V sodobni arhitekturi je vse bolj prisotna nova tehnika gradnje z zbito zemljo, ki pravzaprav ni nova, saj gre za eno najbolj arhaičnih, kar jih človeštvo pozna. Zemlja je namreč material, ki je prisoten povsod in ki za uporabo ne potrebuje nobenih tehnoloških postopkov, razen stiskanja. V Evropi se je ta način že pred stoletji umaknil drugim, zahtevnejšim metodam. V drugih delih sveta, kjer je še v uporabi, pa velja za gradnjo za reveže. 

Prav v teh odročnih delih sveta je pred štiridesetimi leti tehnike gradnje z zemljo spoznal Martin Rauch, ki je takrat študiral na dunajski Die Angewandte, na smeri Keramika. Gradnja z zemljo ga je tako prevzela, da je študij končal z diplomo na to temo. Od takrat naprej svoje delo posveča izključno gradnji z zemljo. V Vorarlrbergu je odprl delavnico, a je hitro prerasel okvir lokalnega posebneža in kmalu postal mednarodno razpoznaven strokovnjak na tem področju. Tehniko gradnje z zemljo je z obrobja zgodovine prestavil v ospredje sodobne arhitekture. 

Z Martinom Rauchom Outsider sodeluje že od prve številke, ko smo objavili njegovo hišo, grajeno iz zemlje. Poleg tega smo predstavili sušilnico zelišč za podjetje Ricola, ki jo je zgradil skupaj z birojem Herzog & de Meuron. Leta 2018 je bil gost našega festivala Orodja za boljše bivanje. Polni dvorani Mestnega muzeja Ljubljana je predstavil svoja dela in tehniko gradnje z zemljo. To tehniko je v štiridesetih letih tako izpopolnil, da ustreza sodobnim gradbenim predpisom, zahtevam po toplotnem udobju, trajnostni rabi energije in sodobni arhitekturi. 

Osnovne lastnosti gradnje z zemljo lahko strnemo v naslednjih točkah:

1. Surovina. Za gradnjo z zemljo potrebujemo mešanico ilovnate zemlje in agregata, sestavljenega iz grobega peska in proda. Ilovica zagotavlja vezivo, agregat pa trdnost. Grobi pesek preprečuje razpoke. Kakšno je pravo razmerje, se ugotovi empirično, z različnimi mešanicami, ki jih preizkusimo pred gradnjo, lastnosti zemlje se namreč povsod razlikujejo. Bogata nahajališča primernega materiala so tudi deponije peskokopov in glinokopov. Gre za material, ki ima preveč ilovice, da bi bil primeren za gradbeni pesek, in preveč kamnitega agregata, da bi bil primeren za žganje opeke. Surovine je torej v izobilju in je tako rekoč brezplačna.
2. Zbijanje. Tehnika gradnje z zemljo je delovno zahtevna, saj je prisotnega veliko ročnega dela. Gradnja poteka tako, da v opaže po slojih vgrajujemo zemljo, vsak sloj pa zbijemo s pnevmatičnimi kladivi.
3. Konstrukcije. Zbita zemlja dobro prenaša tlačne sile, ne prenaša pa nateznih. Odprtine so tako lahko ločne ali pa se jih zgradi v kombinaciji z drugimi materiali (preklade iz betona, lesa ali jekla). Prav tako zbita zemlja ni primerna za medetažne plošče. Te so lahko izvedene z lesenimi konstrukcijami ali betonom.
4. Fizikalne lastnosti. Leta 1999 so v Berlinu na mestu 1985. leta porušene cerkve zgradili Kapelo sprave. Arhitekta Rudolf Reitermann in Peter Sassenroth sta k sodelovanju povabila Martina Raucha. Jedro kapele je ovalen zid iz zbite zemlje. Ta projekt je bil prelomen, saj je morala gradnja ustrezati strogim standardom in regulativam. Več let so potekala testiranja in preverjanja materiala, in na podlagi teh so lahko določili minimalne specifične vrednosti, ki se uporabljajo za izračune:

– tlačna trdnost: 2,4 N/mm2
– upogibna trdnost: 0,52 N/mm2
– strižna trdnost: 0,62 N/mm2
– krčenje materiala (odvisno od sestave): 0,25–1 %
– deformacija zaradi lezenja: 0,2 %
– toplotno raztezanje: 0,005 mm/mK
– toplotna prevodnost: 0,64–0,96 W/mK

5. Prefabrikacija. Martin Rauch je prvi v tisočletni zgodovini gradnje z zemljo uvedel prefabrikacijo. Elemente iz zbite zemlje pripravi na industrijski liniji, kjer lahko nadzoruje kakovost. S tem je omogočil uporabo tega materiala pri najzahtevnejših arhitekturnih projektih. Ta način je bil prvič uporabljen za sušilnico zelišč Ricole (Herzog & de Meuron). S prefabrikacijo je omogočil gradnjo v skladu z zahtevnimi gradbiščnimi regulativami in neodvisno od vremenskih pogojev.
6. Prenos znanja. Delavnica Martina Raucha je prostor prenosa znanja. Mnogi arhitekti z vsega sveta so pri njem pridobili izkušnje. Zato danes gradnja iz zemlje v arhitekturi postaja vse bolj pomembna tema. Ena od njegovih učenk in tesnih sodelavk je tudi Anna Heringer, ki o gradnji z zemljo pravi, da je trajnostna gradnja tista, ki si jo lahko privoščijo vsi, tudi najbolj ogroženi.
7. Cikličnost. Namesto neskončnega izčrpavanja virov, ki smo mu priča v sodobnem svetu, je gradnja z zemljo krožna. Kar iz okolja vzamemo, se v okolje vrne, ko tega ne uporabljamo več. Zato ima ta arhaična tehnika pred sabo novo prihodnost.

Piše: Matevž Granda

Preberite še:

Anna Heringer: Potrebujemo lobi za zemljo

Podprite naše delo in pridobite odlično branje.

Celoletna naročnina

Gradnji z zemljo smo posvetili 23. številko revije Outsider.

Outsider #23: Zemlja

2 misli na “Matevž Granda: Sedem dejstev o gradnji z zemljo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja