Ena najmanjših, a najbolj razpoznavnih primerov slovenske arhitekture modernizma, je majhna, asketska lebdeča streha, zgrajena po načrtih arhitekta Otona Jugovca v Otoku na Dobravi pri Škocjanu.

Streha ščiti razvaline, tlorisno zasnovo preproste kapelice sv. Mihaela iz kraja Gutenwerth. Gutenwerth, v starejši literaturi pogosto poimenovan Gotno Brdo, danes bolj znan kot Otok pri Dobravi, je bil srednjeveški trg, ki so ga leta 1473 uničili Turki. Nahajal se je na rečnem otoku na Krki, ki danes ne obstaja več. To področje se še danes imenuje Otok in spada k vasi Drama.

Čist in jasen koncept objekta predstavlja redukcijo zavetja na sam minimum, ki ga simbolizira streha. Polje in razvaline stare cerkvice ostajajo nedotaknjeni. Stari zidovi so ohranjeni pod nivojem terena. Arhitektura je drzna, avtorska interpretacija vernakularne arhitekture. Dva stebra, ki predstavljata kontakt strehe s tlemi, nosita leseno ostrešje z jeklenimi diagonalami, na katerega je položeno ogrodje slamnate strehe.

Ravno stik dveh lesenih nosilnih stebrov s temeljem je bila kritična točka konstrukcije, ki je po štirih desetletjih popustila, da se je streha prevrnila. Pred leti je objekt subtilno prenovila Maruša Zorec. Ob prenovi so nadomestili leseni nosilec z jeklenim. Izvedli pa so tudi novo slamnato kritje.

Vendar pa je trenutno stanje strehe žal spet kritično. Čez lepo obnovljeno slamnato streho je poveznjena mreža, ki naj bi verjetno imela funkcijo zaščite. Toda plastična mreža povzroča, da se pod njo razvijajo mahovi, lišaji in gniloba in škodujejo slamnatemu kritju. Kdo je plastično mrežo namestil na občutljivo slamnato streho objekta? In zakaj ob vidnih posledicah nihče od pristojnih ne ukrepa?

Pomanjkljivo je tudi redno vzdrževanje objekta. Nizko podrastje hitro zarašča ostanke ruševine in posega v substanco ureditve.

O skrbi za dediščino se čedalje več govori in piše. Vendar pa veliko majhnih arhitekturnih presežkov, ki bi za ohranjanje potrebovali le redno skrb in ne velikih investicij, brez razumljivega razloga, ali pa zaradi nerazumljivih posegov, vsem na očeh propada.

A kljub vsemu Jugovčeva izjemna, majhna, a velikodušna arhitektura tudi danes privablja pozornost svetovne arhitekturne javnosti. Ohranimo jo!

Besedilo: Nina Granda

Foto: Jana Jocif

Besedilo je nastalo na delavnici Naprej k zemlji.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja