Pogovor z Metko Krašovec (1941 – 2018) je bil narejen poleti 2017.

Njena zgodba je pripoved o barvah, zvenenjih, eksotičnih potovanjih in hrepenenju po Mediteranu. O ljubezni, usodi in neverjetnih naključjih.

To je zgodba ženske, ki utira nove poti. Metka Krašovec je postala prva profesorica slikarstva na ljubljanski likovni akademiji, prva ženska z retrospektivno razstavo v Sloveniji in prva ženska, pridružena članica SAZU.

Vedno je bila samosvoja in neukrotljiva. Divja in vihrava ni bila nikoli, pač pa izrazito introvertirana in umirjena, rada se je smejala in je bila hvaležna publika, nikoli pa njen center. Ni se rada izpostavljala, v šoli, tudi če je poznala odgovor, ni dvignila roke. Tako se je opisala v enem izmed najinih telefonskih pogovorov ob intervjuju.

Hkrati njena zgodba govori o ljubezni dveh umetnikov, ki ju je povezala Usoda; tako močno, da nista imela druge izbire, kot da jo sprejmeta.

Njena dela nagovarjajo z zvonko lepoto. Sestavljajo raznolik opus, od »novega realizma« zgodnjih del do »neoklasicizma«, ki je vzniknil v devetdesetih, in kasnejših impresijskih ilustracij.

Ne predstavljam si, da bi človek ob slikah Metke Krašovec ostal ravnodušen: njene slike imajo moč, da napolnijo z lepoto, in to je po mojem največ, kar lahko umetnik podari gledalcu.

*

Svojo biografijo Ogledalo, čas začenjate takole: »Kar pomnim, sem bila outsider. Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod.« V otroštvu ste veliko menjavali dom, saj je vaš oče služboval v New Yorku, San Franciscu in Beogradu. Se spominjate prostora, kjer ste bili takrat najbolj doma?

Oče je že pred koncem vojne kot član Tito-Šubašićeve delegacije letel iz Visa in nato Barija v New York ter od tam z vlakom odpotoval na ustanovno skupščino Združenih narodov v San Francisco. Mama je to izvedela po radiu, v še okupirani Ljubljani, in se seveda bala, da bi ne prišlo do maščevanja. Po koncu vojne sva šli z mamo najprej v Beograd, kjer je s težavo našla neko neogrevano sobo, in sva tisto zimo precej zmrzovali. Jeseni 1946 sva odpotovali z ladjo v New York in skupaj z očetom smo stanovali na 854, 5th Ave., v stavbi, ki jo sedaj Srbija prodaja. To je bila nizka, zaščitena stavba, ki jo je Jugoslavija kupila za rezidenco svoje delegacije pri Združenih narodih. Hiša je bila nasproti Central Parka, že od zunaj zelo lepa, interierja se pravzaprav ne spomnim, razen prekrasnega stopnišča in svoje sobe.

Ste kasneje še kdaj vstopili v to hišo iz otroštva?

Ko je bil Tomaž v letih 1996–1999 konzul v New Yorku, sem skušala dobiti dovoljenje, da bi pogledala v notranjost stavbe, vendar mi ni uspelo. Letos sem v TV-dnevniku videla interier, sprejemnic in ostalih soban se ne spomnim, verjetno tja nisem imela dostopa. Pač pa sva kasneje z Marico Levi, ki je takrat tudi stanovala tam, naslednje leto pa smo se skupaj preselili v hišo, ki jo je dala na razpolago Zinka Kunc, znana operna pevka, po petdesetih letih to hišo našli in so naju ljubeznivi stanovalci povabili noter. Obe hiši sta mi ostali v spominu tako po lokaciji kot po arhitekturi. Ko smo se vrnili v Beograd, smo spet stanovali v stavbi s prekrasnim stopniščem – kaže, da so mi prav stopnišča ostajala v spominu.

Katerih impresij se spominjate iz zgodnjega otroštva v Ljubljani?

