Advertisement
IMG_3254-2
Alenka Kramer Turnšek in Gregor Turnšek: Od Plečnika in Aalta k najsodobnejši arhitekturni praksi

Alenka Kramer Turnšek in Gregor Turnšek sta mlada arhitekta, ki sta se iz Ljubljane preselila na Finsko. Z Gregorjem pri reviji Outsider sodelujemo že nekaj let, v jesenski številki, ki smo jo pripravljali čez poletje, pa sta prvič sodelovala kot urednika – uredila sta sklop, posvečen igri. Ob njunem obisku Ljubljane konec septembra 2022 smo se srečali pri Trafiki na Vegovi in nastal je pogovor o njunem pogledu na arhitekturno ustvarjanje.

Živita in delata na Finskem. Tam sta se tudi spoznala, čeprav sta oba ob istem času študirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Kako sta se pravzaprav znašla na severu?

Alenka: Na Finsko sem šla po diplomi, ker sem si želela izkušnjo arhitekture, ki ne bi bila vezana zgolj na delo v arhitekturnem biroju in projektivo. Odprla se je priložnost za pripravništvo v šoli Arkki, ki prireja arhitekturne delavnice za otroke v naravi. To me je pritegnilo in zdelo se mi je, da bi tako lahko spoznala še vidike arhitekture, ki segajo onkraj projektiranja. Ves mesec junij sem torej preživela kot pomočnica na arhitekturnih delavnicah za otroke v naravi, nato pa ostala v šoli Arkki še do konca leta, pomagala sem pri oblikovanju in pripravi programa.

Gregor: Med študijem sem bil leto dni na izmenjavi v Pragi, kar je bila zame prva izkušnja, ki me je povezala s študenti z vsega sveta. Po vrnitvi v Ljubljano sem kot študent delal v biroju Sadar+Vuga, kjer smo bili vpeti v mednarodne projekte, predvsem natečaje. Hkrati sem takrat jasno vedel, da si želim vsaj za nekaj časa v nordijski prostor, ki me je že dolgo privlačil, predvsem zaradi njihovega odnosa do arhitekture in oblikovanja. 

V biroju Sadar+Vuga so nas povabili k sodelovanju za idejni projekt na Kitajskem – in eden izmed ostalih štirih sodelujočih birojev je bil JKMM s Finske. Njihova ekipa je rasla, bili so odprti za mlad kader, in tako sem že pred odhodom na Finsko dobil možnost sodelovanja z njimi. Ko sem julija 2015 odšel na Finsko, me je v biroju JKMM čakalo mesto arhitekta in tukaj sem še vedno, zdaj tudi kot partner.

Alenka: Čeprav sva študirala v istem času in na hodnikih fakultete zagotovo hodila drug mimo drugega, se takrat v Ljubljani nisva nikoli zares srečala. Spoznala sva se šele v Helsinkih in hitro ugotovila, da imava veliko skupnih znancev.

Kakšno osnovo vama je dala ljubljanska arhitekturna šola?

Alenka: Šola dobro nauči konceptualnega razmišljanja, kar koristi tudi izven arhitekturnega projektiranja, na primer pri načrtovanju in oblikovanju digitalnih produktov. Da znaš »odzumirati« in reševati probleme na drugi ravni, nato pa se z novim spoznanjem spet vrniti k izhodišču in priti do rešitve.

Gregor: Dobro sem se izučil v organizaciji misli in oblikovalskega procesa, spoznal raznolike metode, od bolj klasičnih, kot je odnos do maket in testiranje različnih materialov, do računalniških in drugih sodobnih digitalnih orodij. Res pa je, da je tu omejitev nebo. Na Aaltovi univerzi imajo na primer oddelek za digitalno resničnost, modelarstvo in eksperimentiranje, kjer lahko prosto testiraš vse mogoče in nemogoče koncepte – tega v Ljubljani še ni (bilo).

Alenka: Študentje, ki pridejo iz Ljubljane, znajo v primerjavi s študenti iz finskega okolja zelo dobro, prepričljivo in argumentirano predstaviti svoje projekte. Grafična obdelava projektov, vizualna prezentacija, je na osupljivo visoki ravni, pa čeprav gre le za idejni natečaj.

