zdela kot nekakšen balzam za ušesa, v isti sapi pa je bila večkrat tudi iztočnica, ki naju je predramila iz hipnoze kilometrov, ki sva jih puščala za seboj.

Po več kot enajstih urah vožnje in po več kot tisoč prevoženih kilometrih sva prispela v Berlin, mesto, ki sem si ga izbral za novo bivališče. Mesto, kamor sem pobegnil iz Ljubljane v želji, da izpeljem nekaj svojih idej in realiziram projekte, za katere v slovenskem prostoru ni bilo posluha.

Kmalu po prihodu sva ugotovila, da sva se za las izognila novi naravni katastrofi, o kateri so naju obveščali z vseh strani: družina, prijatelji, medijski portali … Pozorno sva spremljala vremenske napovedi, saj bi se že naslednji dan Matej moral odpraviti nazaj proti Ljubljani in vrniti kombi, s katerim sva prepeljala škatle z mojimi stvarmi. Kaj vse se nakopiči človeku tekom življenja. Kljub temu, da sem poskušal maksimalno reducirati stvari, sem še vedno prepričan, da sem s seboj prinesel ogromno balasta. Knjige, ki jih nikoli ne bom odprl, obleke, ki jih nikoli ne bom oblekel, in predmete, katerih simbolni pomen bom za vselej pozabil.

Bolj sva z Matejem pogledovala nazaj proti Sloveniji, bolj sva ugotavljala, da se njegov povratek izmika. Obsedno stanje na cestah, obsedno stanje v medijih, obsedno stanje med ljudmi je privedlo do napovedi zapore slovenskih državnih meja, zato je  Matej pot odložil za nedoločen čas. Tako sva lahko preživela še nekaj skupnih dni več v Berlinu.

Vsak dan je prinesel nekaj novega, kakšno novo knjigo, kakšno novo razstavo ali kakšno novo berlinsko ulico. A najbolj posrečen trenutek teh dni je bil večer, ko sva pri najboljšem berlinskem sosedu – Lidlu – po sili razmer opravila nakup, zakuhala široke rezance z vloženo skušo in vse skupaj zalila s čilskim syrahom, ki ga je priporočil Lidlov izvedenec za vino. Vem, da se sliši neokusno, a obrok je bil odličen, vino povsem pitno in večer nadvse prijeten. Nekaj, kar ostane, in nekaj, za kar sem se bal, da bom izgubil, ko bom odhajal iz Ljubljane.

Kaj vse se mi je preganjalo po glavi lansko poletje, ko sem se dokončno odločil, da zapustim ugodje domačega okolja. Družina, ljubezen, prijatelji … Vezi, ki sem jih tkal celo življenje. In potem je tu še Ljubljana, mesto, v katerem se lahko nahajaš kjerkoli, pa se v tridesetih minutah v katerikoli smeri neba znajdeš v naravi. Mesto, iz katerega se v dobri uri lahko odpelješ na morje ali v slabi uri na smuko v Kranjsko Goro. Mesto, kjer imata paradižnik in kumara različen okus, mesto, ki ima bolj sveže ribe kot celotna slovenska obala. A tudi mesto, v katerem vsi vedo vse o vseh, in največkrat veliko prej, kot ve to človek sam. Mesto, v katerem nekateri tiho prežijo na svojih okopih in čakajo na tisti kos pogače več.

To je še vedno mesto, kolegica mu reče “capital village”, kjer osebne zgodbe iz preteklosti krojijo razmerja sedanjosti in prihodnosti. Osebne zgodbe, nazori in odločitve, ki pogosto niti ne presežejo nivoja petkovega gostilniškega spora oz. poljubne afinitete posameznikov, in ki nimajo nikakršne povezave s tehtnimi argumenti ali strokovnostjo.

Mesto, ki ga imam neizmerno rad, in mesto, ki me v svoji majhnosti neizmerno duši.

Nisem povsem prepričan, da je dežela, kjer morajo biti po zakonu vsi avtomobili v ulici parkirani v isto smer, prostor, v katerem bom obstal. Vem pa, da je perišče lepote, ki se razteza od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev*, prevečkrat le kot slaba vremenska napoved na dan najinega odhoda. Stanje družbe, znotraj katere se brez razloga znova in znova postavljajo in zapirajo meje.

*Ivan Cankar, Kurent

Napisal: Tevž Logar, kurator

objavljeno v 1. številki revije Outsider, maja 2015