Spominjam se dveh dogodkov, ki sta verjetno dolgoročno vplivala name. Morala sem imeti manj kot dve leti, ko me je oče peljal v Frančiškansko cerkev, da bi slišala orgle. Takrat sem doživela in odkrila nekaj, kar mi je ostalo za vse življenje – arhitekturo in glasbo. Živo se spomnim neskončnega, skrivnostnega prostora, sveč, vonja po kadilu in nato, nenadoma, donenja orgel, kot bi zazvenelo vesolje. Drugi dogodek pa se je zgodil ob koncu vojne, ko smo ponoči bežali v zaklonišče: tedaj sem prvič videla zvezde, kar je bilo nekaj prečudovitega in magičnega, nikoli več jih ni bilo toliko, tako svetlih. Spomnim se tudi zvena korakov po kamnitih tlakih primorskih mest in zvoka klavirja, ki je prihajal skozi odprta okna.

Hipnos, 1981, flomaster na papirju, 29,8 x 42 cm

Kateri zvok povzema vaše otroštvo?

Spomnim se zvoka orgel in tudi zvok italijanske »pleh muzike« mi je bil silno všeč. Slišala sem jo redko, ker je mama vedno hitela domov, da ji ne bi bilo treba stati in pozdravljati mimoidočih čet Italijanov.

Pričakovanja (Stolnica), 1971, akril na platnu, 175 x 140 cm

Ste bili samosvoja punčka? Samozadostna?

Baje sem bila že od samega začetka zelo samostojna in sem hotela vse narediti sama, tako da je morala imeti mama veliko potrpljenja, ko je čakala, da mi uspe. Koliko sem bila samosvoja, ne vem, vem pa, da sem bila samozadostna. Znala sem se sama igrati, že zelo zgodaj sem brala in to je bilo moje najljubše opravilo.

Kaj pa ste prebirali?

Vse, kar mi je prišlo pod roke. Brati sem se naučila iz poljske knjige, ki mi jo je dal oče, v njej so bile izrezane ilustracije, ki so skočile ven, ko si jo odprl. Seveda se črke niso ujemale z našimi besedami in je bilo stvar treba prilagoditi. Ker sem prvi razred naredila v ZDA, sem od takrat brala tudi angleške knjige, in spomnim se, da sem, ko so me posneli na ploščo, hotela brati nekaj pravljičnega, pa se je mama odločila za odlomek o življenju ameriških Indijancev. Zelo zgodaj, verjetno prezgodaj, sem začela brati klasike svetovne literature, kot dvanajstletnemu otroku mi marsikaj seveda ni bilo jasno. Se pa spomnim, kako so prišle knjižničarke v Delavski knjižnici pogledat, kdo je ta otrok, ki je prišel že po drugo knjigo Don Kihota.

Tišina (Plašč in obleka), 1972, akril na platnu, 140 x 130 cm

Ste vedno vedeli, da boste slikali? Lahko izluščite, kaj je bilo odločilno, da ste za medij izbrali slikarsko platno in risbo?

Da bom slikala, sem se odločila pozno, v sedmi ali osmi gimnaziji. Kot otrok sem si želela k baletu, pa me zaradi srca niso pustili. Za klavir ni bilo denarja, roko na srce, tudi posluha baje nisem imela, sem pa zelo občutila glasbo.

Tišina (Postelja in nočna omarica), 1972, akril na platnu, 175 x 140 cm

Pravite, da slikarsko platno, če je uresničeno, zazveni.

Vseh slik ne slišim. Platno pa zazveni, ko v njem zazveni harmonija barv in oblik. To je drugačen občutek kot tisti, ko sliko dejansko slišiš.

Kakšno glasbo imate radi?

Rada imam zelo raznoliko glasbo, odvisno od razpoloženja, od klasike, jazza do Dylana, Cohena, Winehouse, pa še kaj bi se našlo. Ob svojih platnih, ko jih slikam, si ne zamišljam zvokov, moja pobožna želja je le, da bi končana slika imela zvok.

In vaš notranji svet ob ustvarjanju – je poln glasbe ali tišine? Je bolj spodbuden notranji mir ali nemir?