Gregor: Sodeč po lastni izkušnji, bi lahko bila raznolikost misli v resnici večja – govorim vsaj za obdobje pred 10 leti, ko sva zaključevala študij. Po eni strani je dobro, da ima šola jasno identiteto, po drugi strani pa je lahko omejujoče. Gostujoči predavatelji, profesorji in kritiki so mi ostali v spominu prav zaradi drugačnih pristopov in idej. Stvari se konstantno spreminjajo, morda je danes že precej drugače. Recimo v Pragi sem, za primerjavo, dobil možnost veliko širšega razpona izbire: projektivni seminarji, ki so potekali pol leta, so obsegali vse od pristopa po vzoru Petra Zumthorja do vzora Zahe Hadid. In vse vmes. Od historičnih kontekstualizmov do futurističnih ekspresij; te raznolikosti je bilo več kot na ljubljanski šoli.

Katere lastnosti v biroju JKMM iščete pri mladih sodelavcih?

Gregor: Iščemo talentirane osebe za arhitekturno načrtovanje z zanimivimi preteklimi projekti oziroma izkušnjami. Ko pride do osebnega intervjuja, pa je nujen entuziazem. Ena ključnih motivacij, da priključimo novega človeka v tim, je prav izkazana strast za učenje. Vsakdo, ki se pridruži našemu biroju, ne glede na starost in izkušnje, se je primoran nekaterih stvari naučiti in tu je zelo pomembna odprtost, pripravljenost za učenje novih stvari.

Alenka: Posebej cenjena je tudi sproščenost, da znaš naročnika prepričati, samozavestno predstaviti projekt, s tem imajo namreč na Finskem včasih težave …

Gregor: … Res pa je, da pri projektih vedno potrebuješ ljudi z najrazličnejšimi sposobnostmi in značilnimi lastnostmi – takšne, ki komunicirajo, in takšne, ki raje rešujejo zagonetne inženirske detajle. Pri JKMM cenimo različna znanja in želimo vsakemu omogočiti uresničitev njegovih ambicij. 

Alenka: In da znaš k projektu pristopiti organizirano. Sama od pripravništva dalje krmarim med arhitekturo, ilustracijo in oblikovanjem digitalnih produktov, v zadnjem času se ukvarjam predvsem s slednjim. Ne glede na področje ali projekt, ki sem se ga lotila, sem imela dobro podlago v strukturiranem pristopu, ki mi jo je dala ljubljanska arhitekturna šola.

Alenka, se je v tvojem delu digitalno oblikovanje kdaj prekrivalo z arhitekturo?

Da. Na primer, izdelali smo spletno stran s predstavitvijo vseh projektov Alvarja Aalta na Finskem in povezavo s turističnimi agencijami, ki ponujajo različne pakete potovanj z vključenimi ogledi njegove arhitekture. Aalto je izjemno priljubljen denimo med japonskimi turisti in želijo si organizirano ogledati njegovo arhitekturo, na primer v treh ali petih dneh.

Aplikacija Alvar Aalto Route

Drugi tak projekt je bilo načrtovanje in oblikovanje spletne aplikacije za ocenjevanje arhitekturnih natečajev. Ogledovanje kapa plošč s printi, sploh pri res velikih natečajih, kot je bil na primer Guggenheim v Helsinkih, je postalo prezahtevno in nenatančno. Razvojno podjetje je pristopilo do nas z željo po oblikovanju platforme za ocenjevanje natečajev. Udeleženci v določenem predpisanem formatu naložijo gradiva na platformo in nato lahko žirija kjerkoli po svetu ogleduje elaborate. Lahko npr. hkrati vidijo, kako je na določenem uličnem vogalu artikuliran vhod v hišo in primerjajo različne rešitve. Aplikacija omogoča lažjo primerljivost in vrednotenje natečajnih rešitev ter je primerna za individualno in skupinsko ocenjevanje. Zdaj jo uporabljajo mnoge institucije, ki organizirajo natečaje.

Aplikacija za ocenjevanje natečajev
Aplikacija za ocenjevanje natečajev

Gregor, kateri projekt bi ti izpostavil kot zate osebno najpomembnejši v biroju JKMM in kakšna je bila pri njem tvoja vloga?

