Marijan Vrtovec (1936) je slovenski arhitekt, doma iz Velikih Žabelj v Vipavski dolini. Arhitekturo je študiral na FAGG v Ljubljani (letnik 1956/57), kjer je diplomiral pod mentorstvom Eda Mihevca.

V svoji bogati profesionalni karieri je deloval v različnih skupinah (SGP Primorje Ajdovščina, Oddelek za urbanizem Stanovanjskega podjetja Gorica, Projektivni biro Progres in Projektivni atelje v Ljubljani) ter samostojno.

Z Viktorjem Pustom je sodeloval pri projektiranju terasnih blokov v Kosezah, za sosesko Split 3 arhitekta in urbanista Braca Mušiča pa sta z Milanom Štrukljem prispevala projekt za otroške vrtce.

Zatem se je vključil v Trajno delovno skupnost samostojnih kulturnih delavcev DESSA in CARDO v Ljubljani. Od leta 1990 deluje v svojem biroju BORDÒ v Ljubljani.

V svoji dolgi karieri je projektiral skorajda vse možne tipologije: javne in stanovanjske objekte, šole, športne objekte z bazenom, trgovske, skladiščne in tovarniške objekte, prenove obstoječih objektov, družinske hiše, spomenike in nagrobnike. Sodeloval je na več javnih natečajih, njegovo delo pa vključuje tudi zazidalne načrte.

Sam kot pomembnejše izpostavlja naslednje natečajne in izvedene projekte:
Zazidalni načrt z idejnimi projekti za Trato II v Kočevju, 1. nagrada; Turistično-hotelski kompleks Stoja Valovine v Puli, 2. nagrada (prva ni bila podeljena); Kulturni center ob Uni v Bihaču, 1. nagrada; Srednja šola v Aleksandrovcu, sprejeta rešitev; Športno-rekreacijski center Police v Ajdovščini, zgrajen (energetsko sanacijo izvedli oblikovno neustrezno); Občina in sodišče v Ajdovščini, sprejeta rešitev; Počitniško naselje Lipa in Salonit v Nerezinah – otok Lošinj, zgrajen; Poslovni center Gruž v Dubrovniku, Občina v Tolminu.

Odločilno je zaznamoval tudi mesto Nova Gorica s projektoma za Trgovski center s Trgovsko ulico (danes Bevkov trg; urbanistična zasnova ter projekt najdaljšega objekta in ulice)   – gre za prvi primer namensko projektirane cone za pešce v Jugoslaviji – in Lesarski šolski center Nova Gorica (krajinsko prilagojena ponovitev tega projekta je bila izvedena tudi v Kamniku).

Naslovna slika: Na levi stavba Trgovskega centra, avtor Marijan Vrtovec (vir: Arhiv AMD Nova Gorica). Fotografija prikazuje motoristične dirke po prometnicah mesta, ki jih je Avto-moto društvo Gorica prvič pripravilo maja 1955 ter jih nato kot preizkušnjo za nagrado Nove Gorice ponavljalo pozno poleti med letoma 1958 in 1971.

Intervju z arhitektom je razdeljen v dva dela: prvi se dotika študija in potovanj, drugi pa profesionalne arhitekturne prakse in predvsem dela v Novi Gorici. Pred vami je drugi del.

Kakšen arhitekturni pristop je značilen za vaše delo, po kom ste se zgledovali?

Vzornika nimam, me pa nekatere rešitve bolj pritegnejo. Potrditve za svoje oblikovne rešitve in arhitekturne zamisli sem iskal pri projektih drugih avtorjev, ki so ideje izražali na podoben način. Osnova mojih konceptov je funkcionalnost, iz katere izhaja oblikovanje stavbe.

Ste avtor dveh pomembnih projektov v Novi Gorici, Trgovskega centra in Lesarske šole, obe pa ste projektirali kot mlad arhitekt, na začetku karierne poti. Kako ste prišli do teh nalog?

Takrat sem deloval v skupini arhitektov Oddelka za urbanizem pri Stanovanjskem podjetju Nova Gorica, kjer smo primarno iskali urbanistične rešitve glede na potrebe mesta z upoštevanjem predlogov predstavnikov občine, gospodarstva in trgovine.

