Advertisement
outsider-klasike_Praying_Room_naslovna
Srđan Nađ: Nekaj kubikov betona

Ob tlakovani poti na dvorišču iranskega muzeja preprog v Teheranu stoji na prvi pogled nepomemben objekt po imenu Namaz-Khaneh. Zgrajen je bil leta 1979 po načrtih nam neznanega iranskega arhitekta  Kamrana Dibe. Stavba je na zunaj videti kot kakšen infrastrukturni objekt ali celo bunker, saj je to večji betonski blok s kvadratnim tlorisom, ki meri 10 x 10 m, visok je 6 m in izdelan iz grobega betona s precej surovimi, utilitarnimi detajli. Stoji ob poti in je z njo poravnan, da ustvarja logično kompozicijo v prostoru. Vse, kar je mogoče videti na zunanjosti objekta, je le manjša odprtina – vrata, ki sprostijo pogled v notranjost. Vendar tudi to ne razkrije skrivnosti stavbe. Šele ko se približamo tem vratom, opazimo manjši bronast odlitek tradicionalnih iranskih čevljev, ki stoji tik pred vhodom in nam skladno islamskem običaju nedvoumno sporoča, da vstopamo v neki drug, posvečen svet. Po vstopu v notranjost objekta nas čaka nov zid, enak zunanjemu, vendar nekoliko zarotiran. Rotacija obiskovalca rahlo zmede in ga usmeri k iskanju prehoda v ta notranji betonski kvadrat. Noter pa nas pričaka praznina in prost pogled v nebo, saj stavba nima strehe. Pogled nam zaide v ozko špranjo v jugozahodnem zidu, ki narekuje smer Kible, in mogoče se šele v tem trenutku začnemo zavedati, da je Namaz-Khaneh pravzaprav molilnica.

Rotacija notranjega zidu, ki je glavni kompozicijski element stavbe, ima dve funkciji; prva je usmeriti vernika v Kiblo, druga pa formirati vmesni prostor med zidovoma, ki postane pregrada med zunanjim (javnim) in notranjim (verskim) svetom. Ta volumensko preprosta, a konceptualno močna rešitev tudi laiku narekuje pomen objekta in ustvari tisto nekaj, kar ta objekt kljub njegovi preprostosti in surovosti naredi poseben. Še bolj fascinira dejstvo, da je pri izdelavi objekta uporabljen samo en material – surovo obdelan beton. Namaz-Khaneh je eden redkih objektov, pri katerih lahko občudujemo arhitekturno zasnovo, ki je ne zasenčijo materiali, tehnične rešitve in kakovost izvedbe. Objekt me vedno spomni na Miesov pregovor, da je manj več. Če je pri Miesu tisti »manj« skoraj pogojen z lepimi detajli in kakovostno izvedbo, je pri Namaz-Khaneh »manj« pravzaprav vse, saj ni nič drugega. In nenazadnje prav ta »nič«, torej arhitektura, omejena na par betonskih sten, loči povprečnega arhitekta od vrhunskega, saj je treba vložiti veliko znanja, veščin in intelektualnega napora, da iz nekaj kubičnih metrov betona narediš nekaj izjemnega.

Besedilo: Srđan Nađ
Fotografije: caoi.ir

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.