Arhitekti radi verjamemo, da najpomembnejši projekt šele prihaja (smeh). Zelo ljub mi je projekt za razširitev umetnostnega muzeja v Lillehammerju. Letošnjo pomlad sem vodil nordijski natečajni tim, saj smo avtorsko skupino tvorili skupaj z norveškim arhitekturnim studiem MDH arhitekti in danskimi krajinskimi arhitekti MASU Planning. Pri načrtovanju je sodeloval tudi urbanist Halvor Weider Ellefsen, ki poučuje na arhitekturni šoli v Oslu. Projekt združuje gradnjo nove umetniške galerije pod osrednjim trgom in novo zasnovo najpomembnejšega odprtega večnamenskega trga v mestu. Podzemna umetniška dvorana se na prefinjen način prebija skozi trg in oblikuje ogromne kamnite »kristale«, ki ustvarjajo vizualno povezavo med trgom in podzemnim muzejem. Trenutno zaključujemo fazo »končnega koncepta« z oceno investicije. Projekt naj bi bil dokončan do dvestote obletnice mesta Lillehammer leta 2027, ki sovpada s stoto obletnico muzeja.

Kako je prišlo do tega, da si zelo mlad postal partner v biroju? Katere odgovornosti to prinaša?

Na poti do partnerstva je sovpadlo kar nekaj dejavnikov. Leta 2015 sem pri JKMM začel kot arhitekt (projektant), potem sem leta 2018 s projektom za Finski paviljon za Expo 2020 v Dubaju prevzel vlogo projektnega (vodilnega) arhitekta, od leta 2020 vodim natečajno skupino. Vpet sem v različnih fazah projektiranja, še najpogosteje v konceptualni fazi. Ustvarjanje arhitekture me iskreno zanima, vedno sem navdušen nad procesom načrtovanja in gradnje, rad se pogovarjam o njej z različnimi soudeleženci v procesu. Mislim, da so to drugi opazili. JKMM se obenem trudi prestopiti meje finskega okolja, pri čemer sem prav tako močno vključen. Hkrati se je v zadnjih letih skupina partnerjev razširila, z željo po bolj sodobnem načinu vodenja biroja – poleg štirih ustanoviteljev se je partnerski skupini pridružilo še devet arhitektk in arhitektov. To prinaša različne odgovornosti: od vodenja projektov in koordinacije projektnih skupin do stikov z naročniki, v širšem smislu pa doprinos k uspešni viziji podjetja in predvsem k odgovornemu načrtovanju okolja.

Kakšna je kvaliteta bivanja na Finskem? Kako je v primerjavi z Ljubljano (ali Slovenijo)?

Gregor: Finska je bila petkrat zapored razglašena za »najsrečnejšo deželo na svetu« glede na »world happiness rating«. Zakaj je bila uvrščena tako visoko? Po mojem zaradi vseh družbenih podsistemov, ki dobro delujejo in omogočajo nemoteno delovanje družbe, kar vpliva na vsakega posameznika. Po eni strani to pomeni, da je življenjska pot relativno predvidljiva in zanesljiva. Mnogi so tudi kritični, ker je sistem prilagojen večini in se kdo, ki res izstopa, npr. pozitivno, po sposobnostih, ambicijah, lahko potem odloči tudi za selitev s Finske. Tu je mogoča vzporednica s Slovenijo, kjer se ljudje selijo v tujino, ker trčijo ob omejitve pri možnostih za delo in napredovanje ali osebni razvoj. Starejši pa se s Finske selijo v toplejše – in, no, v davčno bolj ugodne kraje.

Alenka: S socialnega vidika je Finska zelo udobna država. Zdravstvo, šolstvo, vrtci, javni promet, skupni javni prostori kot prostrane knjižnice, vse dobro deluje.

Gregor: Na Finskem je nepredstavljivo, da bi nekje »po vezah« dobil nek »kontakt« in se z nekom »nekaj zmenil«. Ne. Pot, kako boš uredil na primer nek dokument, je vedno jasna. Ni stranskih poti. To velja za vsa področja. Goljufanja, korupcije in izkoriščanja sistema je izredno malo in takšna »iznajdljivost« velja za nekaj sramotnega.

V primerjavi s Slovenijo pa je minus manko dostopnosti raznolike narave in lepote letnih časov, bližine zanimivih krajev; pestrost prostočasnih dejavnosti v povezavi z naravo, to je v Sloveniji neverjetno. 

Kako je z dostopnostjo stanovanj in z njo povezanim osamosvajanjem mladih na Finskem? Pri nas je izrazit problem, da se mladi težko osamosvojijo, ker nimamo dovolj stanovanj, trg še vedno zaznamujejo enormne cene.

