Okrog nas se razteza nevidno omrežje, k povezuje in ureja cel svet. Ne gre za nikakršno teorijo zarote – saj navsezadnje že desetletja živimo obdani z brezžičnim internetom in mobilnimi signali, zaradi katerih se v zadnjih letih razkrajajo ločitve med domom in delovnim mestom, med zasebnim in javnim, med mestom in podeželjem, med potovanjem in domovanjem. Niti ne gre nujno za tehnološki koncept: ekonomski trg je na primer razpršen in decentraliziran sistem komunikacije in izmenjave, ki je segal in vplival na vse kotičke sveta že v devetnajstem stoletju, obenem pa je bil odziven, vitalen in avtonomen sistem komunikacije že davno pred izumom brezžičnih signalov. Vendar pa eno izmed komunikacijskih omrežij po starosti, obsegu in odzivnosti bistveno presega tako brezžično medmrežje kot tudi  prosti trg.

Fosilni sledovi nakazujejo, da so glive stare vsaj dve in pol milijardi let; najdemo jih povsod na zemeljski obli: v zemlji in zraku, v oceanih, v živih in mrtvih živalskih in rastlinskih organizmih, v gradbenih materialih, slikarskih platnih in smeteh. Micelij, gosta in razpredena mreža, iz katerih na primer poganjajo gobe, se že v eni čajni žlički prsti razteza od nekaj sto metrov do deset kilometrov dolžine, v svoji knjigi o glivah piše Merlin Sheldrake. Vendar pa starost in obseg nista edini presenetljivi lastnosti tega svetovnega organizma, ki ga znanstveniki še danes s težavo uvrščajo v sistem klasifikacije živih bitij. Micelij je namreč odličen avtonomen in odziven komunikacijski sistem, nekakšno svetovno medmrežje, ki je do potanskosti optimiziral sistem iskanja in črpanja hrane.

Znanstvenica Lynne Boddy je izredno sposobnost mreženja in racionalizacije micelija ponazorila s poskusom na zemljevidu Velike Britanije. Na točke na zemljevidu, kjer se nahajajo večja mesta, je namestila kose lesa z glivičnimi kolonijami. Kolonije so bile v približnem razmerju velikosti mest: največja kolonija namesto Londona, proporcionalno manjše na mestih Birminghama in Manchestra, in tako naprej. Med izhodiščnimi točkami se je zelo hitro oblikovala razvejana mreža rastočega micelija, ki se je najprej povezal med sabo, nato pa okrepil optimalne komunikacijske poti in opustil manj smiselne. v obliki micelijevega omrežja se je zelo hitro izrisal zemljevid obstoječih cestnih komunikacij. Boddyjeva je lahko jasno prepoznala obstoječe avtoceste M1, M4, M5 in M6. Podobni poskusi s plesnijo so v enem samem dnevu enako prepričjivo izrisali zemljevid podzemne železnice v Tokyju. Na primeru modela tlorisa Ikeine trgovine pa je bila plesen pri iskanju najhitrejšega izhoda celo hitrejša in bolj uspešna od znanstvenikov, ki so eksperiment zasnovali.

Micelijska mreža ni samo orodje optimizacije iskanje hrane, ampak preseneča predvsem s svojo odzivnostjo in učljivostjo, zaradi katerih so se nekateri znanstveniki že spraševali, ali takšno svetovno medmrežje izkazuje lastnosti inteligence. Ne samo, da se celoten organizem odziva na dražljaje enega dela; očitno poseduje tudi spomin, saj se v primeru, da znanstveniki dele micelija prenesejo drugam, začne širiti proti enakim žariščem kot v izvornem habitatu. Uspešnost micelija pri reševanju prostorskih ugank in preprek pa je že sprožila ideje, da bi takšen sistem uprabljali tudi proaktivno: pri načrtovanju infrastrukturnih in komunikacijskih mrež, snovanju mest in naselij ter prostorski organizaciji in optimizaciji grajenega okolja. V dobi antropocena, ko se vedno bolj zavedamo prepletenosti in razmreženosti, predvsem pa medsebojne odvisnosti človeškega, živalskega in rastlinskega sveta z na prvi pogled »neživim« svetom prsti, kamnin in ozračja, micelijsko omrežje odpira vprašanja o tem, kako načrtovati odporen in okoljsko vzdržen svet prihodnosti. Morda moramo premisliti ne samo koncept ogljičnega odtisa materialov, ki jih uporabljamo, in vzpostaviti regulacijo popolnoma podivjanih sistemov razporejanja dobrin, kakršen je na primer prosti trg, ampak spremeniti tudi sam proces prostorskega in arhitekturnega načrtovanja. Kako bi izgledal načrt za hišo ali sosesko, ki ga skupaj oblikujeta arhitekt in micelij? Organska arhitektura pri takih vprašanjih ne bi bila več ohlapen izraz, omejen na barvite turistične znamenitosti Friedensreicha Hundertwasserja in hobitovske samograditeljske hišice, ampak bi posegla v tisočletno dinamiko izključno na človeške akterje omejeno načrtovanje in gradnjo mest in naselij.

Miloš Kosec

Naslovna fotografija: Christian Scheckhuber (630x povečana gliva Podospora anserina; CC BY-SA 4.0)