Laž je precej grda beseda, ki je redko povezana z arhitekturo, še redkeje pa s tlorisi. Stanovanjski kompleks arhitekta Miesa Van der Roheja 860‒880 Lake Shore Drive v Chicagu slovi kot mejnik v razvoju stanovanjske arhitekture. Večstanovanjska stavba se je takrat prvič dokončno znebila težkih in omejujočih nosilnih zidov, ki jih je nadomestila vitka konstrukcija, obdana s stekleno fasado. Tudi sama stanovanja niso bila več “klasična” z jasno opredeljenimi ali celo formalnimi prostori, temveč odprti prostori, razdeljeni na funkcionalne sklope z le nekaj potezami tankih sten ali večjim kosom pohištva. Stanovanje je tako bolj spominjalo na Miesov paviljon v Barceloni kot na vse to, kar smo do takrat imeli za običajno oziroma “klasično” stanovanje.
Toda ta predstava se je razblinila, ko sem čisto nahajpan vstopil v eno od stanovanj in se znašel v popolnoma drugačnem tlorisu od tistega, ki sem ga toliko preučeval in tako občudoval. Spomnim se, da sem bil izjemno razočaran in jezen, a hkrati sem poskusil poiskati odgovor na vprašanje, zakaj. Očitno se je nekje v fazi projektiranja zgodil preobrat in je bil Mies prisiljen sprejeti nekaj kompromisov. Stanovanje se tako deli na bolj klasične in formalne prostore: zaprte kuhinje, jasno definirani dnevni prostori in spalnice. Z izvedenimi tlorisi ni prav nič narobe, stanovanja so pravzaprav izjemno lepa in funkcionalna za tiste čase.
Težko se je izogniti vprašanju, zakaj se je Mies zlagal. Mogoče zato, ker se je zavedal, da bo pomen tega objekta v zgodovini arhitekture (in njegovi karieri) izjemen, in zato mogoče kompromisov sploh ni imelo smisla priznati.
Načrt:
Izvedba:
Besedilo: Srđan Nađ
Načrti: Srđan Nađ
Fotografije: wikimedia