Alenka: Pot, kako priti do lastnega stanovanja, je veliko bolj določena. Najprej je za študente na voljo, in tega se večina poslužuje, varčevalni sistem do prvega stanovanja, ki je po navadi nekakšen malce večji delovni studio. Študenti že veliko delajo in sami služijo denar, veliko je tudi štipendij. Pri dvajsetih običajno kupijo prvo stanovanjce. Po navadi rabljeno, starejše, minimalno stanovanje, a dovolj za začetek. Imajo davčne olajšave za nakup prve nepremičnine in bolj ugodne kreditne pogoje. Po študiju, čez na primer pet let, se privarčuje še nekaj dodatnega denarja, prodajo prvo in kupijo novo, večjo nepremičnino, kar sovpada z drugimi platmi privatnega življenja. Nato v poznih tridesetih verjetno še enkrat zamenjajo dom, ko se družina praviloma razširi. In tudi kasneje, pri 40, 50 in kasneje, menjavajo dom glede na svoje spremenjene bivalne potrebe. 

Gregor: Tudi na Finskem je značilno priseljevanje v prestolnico, kar ima za posledico izpraznjene (in razvrednotene) nepremičnine v manjših krajih in na podeželju. Cene stanovanj v mestih so v zadnjih letih predvsem zaradi velikega povpraševanja in ugodnih kreditnih možnosti močno rasle. V Helsinkih se sicer res ogromno gradi – še posebej očitni sta transformaciji dveh nekdanjih ladijskih industrijskih območij. V soseski Jätkäsaari so od leta 2009 zgradili nova stanovanja za približno 16.000 prebivalcev in obenem infrastrukturo za približno 6.000 novih delovnih mest. Končanje del je predvideno do leta 2025. Prav tako se je z gradbenimi deli leta 2009 začela preobrazba soseske Kalasatama (v prevodu »ribiško pristanišče«).

Kalasatama, Vir: The Disruption Lab

Na 175 hektarih površine bodo do leta 2035 zgrajena stanovanja za 20.000 prebivalcev in obenem približno 10.000 novih delovnih mest. Obe soseski spodbujata mešano rabo, čeprav je mestni občutek prve bolj stanovanjski, druge pa bolj urban, torej tudi z novimi sedeži podjetij. Gre za mešano javno in zasebno gradnjo. Velik je delež lastniških stanovanj z regulirano tržno ceno. Podobna preobrazba se je z rušitvenimi deli na polotoku Hernesaari začela leta 2018. Do leta 2030 je predvidena izgradnja stanovanj za 7.000 prebivalcev in infrastruktura za novih 3.000 delovnih mest. Prednost je zgoščenost vse infrastrukture, vrtcev, šol, zdravstva, športa, prometa, po drugi strani pa je kvaliteta gradnje relativno nizka – vendar omogoča visoko kakovost bivanja.

Alenka: Pozitivno pa je, da so stanovanja dostopna veliki večini ljudi.

V kakšnem smislu gre za relativno nizko kakovost gradnje?

Gregor: Izredno gosta pozidava, ulice so pogosto ožje in temnejše kot v kakšni drugi soseski izpred 100 let, manj je ozelenitev. Tlorisi so zelo šablonski, nič ni arhitekturnega eksperimentiranja … Vse je grajeno hitro in skorajda izključno s prefabriciranimi betonskimi elementi. Les je še vedno premalo prisoten. Arhitekturno je stanovanjska gradnja tipizirana, zato je težko ustvariti presežke. Pogosto se večstanovanjske stavbe razlikujejo le površinsko, z razporeditvijo odprtin in barvo fasade.

Alenka: So pa specifike. Vsak blok ima skupne prostore – ogrevano kolesarnico, ločen ogrevan prostor za otroško opremo, skupen prostor za praznovanje rojstnih dni, skupno pralnico in sušilnico, blizu vhoda skupno stranišče in kopalnico. Tudi v starejših blokih. Če že ni savne v stanovanju, so zagotovo skupne savne v bloku. Nekateri kareji imajo tudi eno dodatno stanovanje, ki je vsem na voljo za začasen najem – za obiske. Nekje 100 enot ima eno dodatno skupno stanovanje. Po navadi so v pritličju vrtci, ki koristijo kar igrišča skupnega dvorišča ali parka, ločena le z napisom, od kdaj do kdaj so rezervirana za vrtec in kdaj so potem odprta za javnost. Skoraj vsa igrišča so na ta način v souporabi institucij in javnosti. 

Zakaj ta souporaba tako dobro deluje?

Alenka: Odnos do skupne lastnine je visoko cenjena vrednota. To se odraža na različnih segmentih družbe. Na primer, če primerjam odnos med pandemijo covida, so na Finskem zaupali vodstvu in odločitve sprejeli brez večjega odpora proti politiki, razumeli so, da je epidemija čas, ko je treba stopiti skupaj.

