Sodobni način življenja s svojo udobnostjo ne prizanaša niti nam, gozdarjem. Kadar nismo v gozdu, sedimo v avtih, za računalniki, na zofah. Tako sem se tudi sama lotila domače telovadbe, pogled pa mi je uhajal skozi okno.
Tako sem zagledala sivo čapljo, ki mi je močno pri srcu, saj jo redno srečujem v strugi Gradaščice, kjer ležerno brklja po strugi. Takoj sem prepoznala, da nekaj ni v redu. Čaplja je bežala. Pred leti so se v Ljubljano naselili galebi. In zdaj jim v svojem zavojevalnem pohodu čaplja očitno ni bila po godu. Ker čaplja ni najboljši letalec, je nad svojim klavrnim begom obupala in se zatekla na streho bližnjih vrstnih hiš. Stala je tam vsa prestrašena, galebi pa so izvajali nad njo lažne napade. Kot kakšna nemška štuka so pikirali nanjo in potem zadnji hip odvili. Čaplja je le nemočno upogibala glavo proti tlom, da je galebi ne bi kljunili. Bila me je čista groza. Trepetala sem za ubogo čapljo, bentila nad agresivnostjo galebov in čisto pozabila na telovadbo. Po nekaj minutah te torture se je galebom pridružilo še nekaj vran.
Tu se je v meni vnel srdit boj. Vrane imam namreč zaradi visoke inteligence zelo rada. Najbrž se mi zaradi te lastnosti zdijo podobne ljudem in zato postanejo simpatične.
Tako se nisem mogla odločiti, ali naj še naprej dojemam čapljo kot ubogo žrtev in se jezim nad oportunizmom zahrbtnih vran ali naj se veselim naprednosti prilagoditve in hitrosti zaznave priložnosti lova vran. Seveda je v meni zmagala naklonjenost do čaplje, za katero sem zmotno sklepala, da je ogrožena vrsta.
Droben pogled na splet pa pove, da je klasificirana kot najmanj ogrožena.
Po desetih minutah dramatičnega dogajanja na sosednji strehi so se galebi in vrane odločili, da je bilo vzgojnih ukrepov dovolj in so prizorišče zapustili. Čaplja je šokirana nekaj časa še stala tam in strmela predse, potem pa je meni nič tebi nič naredila nekaj zanjo tipičnih elegantnih mirnih dolgonogih korakov in odletela svojim novim, srčno upam, da bolj mirnim časom naproti.
Sama pa sem obupala nad vadbo, saj so me misli odnesle v premišljevanje o tem, kako nas lahko pretirana zagretost za ohranjanje narave ne samo zanese, pač pa smo pri izbiri vrst, ki jim želimo pomagati k številčnejši prihodnosti, subjektivno nepravični.
Takoj sem se spomnila profesorja, ki nam je na študiju gozdarstva in lovstva omenil problem klavžarja. Začel je z vprašanjem, kakšen se nam zdi projekt ponovne naselitve risov. Vsi smo hiteli izkazovati navdušenje nad tem plemenitim in hvalevrednim projektom. Takoj zatem nam je pokazal sliko klavžarja in vprašal, za kateri projekt bi raje namenili sto evrov: ponovno naselitev risov ali klavžarjev. Roko na srce, klavžar res ni primerljiv s srčkano mucko, ki je hkrati še mogočna. Ris ima izostren, inteligenten pogled, mehko stopa po gozdnih tleh in njegovi čopki na vrhu ušes dajo vedeti, da gre za spoštovanja vrednega uravnalca divjadi, tako rekoč resničnega kralja naših gozdov. Klavžar pa izgleda, kot da mu je nekdo snel perje z glave in je ostala le še izsušena, plazilsko nagubana starikava koža. Pogled na klavžarja tudi ni ravno prijeten. S svojim dolgim kljunom rahlo spominja na maske, ki so jih nosili iztrebljevalci kuge v srednjem veku.