Križišče vsega sodelovanja med mladimi arhitekti in investitorji je vseskozi bil tedanji župan Jožko Štrukelj. Neselektivno nas je pri tem delu vedno podpiral, poslušal, prenašal želje in zahteve vseh predstavnikov, zainteresiranih za razvoj mesta.

Trgovski center v Novi Gorici velja za prvo načrtovano cono za pešce v bivši Jugoslaviji. Kaj so bila vaša izhodišča in zgledi?

Trgovski center sem zasnoval glede na ekonomske možnosti zainteresiranih skupin in glede na finančno izvedljivost v danem času. Ideja je bila ustvariti peš povezavo ob predvidenih lokalih med manjšim trgom (današnji Bevkov trg) na severni strani t. i. Trgovske ulice in avtobusno postajo na njenem južnem koncu.

Sam sem izhajal iz izkušenj, ki sem jih pridobil med delom in bivanjem v Skandinaviji, ko so name ugoden vtis napravili sicer tam večji trgovsko-razvedrilni objekti za pešce, ki so zaradi klimatskih potreb bili seveda nadkriti. Izhodišče projekta je bila tako želja, da bi za mestno populacijo ustvarili območje živahnega srečevanja med vsakodnevnimi nakupi v trgovinah v pritlični etaži. Med trgovinami so bili predvideni mali gostinski lokali, da se obiskovalci lahko ustavijo in odpočijejo, pisarne in predstavništva pa so dobila svoje prostore v etaži nad njimi.

Svojo zasnovo sem razvijal in utrjeval skupaj s kolegi v biroju, najbolj z arhitektom Ronijem Nemcem.

Ali ste lahko dosledno uresničili svojo arhitekturno vizijo?

V fazi projektiranja je prevladal osnovni stometrski objekt – hrbtenica zazidave z lokali, ki je še danes aktivni trgovski del mestnega centra. Pritličje je bilo mišljeno obojestransko zastekljeno – transparentno. Predvidena popolna zasteklitev bi dala objektu paviljonski karakter in lahkotnost, istočasno pa bi objekt vizualno vključil v parkovno-drevesne površine na vzhodu ob Magistrali, saj je bila skladiščem namenjena klet. Predvideno je torej bilo, da se objekt odpira na obe strani, na Trgovsko ulico in na park ob Magistrali.

Žal pa take investicije ni bilo mogoče zagotoviti, zato sem moral opustiti klet in nujna manjša skladišča omogočiti na vzhodni strani pritličja, kar pa je odvzelo objektu prosojnost, lahkotnost in vizualno povezavo z Magistralo.

Kaj pa ostali objekti v Trgovskem centru, na primer bivši Daimond in današnji XCenter?

Izdelal sem tudi idejne načrte za tako imenovani objekt KVZ Brda (danes XCenter) z enoteko in atrijem v kleti ter trgovino in pisarnami v nadzemnih etažah. Lokacijsko sem ga postavil bistveno stran od Rusjanovega spomenika, fasado, obrnjeno proti betonski skulpturi, pa predvidel poraščeno z zelenjem, da bi tako s temnejšim ozadjem poudaril skulpturo.

Načrtovana zazidava na zahodni strani Trgovske ulice je dovoljevala razgibano postavitev z vmesnimi ozkimi prehodi za pešce s parkirišča ob Delpinovi ulici. Ta objekt potem ni bil izveden po mojih načrtih.

Projekt Trgovskega centra je nepričakovano posegel v zasnovo novega mesta in spremenil predvideno rabo prostora. Namesto široke Magistrale je tu zaživel po merilu dostopnejši, manjši, organski nakupovalni center.

Res je, predvidena raba prostora po prvi rešitvi profesorja Ravnikarja s poudarjeno linijo v osi sever–jug se pri izvedbi ni uresničila. V razvoju mesta so se namreč pojavljala politično-gospodarska nihanja, zaradi česar se je potrebe po novih javnih in stanovanjskih objektih namesto celostno reševalo točkovno. Vsakokratne rešitve niso bile preverjene in podprte s strani nosilca idej novega mesta in tako se je prvotni koncept profesorja Ravnikarja izgubljal.

Da bi Nova Gorica le dobila zamišljen karakteristični mestni ambient prvotnega snovalca s široko Magistralo, bi morali ob njo postavljati programsko in oblikovno primerne objekte z bogatim parterjem. Morda bi lahko na severnem koncu ulico zaključili z enako skupino objektov, kot so zgrajeni na njenem jugu – s ponovitvijo »Ruskih blokov«. Verjamem, da bi prebivalci in vsakodnevni obiskovalci mesta našli in izkoristili nastale nove ambiente tako za svoje potrebe kot za razvedrilo, s programsko dopolnitvijo prostora Magistrale pa bi rasla njihova pripadnost svojemu mestu.

Še danes je Trgovski center uspešen projekt, medtem ko Magistrala več ali manj stagnira. Zakaj mislite, da je tako?

Ko je bil zgrajen, je nakupovalni center, tako kot je bil zasnovan in delno zgrajen, lažje izpolnil svoj namen. Manjši objekti, razvrščeni ob širino Magistrale, tedaj ne bi mogli ponuditi pešcu zadosti intimnega, zaščitenega ambienta.

Ali to po vaše nakazuje na zablode modernističnega urbanizma ali pa morda na nerazumevanje modernizma na lokalni ravni in zato na neuspeh apliciranja Ravnikarjevih rešitev v prostor?

Tega ne bi želel povezovati z modernizmom, časom ali avtorjem. Želim pa si, da bi v prihodnosti premišljene, utemeljene in možnostim prilagojene vizionarske rešitve, ki bodo sprejete, tudi dosledno udejanjili. In da se bodo te pravilno prilagajale potrebam in možnostim nadaljnje rasti mesta. Akterji razvoja mestnega tkiva bi morali slediti prvotnim idejam avtorjev.

Kako se počutite, ko gledate projekt Trgovski center danes, kako živi v mestu? Ali se arhitekt vedno sprašuje, kaj bi lahko šlo drugače, ko gleda pretekla realizirana dela?

V nastalem ambientu se vsakokrat rad sprehodim ali pa sedem s prijateljem za pogovor. V spominu se mi zrcalijo rešitve, ki niso mogle biti izvedene: večji prostor ob spomeniku Rusjanu s prehodom čez Erjavčevo, pa tudi »prenos« novega objekta (stolpnica Eda) s križišča Erjavčeve z Delpinovo ob krožišče na Magistrali, s čimer bi prostorsko definirali novogoriški Travnik.

Kako pa je potekalo projektiranje Šolskega centra v Novi Gorici?

Lesarsko srednjo šolo sem projektiral že po odhodu v Ljubljano ob natečajni zmagi kolega Viktorja Pusta, s katerim sem sodeloval, za terasne stanovanjske bloke v Kosezah.

Na Oddelku za armiranobetonske konstrukcije (ABK) SGP Gorica so izrazili željo, da v projektu prevzamem njihove tipske montažne AB elemente. Za njih sem projektiral že nekaj javnih objektov (tovarna baterij Zmaj v Ljubljani, tovarna furnirja, poslovni center Gruž, upravni sedež pristanišča Ploče in kasneje srednjo šolo v Aleksandrovcu) in en stanovanjski blok v Kobaridu.

V projektu Lesarske šole sem tako uporabil le tri montažne elemente ABK-ja: steber, nosilec in stropno oziroma fasadno ploščo. Zasnovali smo napredno, funkcionalno rešitev, v takratnih pogojih je bila izvedbeno (časovno) in finančno najracionalnejša. Projekt s sistemom montaže je bil narejen za izvedbo, z vsemi armaturnimi in instalacijskimi načrti. (Gradbene načrte je izdelal inženir Miha Remec.)

Prav zasnova in prvotno uporabljena montažna betonska konstrukcija tega šolskega objekta je delno prispevala, da sem bil sprejet v biro arhitekta Kisha Kurakawe v Tokiju.

Katere so bile ključne arhitekturne značilnosti projekta za Šolski center?

Šolski objekt obsega 24 učilnic, od teh štiri amfiteatralne, združljive z osrednjim večnamenskim prostorom, ki je tu prvič v Sloveniji v središču šole. V objektu so še štirje kabineti za učitelje, jedilnica s kuhinjo, telovadnica in prvotno načrtovani manjši bazen. V prvem nadstropju nad vhodom so upravni prostori. Ob večnamenskem prostoru v pritličju so med dvema paroma dvoramnih stopnišč sanitarije učencev, v kleti pa garderobe.

Prihodi in odhodi dijakov so skozi »filter« garderob v kleti. Povezovalna galerija v nadstropju nad večnamenskim prostorom povezuje oba sklopa stopnišč. Objekt je povezan s pritličnim traktom starih učilnic in mizarskimi delavnicami. Šola nima hodnikov, horizontalna komunikacija poteka v večnamenskem prostoru in na galeriji nad njim, vertikalna pa po sklopih stopnišč. Amfiteatralne učilnice se za pouk ločijo od večnamenskega prostora s harmonika vrati. Osvetlitev teh učilnic in večnamenskega prostora z galerijo omogoča steklena streha nad vso površino večnamenskega prostora.

Kaj se je potem spremenilo pri izvedbi?

Prostorsko in tlorisno je izvedeni objekt sicer enak prvotno načrtovanemu, vendar je bistvo prvotno privzete konstrukcije in oblikovanja izginilo.

ABK Gorica je z gradnjo iz elementov za industrijo želela prikazati uporabnost svojih izdelkov tudi pri izgradnji šolskih objektov, ki so pogojevali nižje cene in krajši čas izvedbe. Vendar je pod pritiskom podjetja SGP Gorica Šempeter pri Gorici, ki so mu poverili gradnjo šole, vodja gradbišča zahteval spremembo konstrukcije v klasično polnostensko s prednapetimi stropnimi ploščami širine 1,20 m in pozidano fasado, oblečeno v profilirano pločevino, saj ti izvajalci niso bili sposobni postaviti montažnega objekta po pripravljenih projektih z montažnimi elementi ABK Gorica.

Zaradi te izsiljene spremembe je bila uničena inovativnost v takrat razviti montažni konstrukciji z rastrom 1,00 m in čistost prvotne rešitve. Prav tako pa je degradiran večnamenski prostor, saj so fiksno zaprli vse štiri amfiteatralne učilnice, ki so bile namenjene tudi pedagoško-razvedrilnim prireditvam izven časa pouka.

Kakšna je po vašem mnenju povezava med kvalitetnim urbanističnim in arhitekturnim načrtovanjem in kvaliteto življenja?

Mislim, da je povezovanje med določanjem zazidave ter vsebinsko in oblikovno načrtovano arhitekturo nujno, da dosežemo višjo kvaliteto življenja, kar je namen vsakega posega v prostor. Rešitve za ključne bivalne in servisne ambiente v prostoru so, ne glede na različne oblikovne izraze, lahko kakovostne le s temeljnim sodelovanjem arhitekta urbanista z arhitektom projektantom ter krajinskim arhitektom.

Pot do usklajene ideje, rešitve in izvedbe je v stalni povezanosti in predstavitvi vseh faz. O prostorskih posegih je potrebno obveščati vse vključene člene v politiki in gospodarstvu, da lahko razvojno in ekonomsko vodijo predvideno rast urbanega prostora.

Kje v luči svojih bogatih izkušenj vidite možnosti za plodno sodelovanje arhitektov z nosilci oblasti?

Menim, da so osnova za sodelovanje in razumevanje med aktualno oblastjo in delom arhitektov arhitekturno-urbanistične delavnice, ki jih organizirajo politični in gospodarski nosilci v regiji oziroma mestu v sodelovanju z arhitekturno šolo. Kolegi, ki so s svojim delom vpeti v realno življenje, pa morajo pač krmariti med različno obarvanimi tendencami, da dosežejo realizacijo svojih dobronamernih idej.

Kakšen pa je vaš pogled na prihodnost arhitekturne stroke, tudi v luči nove zakonodaje, in na njeno mesto v družbi?

Na katerem koli področju arhitekturnega snovanja, tako za fizično manjša kot velika dela, je potrebna intelektualna poglobitev, da bi dosegli željeno in potrebno rešitev. Naše delo bi zato moralo biti vedno predstavljeno javnosti, ne glede na razpon dejavnosti.

Mislim, da morata delo in specifična, s študijem pridobljena strokovnost arhitekta pridobiti in ohraniti svojo veljavo v družbi. Morali bi jih tudi enakovredno sprejeti vsi akterji, ki sodelujejo v širšem in ožjem prostoru, ne glede na vsakokratnega krmarja naše skupnosti. Mogoče so navedene misli manjkale pri sestavljanju zakonov, ki vključujejo naše delo – delo arhitekta.

Pogovarjala se je: Eva Sušnik

Marijan Vrtovec: Čim več potovati, videti in doživeti (intervju, 1. del)