Nemir je prisoten, preden začnem, v procesu dela se umirim, če ne gre dobro, pa se je treba ponovno zbrati in umiriti.

Trojno ogledalo, 1992, akril na platnu, 145 x 160 cm

Je slikanje za vas meditacija? Potovanje vase?

Slikanje je nedvomno oboje – meditacija in potovanje vase. Najbolj podobno meditaciji je zame risanje oziroma ustvarjanje akvarelov in gvašev, ki nastajajo brez predhodne ideje, načrta ali podobe v glavi. Ta dela lahko nastanejo samo, če mene ni, če se odpre pretok, ki generira ta proces. Kakor hitro se vmeša volja, je magije konec. Pretok se zapre in tisti dan ne nastane nič več. Na platnih je zagotovo upodobljena resnica tega, kar si.

So platna razodetja?

Mnoga platna genialnih slikarjev to so. Recimo Bičanje Piera della Francesce. To je slika, pred katero lahko stojiš dneve in vedno doživiš kaj novega, a kljub temu ostaja skrivnost. Ne bi mogla reči, da sem kdaj slikala za uteho ali spoznanje. Nikoli ne slikaš z namenom. Slikaš takrat, ko se slika hoče materializirati, ko te pokliče. Tako kot se tudi ne zaljubiš z namenom ali za uteho.

»Krize so za umetnika nujne. Samo skozi krizo se pomakneš naprej, če te seveda ne zlomi ali ne ubije.«, ste zapisali v svoji avtobiografiji.

Življenje ni možno brez radosti in trpljenja. Vse te izkušnje se nalagajo v človeku in v procesu ustvarjanja privrejo na dan. Ne da pa se tega z voljo priklicati. Zagotovo je laže ustvarjati, ko si v dobri koži, ni pa nujno, da takrat pridejo na dan samo radostna dela. V obdobjih velike žalosti, po smrti dragih mi ljudi, po navadi nisem mogla delati. So pa velikokrat predhodna dela nakazovala dogodke, ki so se kasneje zgodili. Najpomembnejše stvari v življenju so se mi zgodile same po sebi, brez moje volje. Ali pa takrat, ko sem jih nehala hoteti.

V vaših slikah je zelo pogost motiv voda, odsevnost, zrcaljenje, nebo in podobe v vodi, morje. Konstanta v vaših delih je hrepenenje po Mediteranu.

Od voda imam najraje morje. Ob morju smo živeli samo drugo leto Amerike, na Long Islandu. Mediteran mi je ljub zaradi počitnic na morju, potovanj in vonja. Pravzaprav pa zares zato, ker sem tam odkrila svetlobo in pokrajino, ki sem jo nosila v sebi.

Kaj je bilo najpomembnejše, kar ste se naučili v času študija na ljubljanski Likovni akademiji?

Oba moja profesorja – Stupica in Pregelj – sta me iniciirala v zavezo slikarstvu. Malo se je govorilo, komunicirali smo na drugem nivoju. Ne verjamem, da se tega, kaj slikarstvo je, da naučiti. Bolj je podobno iniciaciji – če si dojemljiv, do tega pride, štafeta je predana naprej, drugače je vse zaman. Znati gledati sliko, gledati jo tako, da začne odkrivati vse svoje tančice – to je potovanje, ki je vsakič drugačno, kot si ti sam drugačen, ko jo gledaš. Res dobra slika ima izjemno moč, da jo vedno doživljaš drugače, vedno odkriješ kaj novega, vedno nagovarja nekaj drugega v tebi.

Vigilije, 1995, akril na platnu, 135 x 160 cm

Bili ste profesorica slikanja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Kaj ste kot želeli dati svojim študentom?

Študentom sem želela predati točno to, kar sem prejela od svojih profesorjev, iniciacijo v slikarstvo. Poskušala sem jim pomagati, da odkrijejo sami sebe in ne izgubijo sposobnosti čudenja.

Je to lastnost, ki je bistvena za ustvarjalni razvoj?