Morda vidite manj drastično razliko, pa vendar nam je profesor zaupal, da je bilo financiranje ponovne naselitve risa precej enostavnejša naloga od grivastega ibisa (kot se tudi reče klavžarju – to starinsko ime mu je nadel sam Žiga Zois). Ta nelepi ptič je bil sicer čaščen že v času Egipčanov, v Evropi pa je bil znan kot izvrstna delikatesa, zaradi česar je že sredi 17. stoletja iz lovsko napredne Evrope izginil. Zanimivo je, da imamo v Sloveniji 325 primerkov človeške vrste, ki se pišejo Klavžar, medtem ko je število teh nelepih ptičev enako ničli, če odštejemo naključne mimoidoče klavžarje.
Ti pridejo iz očitno čustveno manj subjektivno pogojene financerske zavese. V Nemčiji in Avstriji so pred leti pridobili nekaj denarja in začeli z naseljevanjem zajetnega ptiča. Na začetku so imeli nemalo težav – klavžar je namreč selivka, česar v Evropi ne zna več, zato so jo iz rodne Nemčije in Avstrije spremljali z zračnimi plovili ter usmerjali proti Italiji, kjer naj bi prezimili. Ob tem so podcenili italijansko privrženost k lovu. Profesor nam je zaupal, da je bil prvi ptič, ki je dosegel Italijo, takoj ustreljen. Lovec je potem povedal, da ni vedel, kateri ptič je, zato ga je brž ustrelil. Z veliko vlaganja v izobraževanje so težavo krivolova pompoznega ptiča uspeli omejiti. Naslednja neugodnost so bili električni udari, ki so se klavžarju dogajali v Nemčiji in Avstriji. Ko so izolirali nekaj najbolj perečih kablov, je začela populacija počasi rasti. Lani se je začel nov projekt, vreden skoraj šest milijonov in pol, s katerim so si postavili ambiciozen cilj – povečanje populacije na več kot 350 selitveno sposobnih grdih ibisov.
Razmišljanje o ideji ohranjanja vrst mi tudi po koncu neprijetne vadbe ni šlo iz glave. Ravno tisti večer smo imeli srečanje knjižnega kluba in med uvodnim pomenkovanjem sem se podala v debato glede skrbi za izumirajoče vrste. Takoj se je pojavila misel, da bi bilo treba vse vrste za vsako ceno ubraniti pred izumrtjem. Nekateri smo misel gnali do zanimivih moralnih skrajnosti. Ali bi bilo torej smiselno ohraniti tudi na primer virus covid-19 v svoji prvotni, alfa obliki? Bi morali torej ohraniti tudi smrtonosne bolezni, ki preživijo izključno na človeku? Če da, po kakšnem ključu bi izbirali med ljudmi, ki bi jih s temi boleznimi okužili?
Zaključka nismo našli, saj smo začeli padati na finto nerazumevanja drug drugega v smislu: Pa kako lahko zagovarjaš idejo, da je treba nekoga načrtno okužiti z ebolo?
Naša razprava je bila sicer nesmiselna. Zapis DNK tovrstnih kužnih nadlog je le en tekstovni zapis, ki se ga s pritiskom na tipko za brisanje kaj hitro za vekomaj izbriše. Tega najbrž evolucija sicer ne bi bila vesela, saj je virus izdelovala nekaj milijard let. Vsekakor pa je dilema, ali je smiselno hraniti tovrstne zapise ali ne, zanimiva. Nekateri lepo opišejo prednosti in slabosti tovrstne hrambe potencialno usodnih že iztrebljenih bolezni, kot so črne koze. Spet drugi pa znajo pokazati, da je črnim kozam soroden virus možno izdelati za sto tisočakov ameriških dolarjev z robo, ki se jo da naročiti po internetu.
Ob strahotah, ki nas lahko doletijo, če kdo vede ali nevede spusti med nas zoprnijo, od katere bomo spet v strahu kupovali kvas in toaletni papir, sem pomislila na mlade Avstrijke, ki z motornim zmajem in megafonom usmerjajo rdečeglave gravže proti Italiji. Ob takih prizorih človek ne more mimo občutka, da so novi rodovi Homo sapiensa vzpodbudni in da bo na koncu klavžar sit, čaplja pa cela.
Napisala: Marija Jakopin
Naslovna fotografija (klavžar ali grivasti ibis): Rok Štirn
