• Skozi dolgoletno prakso Arhitekture, ateljeja za urbanizem in arhitekturo, bi zlahka potegnili rdečo nit in prepoznali posamezne ključne metode, ki jih atelje uporablja ob snovanju novogradenj. Tudi nova Hiša za oblikovalko keramike od teh ne odstopa. V njeni zasnovi takoj prepoznamo značilno »roko« njenih arhitektov: betonsko belino, jasnost in funkcionalnost tlorisa, velike steklene površine, in odločitev za uporabo ene od obstoječih stavbnih tipologij, ki pa je deloma prilagojena lokaciji.                 Okolica hiše je pozidana s stihijsko predmestno pozidavo: z vseh strani jo obdajajo enodružinske hiše raznolikih gabaritov in arhitekturnih izraznosti. Pred neurejenostjo okoliškega prostora se nova hiša zato umika sama vase. Izbrana tipologija v obliki črke U omogoča usmerjanje pogledov nazaj v umirjeno belino hiše, da bi se izognila zunanjosti. Ta dom je mirna oaza, otoček sredi otočja kaosa. Kot pravijo arhitekti, »tektonska zunanjost objekta ustvarja občutek kiparske plastike, ki je naključno nasedla v kakofonično okolje slovenskega predmestja.” Hiša svoje okolice ne zanika, temveč jo dopolnjuje kot še en element, še ena individualna arhitektura v poplavi individualnosti. Njena arhitektura je zadržan komentar okoliškega stanja, ki se bo v prihodnosti nepredvidljivo razvijalo dalje. Zdi se, da do časa in prostora, v katerem je zgrajena, vzpostavlja nekonflikten odnos, brez želje po vstopanju v dialog. Raje se orientira v svoje lastno interno udobje. Morda pa je prav zato ta arhitektura tudi predlog za izboljšanje okoliškega stanja, zasevek pozitivne spremembe. Morda je ta hiša tista neodvisna spremenljivka, ki bo uravnotežila enačbo in v predmestni kaos vnesla obet reda.  Tisti vrednoti, na kateri stavi Hiša za oblikovalko keramike, sta torej preprostost in urejenost. Zadržano redoljubnost hiše pa od znotraj preseva ustvarjalni duh njene prebivalke, ki ima v hiši svoj delovni studio. Ta kreativnost, ki napolnjuje prostore s svojimi materialnimi rezultati, v arhitekturni red vnaša nepredvidljivo iskrico kaosa, ki je nepogrešljiva za dolgoročno delovanje vsakega sistema.  Kot v slavnem prizoru iz filma Matrica glavnemu junaku pojasni Arhitekt: v vsakem sistemu je anomalija neizbežna, za razumevanje nujnosti anomalij pa se mora um osvoboditi obveze popolnosti. In prav zaradi takšnih anomalij se lahko zgodijo spremembe – pa naj bo anomalija redoljubna ali kaotična po naravi. 
• Arhitektura: Arhitektura – Atelje za urbanizem in arhitekturo
• Avtorji: Boštjan Gabrijelčič, Peter Gabrijelčič, Aleš Gabrijelčič
• Avtorica umetniških instalacij in luči: Tanja Goršič, NEW OBJECTS
• Fotografije: Miran Kambič, http://www.mirankambic.com

Besedilo: Ajda Bračič