V Sloveniji je 53 praznih naselij, dodatnih 1.634 pa jih ima manj kot 50 prebivalcev, navaja Statistični urad RS. Ljudje so se po drugi svetovni vojni izselili v večja mesta ali tujino. Glavni razlogi za selitev so bili boljše zaposlitvene možnosti, šolanje in študij, ponekod pa tudi zgodovinski premiki narodov, kot na primer v Istri. Desetletja so kraji propadali, hiše pa se spreminjale v ruševine in skupaj z bogatim rastlinjem, ki jih je prerastlo, postajale slikoviti krajinsko-arhitekturni parki, kakršen je zaselek Abitanti (24 prebivalcev). Pa bi lahko takšni zapuščeni kraji, pogosto arhitekturno zanimivi in z izrednimi naravnimi danostmi, ponovno pridobili prebivalstvo in zaživeli?
V letu epidemije se je izkazalo, da se trend izseljevanja vendarle lahko obrne in da so nujni pogoji za to že vzpostavljeni. Razcvet dela od doma in vedno večje število digitalnih nomadov bi lahko privedla do ponovnega naseljevanja prej dolgo zapuščenih hiš na lepih, odročnih krajih. V času epidemične izolacije so prednosti življenja zunaj mestnih središč še posebej prišle do izraza: zaradi redkejše poseljenosti je življenje lahko bolj odprto in svobodno, zrak je čistejši, narava je dostopnejša, hrana boljša in cenejša. Številna malo naseljena mesta in zaselki so arhitekturno bogati, življenje v njih teče počasneje, majhne skupnosti prebivalcev pa so lahko bolj povezane in spodbudne.
»Leto 2020 je močno zaznamovala epidemija tudi na področju selitev – predvsem zaradi ukrepov za zajezitev širitve okužb, točneje omejitev gibanja med občinami,« so na moje povpraševanje po spremembah poselitve v preteklem letu odgovorili zaposleni pri SURS-u. »Precej prebivalcev se je namreč ob prepovedih gibanja med občinami v drugem in četrtem četrtletju 2020 odločilo za prijavo spremembe prebivališča (največkrat so bile to prijave začasnega prebivališča v drugi občini), kar smo statistično zaznali kot notranje selitve.« Med izolacijo so številni izkoristili možnost premika bližje naravi, kjer so lahko zaživeli z manj omejitvami. Trend selitev v manjše kraje pa ne velja le znotraj države, ampak tudi drugod po Evropi in v preostalem delu sveta. V Slovenijo se je v letu 2020 iz tujine priselilo 36.110 ljudi; v primerjavi z letom 2019 je bilo število priselitev višje za 15 %. Selitveni prirast je bil v letu 2020 najvišji po letu 2008: priselilo se je 18.365 prebivalcev več, kot se jih je odselilo.
Dobre novice v tem pogledu spremljajo tudi v Italiji. V zadnjem letu se je v italijanska mesta vrnilo 20 % več mladih, starih med 18 in 34 let, kot leto prej, navaja italijansko ministrstvo za zunanje zadeve. Delavci v svobodnih poklicih in drugi digitalni nomadi se zaradi številnih prednosti po dolgem času obratnega trenda ponovno vračajo na podeželje in v manjše kraje.
Če je svetovni splet po eni strani omogočil nastanek družbenih omrežij, ki povzročajo polarizacijo družbe, radikalizacijo stališč in banalizacijo komuniciranja, internet po drugi strani omogoča znatne spremembe v načinu opravljanja dela – in tako ustvarja drugačne skupnosti. Omogoča nekatere vrste dela od koderkoli; komurkoli in kadarkoli. Glavni razlog eksodusa mladih, pomanjkanje služb in kariernih možnosti, s pojavom dela na daljavo izgublja veljavo; odročni kraji pa s hitro spletno povezavo postajajo zanimivi in privlačni. Trend globalizacije se obrača v smeri ponovne lokalizacije.
Prizadevanja za decentralizacijo niso le slovenska težnja zadnjih let, ampak tudi svetovna tema, ki odpira številna arhitekturna in urbanistična vprašanja. Kako stara mesta na obrobju z ohranjanjem avtentične substance prilagoditi potrebam sodobnih profesionalcev, vajenih multikulturnih in zgoščenih urbanih središč? V Evropi je največ izseljenih mladih izobražencev v Italiji, Romuniji in na Poljskem.
V Italiji so z namenom spodbujanja priseljevanja in vračanja v zapuščena mesta v sodelovanju z arhitekti vzpostavili iniciativo Case 1 euro. Lokalni odbori poskušajo s prodajo zapuščenih hiš za en evro, poleg tega pa s hitrim internetom, ponekod pa še z dodatnimi finančnimi spodbudami za obnovo, privabiti nove prebivalce. (Vpogled v seznam hiš za en evro si lahko privoščite za ceno dveh evrov.) Podobnih gibanj je mnogo.
Zgodovinsko mesto Santa Fiora v Toskani se je začelo oglaševati kot idealna točka za delo na daljavo. Z oglasnimi akcijami mladim svobodnjakom sporočajo, da pitoreskno mestece ponuja izredno kakovost bivanja, hitro internetno povezavo in nizke dolgoročne najemnine.
A takšna priseljevanja ne morejo popolnoma rešiti problematike zapuščenih mest. Čeprav digitalni nomadi plačo zapravijo v teh mestih, svoj resnični prispevek še vedno pustijo v podjetju ali korporaciji na drugem koncu sveta. To pa bo še vedno dvigovalo vrednost le urbani prestolnici, v kateri je sedež podjetja, četudi so z njo zaposleni povezani le po Zoomu.
Ostaja tudi vprašanje, kako trajen bo ta trend po epidemiji. Prebivalci manjših krajev namreč ne odhajajo zato, ker do njih ne bi imeli pravega odnosa, ampak zato, ker ne nudijo dovolj vznemirljivih kariernih priložnosti, pogosto je bivanje obremenjeno z zagonetno birokracijo, včasih pa z ozkimi pogledi. Oddaljenost je lahko obremenjujoča. Še tako hitra spletna povezava ne more nadomestiti klepeta v živo, še tako čudovita narava in kulturna dediščina ne moreta nadomestiti naključnega srečanja z zanimivim sogovornikom (ki ti lahko spremeni življenje); v gosto naseljenih središčih je teh možnosti več.
Rešitev lahko poiščemo v še enem izmed trendov zadnjih let: v začasnosti. Zapuščena mesta bodo težko navdušila veliko število mladih za trajno bivanje. Lahko pa so zelo privlačna za začasno bivanje, nekaj mesecev na leto, skozi daljše časovno obdobje. Tak način bivanja je drugačen od tradicionalnega, zahteva drugo miselnost in morda tudi nekaj poguma. V lepe, neobljudene kraje bi lahko umestili hitro internetno povezavo, vzpostavili povezave z železnico ali najbližjim letališčem, uredili co-working ali javno knjižnico. Vaše življenje je lahko tam, kjer bi si sicer želeli preživeti dopust!
Piše: Nina Granda