V najbolj urbanem delu Ljubljane, pred Opero ali pa sredi Slovenske ceste na Ajdovščini, se ozrite proti severu. V skoraj vsakem drugem središču evropske prestolnice vam nebo uokvirjajo nebotičniki in poslovke, v Ljubljani pa pogledi trčijo v oviro šele po kakih tridesetih kilometrih prostega teka. In v kakšno oviro! Poslednji zid Ljubljane so zasnežene gmote Kamniško-Savinjskih Alp, ki s svojimi slikovitimi konturami opozarjajo na izreden pomen alpske identitete celo sredi mestnega življenja, medtem ko hitite po malico ali čakate na avtobus.
Alpe imajo posebno vlogo celo v deželi, ki se upravičeno hvali z raznovrstnotjo pokrajin in tradicij. V Alpah tičijo začetki znanstvenega in botaničnega udejstvovanja pri nas, v Alpah se je klesala naslikana in v verze prelita podoba slovenske romantike, v Alpah se je v devetnajstem stoletju odvijala nacionalna bitka med slovenskimi in nemškimi planinskimi organizacijami, v Alpah so se oblikovali športni in družabni rituali pohodništva in identifikacije z naravo, v Alpah se je rojeval slovenski film, alpske so bile kulise spektaklov Neue Slowenische Kunst in osamosvojitvenih proslav. Zato je povsem verjetno, da bo odnos do alpskega sveta tudi v prihodnje nekakšen lakmusov papir nacionalnega odnosa do narave, do iskanja ravnotežja med razvojem in ohranjanjem naravne in kulturne krajine, do sprejemanja neizogibnega izginotja Triglavskega ledenika, ki nas opominja, za kako krhek ekosistem gre, ter do sposobnosti upravljanja prostora v dobi podnebnih sprememb.
Prva, zasilna nemška koča na Okrešlju
Današnje koče so nastale iz nekdanjih zasilnih postojank, ki so na prelomu prejšnjega stoletja hitro preraščale v nacionalne (nemške in slovenske) branike, gorske izpostave narodnih domov, ki so istočasno rastli v mestih. 19. stoletje je oblikovalo kulturo množičnega planinstva, kakršno poznamo danes, to planinstvo pa je obenem zahtevalo vedno večje, celo reprezentativne koče. V enaindvajsetem stoletju smo se znašli s podedovano infrastrukturo, oblikovano na podlagi že davno minulih in deloma tudi zastarelih izhodišč, kot pa takih, ki bi si jih morda želeli v enaindvajsetem stoletju. Danes gora pač ne razumemo več kot nacionalni branik, niti kot največje družabno srečevališče v državi, ampak kot prvi in odločilni preizkusni kamen, ali znamo sobivati z občutljivimi ekosistemi.
Druga, Frischaufova slovenska koča na Okrešlju
Premisleka o sodobni gorski infrastrukturi pa nismo nikoli zares načeli. Kljub temu vedno manj vzdržne razmere, kot je vedno bolj množični obisk planin, zlorabe bivanja v bivakih, predvsem pa občasne nesreče in katastrofe, kot so popolna uničenja treh gorskih koč v požarih v zadnjih nekaj letih, kar kličejo po oblikovanju široke razprave in celoste strategije. Požari Kocbekovega doma na Korošici, Frischaufovea doma na Okrešlju in komaj pred enim mesecem pogorele Mozirske koče na Golteh niso pokazali samo strukturnih problemov pri upravljanju pozimi zaprtih ali odročnih objektov. Odprle so tudi vprašanje njihove obnove oziroma nadomestne gradnje, ki bi morala biti odlična izhodišča ravno za široko in strokovno debato o teh vprašanjih. Namesto resnega premisleka in široke razprave, četudi za ceno čakanja leta ali morda dveh, pa vse prepogosto naletimo na hitre akcije, ki naj bi v planinah čim prej vzpostavile prejšnje kapacitete in nadomestile izgubljene prihodke. Vse sicer v duhu požrtvovalnega entuziazma planinskih društev in sodelujočih arhitektov, ki prispevajo načrte za nove zgradbe, in vendar je včasih bolj odgovorno malce počakati, razmisliti, oblikovati celostno strategijo in razpisati natečaj. Navsezadnje je cena izgradnje zgradbe, še sploh pa tako izpostavljene zgradbe z visokimi obratovalnimi stroški, kot so planinske postojanke, samo majhen del njene okoljske, družbene in tudi denarne cene v času njenega trajanja.
Novi dom na Okrešlju v gradnji (vir: https://dom-na-okreslju.si/)
Kako torej v enaindvajsetem stoletju zidati v visokogorju? Odgovora na to vprašanje nimam, zdi pa se mi, da ga nimajo niti drugi. In to je dobro izhodišče: glasen in samozavesten »ne vem« je pač nujno izhodišče vsake, še posebej pa tako pomembne debate. Takšna debata bi morala vključevati Slovensko planinsko zvezo, arhitekte, urbaniste, krajinske arhitekte, biologe, inženirje, pa tudi stootisoče aktivnih planincev pri nas. Takšna debata bi morala vključevati tudi možnosti, do katerih zaradi ne vedno transparentnih pristopov največkrat niti ne pride: možnosti o premisleku, kakšna arhitekura je v resnici najbolj trajnostna in okoljsko najmanj potratna, predvsem pa, da je morda kje pravilna odločitev ne samo širjenje, ampak tudi krčenje kapacitet. To pa ne načenja samo arhitekturnih vprašanj, ampak še mnogo širše vprašanje obsega, vzdrževanja in financiranja celotne gorske infrastrukture. Nove koče bi morale biti premišljeni elementi nove, odprte, trajnostne, družbeno ter okoljsko odgovorne infrastrukturne mreže, ne pa šele začetka debate, kakšno strategijo potrebujemo.
Gore so tudi v enaindvajsetem stoletju nacionalna krajina. V visokogorju ni zares stalnih prebivalcev, vendar pa vanj vsaj občasno zahaja velik del državljanov in vedno več tujcev. Nacionalna pokrajina pa visokogorje ni več v smislu devetnajstega stoletja: ne gre več za tekmovanje, na katerem vrhu bo plapolala katera zastava. Ohranjanje in trajnostno upravljanje z gorskim ekosistemom je skupna nacionalna odgovornost, predvsem pa preizkusni kamen, ali smo sposobni tudi v dobi podnebnih sprememb in množičnega turizma ohranjati najbolj krhkih naravnih okolij. V devetnajstem stoletju so izumljali načine, ki so bili pisani na kožo tistemu času in tistim razmeram. Za enaindvajseto stoletje pa moramo izumiti, ali pa vsaj prilagoditi alpsko infrastrukturo novim načinom obiskovanja in upravljanja z gorskim svetom. Razmišljati o tem, kako biti lahkotnejši, zmerni, ekološki, morda tudi manjši in izvirnejši. Da bi se kitili z identiteto alpske dežele, si jo moramo prislužiti.
Miloš Kosec