Seveda, čuditi se, biti radoveden – to pomeni, da si živ, da si sposoben ne samo gledati, ampak tudi videti, da ne hodiš po svetu zdolgočasen in poln sebe, da si poln navdušenja in želje po raziskovanju, da se te stvari dotaknejo, da čutiš, se radostiš, žalostiš, skratka, da si polno v življenju samem.

Čemu se čudite?

Čudim, se navdušujem, reagiram, vidim, zaznavam, stvari me osrečujejo ali žalostijo – ti trenutki se dogajajo vsak dan. Kaj pa to je, je odvisno od dneva, od razpoloženja. Lahko je poznopopoldanska svetloba v naravi, lahko je nasmeh, lahko je pogled na sliko, lahko je film, lahko je ptiček, ki skoči z vejice, lahko je arhitektura mediteranskega mesta, lahko so ciprese v mraku – vsak dan je tega zelo veliko.

Bili ste edina ženska, ki je poučevala slikarstvo na ljubljanski Akademiji, od ustanovitve do upokojitve.

Sedaj so spet zaposlili eno samo profesorico za slikarstvo, Čerčetovo. Vedno vzamejo samo eno, ne vem, zakaj. Patriarhalna družba ščiti samo sebe in zelo težko prizna dosežke žensk kot enakovredne. Stvari se premikajo na bolje, v svetu imamo že kar lepo število priznanih slikark, arhitektk, pesnic. Je pa zanimivo, da pri nas zelo radi vsak ženski dosežek degradirajo z »žensko kvoto«.

Je za ustvarjalno moč pomembna dvojina, da se s kom pogovarjaš? Ali to ni pomembno?

Mislim, da ne. Je pa potrebno, da imaš vsaj enega človeka, čigar mnenje ceniš, ki verjame vate.

Vi ste imeli Tomaža Šalamuna.

Spoznala sva se po seriji naključij, ki so segala nazaj do sorodnikov, ki so se izselili v Ameriko okoli leta 1902, in do prijateljstev v času, ko sem se odločala, ali naj grem v Mehiko ali v Indijo. Kadar je usoda na delu, se vse dogaja zelo natančno. Zelo veliko sva se vsak dan pogovarjala, vedno je znal videti in podpreti vse, kar je bilo novega, potencialnega in dobrega v mojem delu, jaz pa sem vedno polna dvomov. Pogovori z njim nikoli niso bili banalni, vedno je prinašal svežino, širino in odprtost.

Skupno bivanje dveh umetnikov je lahko mučno, vidva pa sta drug drugega ves čas navdihovala.

Težko bi rekla, da je od samega začetka navdihoval moje ustvarjanje. Bolj je bila na delu ljubezen, ki je odpirala nova vrata in poglavja v mojem delu. Skupaj lahko umetnika živita le, če spoštujeta ustvarjalne potrebe drug drugega, kakršnekoli že so. Če si zrel človek – in to sva bila, ko sva se spoznala – je to mogoče. Ne poznam nikogar, ki bi se mu dnevno dogajalo toliko čudežnih stvari, kot se jih je Tomažu. Če ne bi bila zraven, bi mislila, da fabulira.

Povejte nam, prosim, eno takšno neverjetno zgodbo.

V osemdesetih letih ga je v New Yorku napadel ropar, in ker je imel Tomaž pri sebi le tolažilnih 20 dolarjev, mu je pobral ključe od hotela in šel z njim tja. Med potjo je Tomaža zanimalo vse mogoče, med drugim tudi to, koliko se da na ta način zaslužiti. Tako sta prijetno kramljala do hotela, ropar mu je vrnil ključe in nisem prepričana, da ga Tomaž ni povabil, naj ga obišče v Ljubljani.

Pred kratkim so v Ljubljani odprli Center poezije Tomaža Šalamuna. Kako ste sodelovali in kakšna je vaša želja glede tega, kaj naj bi se dogajalo v njem?

