Kamen, les in zemlja so najstarejši gradbeni materiali. Z njimi ljudje gradijo svoja bivališča že od nekdaj. V današnjem jeziku bi te materiale označili za trajnostne, saj imajo nizek ogljični odtis, so povsem naravni in njihova razgradnja v celotnem življenjskem ciklu stavbe ne predstavlja obremenitve za okolje. Ko niso več v uporabi, razpadejo in se vrnejo v naravo. A naši predniki niso govorili o krožnem gospodarstvu. Izrazov, kot so trajnostno, zeleno ali sonaravno niso poznali, a so kljub temu živeli v skladu s sodobnim pomenom teh izrazov. Druge izbire niso imeli.

Ko pa so ljudje pred pol stoletja dobili izbiro, so se brez zadržkov (in takrat tudi brez zavedanja o dolgoročnih posledicah) odločili za netrajnostni način gradnje in življenja. Ko je postal beton široko uporaben material, so hiše postale večje in udobnejše. Ko je kurilno olje nadomestilo drva, ni bilo pomisleka glede dileme: vsi so vgradili centralne sisteme ogrevanja na fosilna goriva in se z lahkoto odpovedali trajnosti. Ko so prišle na trg azbestne plošče, so jih ljudje v duhu napredka vgrajevali povsod, kjer so potrebovali lahek, trden, vzdržljiv material. Staremu načinu življenja, ki ga danes iz časovne distance (in določeno mero idealiziranja) lahko imenujemo sonaravno, so se odrekli v zameno za bistveno več udobja in prostega časa. Kdo bi jim zameril?

V teh dneh beležimo rekordne temperature. Vsak dan nov požar uniči na tisoče hektarov gozdov. Rečne struge presihajo. Poleg tega pa zaradi političnih konfliktov in vojaških agresij cena energije strmo raste, grozi pomanjkanje hrane, ogromno ljudi pa je prisiljenih v izgnanstvo. Vse to so posledice načina sodobnega življenja, vse to je cena netrajnostnega načina življenja.

V tem globalnem kontekstu prihaja v ospredje zavedanje, da če želimo kot človeštvo preživeti, moramo spremeniti način življenja.

Kako narediti korak nazaj, da gremo lahko potem naprej?

Odgovor vsekakor ni enostaven. Ukrepe, za katere vemo, da bi blažili globalno segrevanje (kot je drastično zmanjšanje števila letalskih letov) je nemogoče globalno uveljaviti. Nekateri so prepričani, da bi nov družbeni sistem rešil človeštvo, nekateri so prepričani, da je spremembe mogoče izpeljati v okviru obstoječih sistemov. Nastajajo ostra družbena trenja, delitve in nerazumevanja. Svet gori, a nihče ne želi prevzeti odgovornosti.

Vse velike spremembe se začnejo z majhnimi koraki. Eden takih korakov je projekt Naprej k zemlji,  ki ga izvajamo skupaj s partnerji (Zelena Centrala, Terraepaglia, der Retzhof in revija Outsider v okviru programa Erasmus+). Namen projekta je raziskovanje načinov gradnje z zemljo in drugimi naravnimi materiali.

Na letošnji delavnici, ki poteka na kmetiji v Jurovskem Dolu, kjer ima sedež Zelena centrala, z mladimi iz Avstrije, Italije in Slovenije dekonstruiramo staro leseno “cimpračo”. Cimprača je tipična stavbna tipologija severovzhodne Slovenije. Zgrajena je s kombinacijo lesa in ilovice.

Prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili pred dekonstrukcijo, je bilo: Ali hišo res porušiti? Obstaja možnost obnove? Zato smo skrbno analizirali stavbne člene od temeljev do strehe. Hiša je bila več desetletij brez skrbnika, pred tem pa so bili izvedeni kritični posegi v leseno nosilno konstrukcijo. Stanje je bilo že tako slabo, da je čas za prenovo žal že minil. To je odprlo priložnost za spoštljivo dekonstrukcijo, ki pa je hkrati tudi proces učenja. Stavbo, zgrajeno pred 200 leti, je mogoče razdreti v obratnem vrstnem redu, kot je bila sestavljena. To nam omogoča vpogled v skrite konstrukcijske detajle, ki jih lahko popišemo in dokumentiramo. Čeprav hiše na koncu procesa fizično ne bo več, bo z dekonstrukcijo nastal njen genski zapis. Od materialnosti k ideji torej.

Cilj letošnje delavnice je raziskati stoletne principe, ki so nekoč gradili trajnostno arhitekturo, in v njih najti navdih za sodobne rešitve sonaravne gradnje.

Naši predniki niso imeli izbire, mi jo imamo. Poleg tega pa imamo zelo zmogljive tehnologije in orodja, ki bi jih lahko z upoštevanjem trajnostnih principov in znanja uporabili za sonaravno gradnjo. To so majhni koraki, a priznajmo si: arhitektura in gradbeništvo nosita nezanemerljiv delež odgovornosti vplivov na okolje. Včasih je treba narediti korak nazaj, da gremo lahko naprej. Naprej k zemlji.

Napisal: Matevž Granda
Foto: Nina Medved