Izčiščen, rdečkast, trapezoidni blok vile Malaparte je postavljen na rob robustne pečine otoka Capri. Radikalnost lokacije v opazovalcu vzbuja občutek, podoben tistemu, ki nas prevzame ob izkrivljenih podobah arhitekture surrealističnih del Giorgia de Chirica. Projekt je rezultat kontroverznega sodelovanja med naročnikom Curziom Malapartejem in enih največjih osebnosti arhitekturnega racionalizma 20. stoletja, arhitektom Adalbertom Liberom.
»Danes živim na otoku, v žalostni, surovi, neizprosni hiši, ki sem si jo zgradil sam, na samo skalo nad morjem: hiša, ki je spekter, skrivna podoba zapora. Morda si nisem, niti takrat, želel pobegniti iz zapora. Namen človeka ni, da bi svobodno živel na prostosti, temveč da bi bil svoboden v zaporu.« Tako je svoje doživljanje arhitekture opisal njen prvi prebivalec Curzio Malaparte.
Stavba je deljena na tri nivoje, na vrhu pa je ravna streha – solarij – do katere vodi monumentalno piramidno stopnišče. V vilo se vstopa skozi razmeroma anonimen vhod v jugozahodni fasadi, s prehajanjem po višini pa se dviguje tudi sam nivo zasebnosti. V kleti so umeščeni servisni prostori, namenjeni gospodinjskim pomočnikom, pritličje pa je namenjeno štirim sobam za goste in kuhinji. V najvišji etaži, v kateri je najbolj prisoten vpliv Malaparteja, se nizajo velik bivalni prostor, dve večji sobi in atelje; najbolj zasebna soba v celem objektu in edina z oknom na jugo-vzhodni fasadi.
Vila s svojo zasnovo postavlja vprašanje, v kakšnem razmerju sta odražena vpliva obeh vpletenih. Kriteriji italijanskega modernističnega gibanja so v arhitekturno zasnovo preneseni jasno in neposredno. V objektu potekata dve liniji simetrije; prva, v smeri proti jugo-vzhodu, se odraža tlorisni razporeditvi kot samem obodu volumna. Drugo prepoznamo v prerezu znamenitega zunanjega stopnišča, kjer se pravilno zrcalita tako spust kot vzpon. Malapartejevo nihanje med resničnostjo in fikcijo pa se odraža v izrednih poudarkih. Mednje uvrščamo štiri velika okna, obdana z lesenimi okvirji za slike, ki v najvišji etaži dramaturško uokvirjajo izbrane poglede v zunanjost. Vrhunec odprtin je zadnja stena dimnika, narejena iz stekla, ki pogled usmerja skozi plamen ognjišča. Prepoznavno podobo definirajo tudi izbrani materiali izključno lokalnega izvora. Oranžno-rdečkasta barvo volumna obdaja komplementarna modrina neba in morja in kljub svoji močni barvitosti se zdi, da se v surovost skalnatega terena odliva z občutkom. Znano je namreč, da sta tako Malaparte kot Libero na lokaciji pred gradnjo preživela veliko časa, kar zaradi izredno težkega dostopa kaže na kompleksnost načrtovanja.
Vila Malaparte je kraj, poln skritih pomenov, simbolike in metafor, ki razkrivajo notranje delovanje uma in značaja Curzija Malaparteja. Hedonistični pristop k raziskovanju spiritualnosti, povezani z idejo užitka kot temeljne pravice se morda najboljše odražata prav v stopnišču, ki se, po Malapartejevi referenci na cerkev Santissima Annunziata, simbolično dviguje k »prostoru čaščenja«; stopnišče, kot dostop do nebes. Ko se je leta 1961 Jean-Luc Godard odločil, da bo v vili posnel znameniti film Le Mepris, je ob Brigitte Bardot vodilno vlogo prevzela arhitektura. Ta je še danes neskončen vir navdiha, edinstven tempelj Malapartevih idej, kulture in umetnosti prostora.