Prostor mi je našel Aleš Šteger, odlično sva sodelovala s tedanjim direktorjem Igorjem Teršarjem in ministrom za kulturo Tonetom Peršakom, tako da je bil Center, s pomočjo arhitekturnega biroja dekleva gregorič arhitekti, odprt v treh mesecih. V njem se že veliko dogaja tudi pod novim direktorjem, gospodom Repnikom. Program pesniških branj in drugih dogodkov poteka pod vodstvom Mihe Mavriča, ki je Tomažu že za časa njegovega življenja veliko pomagal tudi pri urejanju rokopisov. Povezali smo se tudi z ameriškim pesnikom Brianom Henryjem, ki je na univerzi v Richmondu ustanovil nagrado Tomaža Šalamuna za pesniški prvenec. Nagrajenec ali nagrajenka naj bi dobil(a) enomesečno bivanje v rezidenci JSKD-ja, ki je v isti stavbi kot Center. S tem bi se nadaljevalo to, v čemer je bil Tomaž tako sijajen – povezovanje pesnikov vsega sveta.

Letos ste uredili knjigo Šepetanja, zbirko vaših ilustracij in Šalamunovih pesmi, povezanih z vajino zgodbo. V čem so vzporednice med slikanjem in pisanjem poezije?

V knjigi so izbrane skice in pesmi, ki so večinoma nastajale v osemdesetih letih, ko sem v slikarstvu prišla do krize. V praznini, brez predhodne podobe v mislih, sem začela skicirati, kar se je zahotelo. Tudi Tomaž se je ob pisanju preprosto odprl in dovolil, da so stavki z intenzivno avtoriteto prihajali k njemu. Stavki so ga zbujali in moral jih je zapisati. Takšne sreče jaz nisem imela. Sem se pa vsak dan usedla pred papir in pustila, da se je sprožil proces, nekakšna meditacija, odprti tok, v katerem so prihajale risbe. Ko se je tok ustavil, sem nehala. Tomaževe pesmi in moje risbe so si bile takrat po umetniški plati najbolj blizu, v nekakšni interferenci.

Je v svetu virtualne resničnosti in kratkotrajne pozornosti umetnost način, da se poglobimo vase?

Tako kot je poezija preživela 5000 let in več, tako je tudi potreba po likovnem izražanju stara kot Altamira in še več. Pesnik Simic je nekje zapisal, da je pesem fotografija, v kateri se prepoznamo – podobno je slika večplasten koncentriran čas, v katerem lahko gledalec najde del sebe. Da ne bi kdo mislil, da govorim o svojem ali pa samo o figurativnem slikarstvu, nikakor ne. Eklatanten primer tega je slikarstvo velike ameriške abstraktne slikarke Agnes Martin.

Meni se zdi, da abstraktno slikarstvo potrebuje že prav uglašenega gledalca, takega, ki je za ta način dovolj dojemljiv …

Verjetno imate prav in je za to potrebna določena stopnja kulture in izobrazbe. Jasno je, da gluh človek ne more uživati ob Bachu. Bi pa bilo zanimivo videti, kako bi kak Tuareg reagiral na njeno razstavo. V sliki so skoncentrirani čas, lucidni trenutki, ko nisi samo gledal, ampak tudi videl, spomini, čustva, je nekakšen zapis vsega, kar si doživel, študiral, spoznal.  Je mnogoplastna, in boljša ko je, več plasti se odpira.

Vas slike pogosto ganejo? Do solz?

Velikokrat sem bila čisto iz sebe ob kakšnih sijajnih slikah svojih študentov. Solze pa so me zalivale v muzejih. V spominu mi je ostala razstava Beckmanna in Viole, ki sem jo videla v Guggenheimu Soho. Najprej sem si ogledala Beckmanna. Slike zahtevajo čas, da se odprejo, in dlje ko jih gledamo, več nam dajo. Nato sem šla do Viole. Zelo močna in impresivna razstava, ki pa si jo doživel in konzumiral v trenutku. Od tu dalje se ni zgodilo nič več. Ko sem se vrnila k Beckmannu, najprej nisem videla ničesar, ker sem bila zaslepljena od intenzivnosti Viole. Ko sem si vzela čas, pa so se slike ponovno začele odpirati in je bilo potovanje v globine ravno tako – če ne še bolj – intenzivno.

Nevidni sprevod, 2005, akril na platnu, 110 x 160 cm

Raznolikost likovne umetnosti je dandanes veliko večja, kot je bila nekoč, saj sega od slikarstva in kiparstva do upodobljene znanosti in sociologije.

Cogito, ergo sum – seveda, ampak človek ima tudi čustva, ki jih želi izraziti, ima spomin na trenutke razsvetljenja, ki jih želi ohraniti, zapisati. Ljudje smo racionalna, socialna in čustvena bitja, vse to tudi izražamo v umetnosti, ki je raznolika in kompleksna. In vendar obstaja močna potreba po lepoti, ki je vedno v bližini božanskega. Takrat se ti odpreta srce in duša. In slika ima to moč, da to lepoto prenese v gledalca.

Ste že naslikali sliko, s katero ste povsem zadovoljni, ob kateri lahko rečete, da določene teme ne bi mogli upodobiti bolje? Kdaj veste, da vam je dobro uspelo?

Ne. Sem pa naslikala slike, ki jih sedaj ne bi več zmogla. Kdaj ti je uspelo, ne veš takoj. Najprej je ogromna razlika med tem, kar si želel, in tem, kar si zmogel. Ko se to razočaranje malo poleže, lahko približno ugotoviš, kakšen je domet slike.

Vaše delo že od začetka spremlja tudi prepoznanje, javnost in stroka vas cenita. Je to priznanje pomembno za ustvarjalno moč?

Da ima tvoje delo odmevnost, da si prisoten na sceni, to za samo ustvarjalnost ni pomembno. Deluje pa dobro na samozavest, da nisi popolnoma spregledan. S tem pa ti to posredno seveda daje elan za delo. Meni je veliko pomenilo, če so moje slike ljudi toliko navdušile, da so jih kupili.

Ali ljudje v Sloveniji radi kupujejo umetniške slike? Je država umetniškemu trgu naklonjena? Kaj bi lahko izboljšali?
Trg umetnin se pri nas oblikuje, podobno kot drugod, po principu ponudbe in povpraševanja. Ni pa galerij z dovolj kapitala, ki bi podpirale umetnike do te mere, da bi jim lahko diktirale tempo in cene. Sama sem od ustanovitve vezana na galerijo Equrna in se držim tega, da drugje v Ljubljani ne prodajam. Ne zdi se mi pošteno, da mi galerija naredi razstavo, potem pa prodam slike doma. Najboljša leta za prodajo so bila od 2001 do 2008. Nato je nastopila kriza in slike so prva stvar, ki ni nujna in se ne kupuje. Slabo je zlasti to, da je srednji razred, ki je kupoval, obubožal.
Na to situacijo so se »usedli« davki na avtorske honorarje, ko so jih, zaradi goljufij z njimi, zvišali kar vsem vprek. Tako upokojen ali zaposlen umetnik poleg procentov galeriji plača še 33 % oziroma 44 % davka. Nekoč so si lahko podjetja od dobička na koncu leta oddelila 3 % za nakup umetnin, in to je bil velik vir dohodka umetnikov, država pa je zaslužila z obdavčitvijo. Imeli smo tudi že obvezen delež za likovno umetnost pri novogradnjah, tega tudi ni več. Slikarji in kiparji smo zato na trgu in zelo redko uspemo na projektnih natečajih pri ministrstvu za kulturo, kjer praviloma zmagujejo konceptualni umetniki.

Kaj je najlepše v življenju?

Ljubezen, prijateljstva in to, da imaš kak dar, katerikoli, da ljudem lahko nekaj daš.

Pogovarjala se je: Nina Granda

Reprodukcije del: Moderna galerija, Ljubljana

Pogovor je bil objavljen v Outsider #10, poleti 2017

Outsider 10

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja