Stena, spremenjena v parkirišče, jata zalivalnikov sredi avstralske puščave, v cerkev naplavljeni čolni in po človeško oblečene hiše so le nekatere od prepoznavnih umetniških instalacij Mateja Andraža Vogrinčiča, ki nastajajo v sodelovanju s skupnostjo, iz dostopnih, vsakdanjih materialov. 

Slovenski umetnik, ki ga je umetniška pot vodila na vse konce sveta, se je v času Outsiderjeve delavnice gradnje z zemljo ustavil tudi na domačiji v Dobravi, kjer so o preprostem materialu in gradnji v skupnosti razmišljali študentje arhitekture. Medtem ko so udeleženci v projektnem prostoru tuhtali o svojih arhitekturnih zasnovah, se je izza skednja oglašal čuden ropot, po zraku pa so leteli helikopterčki javorjevih semen. To je bil Matej Andraž Vogrinčič, ki je s kmetijskim puhalnikom za žito pripravljal svoje naslednje umetniško delo. 

Kaj je umetniškega popotnika, kot ste vi, pripeljalo v Dobravo? 

Po predavanju Ibrahima Mahame pred Plečnikovo trafiko sem Matevžu Grandi predstavil idejo o svojem projektu in osnovnem elementu projekta – javorjevem semenu oziroma bolj natančno, kakšnem milijonu javorjevih semen, znanih tudi kot helikopterčki ali propelerčki. Ubadal sem se s tem, kako jih spraviti v zrak. In na srečo je Matevž predlagal puhalnik za žito, ki ga celo ima v Dobravi … Evo, puhalnik za žito me je pripeljal v Dobravo. 

Kaj pa bo nastalo s pomočjo puhalnika in z javorjevimi semeni?

Kaj bo nastalo, še ne vem. In to je najboljši del projekta. Ko ne vem. Mislim, vem, da bo instalacija, ampak zaenkrat je vse skupaj še v grobih obrisih, v začetni fazi. 

Se mi pa zdi, da smo s puhalnikom za žito na pravi poti. Dobro deluje! (smeh)

V delih, ki ste jih predstavili na večernem predavanju, je močna tudi prostorska komponenta vaših instalacij. Kako izbirate prostore zanje, kje vidite oz. kaj za vas pomeni stičišče arhitekture in umetnosti? 

Večino svojih del sem postavil v ali na arhitekturo. Oblečene hiše, cerkev v Liverpoolu, bazen na strehi v Mariboru … Pri meni gre dobesedno za stičišče arhitekture in umetnosti. Prostore zanje izbiram zelo različno. Odvisno od projekta. Včasih imam proste roke, v večini primerov pa sem vezan na določen teritorij, recimo center mesta Liverpool. V Coober Pedyju me je pritegnila res lepa močna svetloba, pa sem iskal prostore v tej svetlobi. Zmeraj je najprej prostor. Izhajam iz prostora. 

Med pripravo projekta Moon Plain ste stanovali v mestu Coober Pedy, ki je poleg najdišča opalov znano tudi po svoji ‘podzemni infrastrukturi’, umeščeni v opuščene predele rudnikov opalov. Kako je bilo bivati pod zemljo? 

Na žalost nisem spal pod zemljo, imel sem budget room v hotelu Opal Inn. Sem pa pod zemljo prebil več časa kot v hotelski sobi, ker sem tam delal, vlival vse kanglice iz mavca. Zelo prijetno je bilo. Stalna temperatura skozi celo leto je med 24 in 26 stopinj. 

Kakšen vtis pa vam je dala gradnja s tem primarnim materialom tu, v Dobravi?
Vtis je super, sem velik oboževalec gradnje z naravnimi materiali. Pred leti sem šel na tečaj kraške suhozidne gradnje, tako da moram čim prej tudi na kakšno delavnico gradnje z zemljo. Sicer na Krasu kraljuje suhozid, ampak prav rad bi si kaj zgradil tudi iz zemlje na travniku pred hišo. 

Zelo se veselim tudi modularnih elementov, ki jih razvijate na delavnici. 

Pri svojih instalacijah ste pogosto sodelovali z lokalnim prebivalstvom. Vključevanje skupnosti pa je mogoče tudi pri gradnji z zemljo. Zakaj se vam tovrstno povezovanje zdi pomembno? Kaj ste se naučili, kaj vam je prineslo, morda obogatilo projekte? 

Pri poseganju v javni prostor se mi zdi sodelovanje z lokalnimi ljudmi skorajda nujno. Jaz sem pri svojih projektih posegal v javni prostor, last vseh, zato se mi je zdelo nujno, da jih vključim v proces. 

Mogoče zgodba iz Liverpoola. Liverpool Biennial med drugim vsakemu umetniku določi skupino nevladne, neprofitne organizacije, s katero bo sodeloval. Sanja Iveković je na primer sodelovala s skupino, ki se spopada s problemom najstniške nosečnosti. Jaz sem sodeloval z ljudmi s posebnimi potrebami. Po koncu projekta čolnov v liverpoolski cerkvi so imeli delavnico, kjer so naredili svoje videnje projekta. Naredili so pomanjšano verzijo liverpoolske cerkve, za čolne pa uporabili kar liste zelene solate. Res čarobna obogatitev projekta. 

Običajno delate z dostopnimi materiali, vsakdanjimi predmeti. Kako jih izbirate in v čem vidite lepoto in prednosti ustvarjanja z nečim, kar je laže dostopno? 

Izbira materiala je vezana na projekt. Recimo pri projektu Car park members only je na zidu, ki sem ga polepil s 14.910 avtomobilčki, pisalo »small car – members only«. In izbira res ni bila težka. Ko hiša dobi novo fasado, se po navadi v medijih pojavijo članki z naslovom: hiša je dobila novo preobleko … V Melbournu, kjer sem delal instalacijo z dežniki, nihče ne gre od doma brez marele. In obstaja rek: Če ti vreme v Melbournu ni všeč, se vrni čez pet minut. 

Lepota in prednost pa je seveda tudi v finančni dostopnosti. Žal je budžet vedno problem in vedno premajhen. 

Torej je izbira materiala odziv na specifične lastnosti prostora, v katerega posegate? 

Ja, seveda. Prostor je glavni. Prostor določi vse. Izbiro materiala, velikost, način postavitve … 

Kako lahko arhitektura in umetnost odgovarjata na okoljsko problematiko – vsaka po svoje ali obe skupaj? 

Najboljše, da vsaka po svoje, potem pa še skupaj, da bo kaj zaleglo. 

Pogovarjala se je: Pia Gerbec

Naslovni portret: Jaka Babnik

Fotografije: Outsider, Matej Andraž Vogrinčič