Gregor: Ali pa, ko je bilo zapovedano delo od doma, smo to takoj sprejeli in upoštevali priporočila.

Je to ostalo prisotno?

Gregor: Ja, zelo. Zdaj je realna možnost, da zmanjšamo svoje prostore biroja, ker jih fizično ne potrebujemo več. Tudi razmišljamo, da ne bi več imel vsak svoje mize, ampak bi uvedli koncept souporabe miz. Trenutno še vedno v povprečju polovica ljudi dela od doma ali pa v hibridnem sistemu. Že prej je zakonodaja dopuščala 20 % dela od doma, kar je prehod olajšalo. V socialnem smislu pa so še vedno posledice; zdi se mi, da se moramo čisto na novo naučiti delati drug z drugim »v živo«. Po drugi strani odmaknjenost od drugih omogoča globoko fokusirano delo, ki je v delu načrtovalskega procesa nujno.

Omenila sta, da zelo dobro deluje javni promet. Kako to vpliva na vajino bivanje?

Alenka: Midva sva navdušena uporabnika finskega javnega prometa in vsakič, ko prideva v Ljubljano, sva kar malo zgrožena, ker vmes pozabiva na tukajšnje stanje. V Helsinkih nimava avtomobila, ker ga ne potrebujeva. Tam to ni nič posebnega, marsikdo nima avtomobila, ker javni promet res odlično deluje. Avtobus, tramvaj, metro, vlak, ladjice do otokov so vsi del enega sistema, kupiš eno karto in lahko prideš povsod. Je cenovno dostopen, razbremeni stres, povezan z vožnjo.

Gregor: Ravno se gradi nova 10-kilometrska povezava Kruunusillat med centrom in vzhodnim delom mesta, ki vključuje gradnjo treh mostov med otoki. Namenjena bo izključno tramvaju, kolesarjem in pešcem. Potekala je pestra javna debata, ali je bila odločitev za takšno gradnjo smiselna – tolikšna investicija, pa ni vgrajene niti možnosti za dvosmerni promet z avtom. Velik infrastrukturni projekt, ki nakazuje tendenco, v katero smer se razvija promet na Finskem. 

Za zaključek vaju prosim, da poskusita s hitro primerjavo oziroma da potegneta nekaj vzporednic glede aktualne arhitekturne produkcije na Finskem in v Sloveniji.

Gregor: Lahko povem, da je naš konkurenčni biro, ALA arhitekti, ki so med drugim avtorji nove mestne knjižnice in novega letališkega terminala v Helsinkih, v zadnjih letih organiziral ekskurzijo v Slovenijo – in bili so navdušeni, tudi nad arhitekturo. To odraža entuziazem in prizadevanja arhitektov, pa tudi dejstvo, da imamo bogato arhitekturno tradicijo. Trenutna produkcija ima zagotovo številne presežke.

Finska je izjemno zaznamovana z Aaltovo dediščino, podobno kot slovenska s Plečnikovo ali mogoče tudi z Ravnikarjevo. Sodobni aktivni arhitekti se še vedno s težavo izvijajo iz močnega Aaltovega vpliva. Na bogati nordijski arhitekturni in oblikovalski dediščini še vedno temeljita dve ključni gonili: poglobljen razmislek o funkciji in smotrna ter iskrena uporaba materialov. Nekateri biroji, tudi naš JKMM, se poskušamo zavestno malo odmakniti in iskati nove odgovore.

Že govorita finsko?

Alenka: Ne bi se ravno hvalila s svojo finščino (smeh).

Imata pa zagotovo vsak svojo najljubšo besedo.

Gregor: »Mahtava«, kar pomeni izjemno, čudovito.

Alenka: »Kirjasto«, knjižnica. In še ena, na katero me veže lep spomin. Ko sem prišla na Finsko, sem vprašala, kje si lahko kupim rabljeno pohištvo za sobo. Ja, pojdi v »kierrätyskeskus«. Besede nisem znala niti izgovoriti, kaj šele napisati (smeh). Pomeni center ponovne uporabe. To so ogromne hale, polne uporabnih (in že uporabljenih) stvari, ki jih lahko ugodno kupiš. Priljubila se mi je zaradi vsebine in imena.

Pogovarjala sta se: Nina in Matevž Granda

Uredila: Nina Granda

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.