V letu 2020 smo bili zaradi izbruha koronavirusa prisiljeni obuditi spomin na pojme in koncepte, za katere se je zdelo, da so že zdavnaj postali del muzejev in arhivov. Seveda govorim o policijski uri, pa o dovolilnicah za gibanje, zapiranju javnih prostorov in ustanov, zapiranju meja in splošnem (vsaj zaenkrat) začasnem suspendiranju prostega gibanja po Evropi in svetu. Med manj pogosto omenjenimi pojmi, ki so vstali od mrtvih, pa je tudi sanitarni kordon. Pojem označuje varnostni pas ozemlja, kjer s fizičnimi ovirami in nadzornimi ograjami preprečujemo prehod ljudi, živali in blaga, s tem pa omejujemo širjenje nalezljivih bolezni. Takšni sanitarni kordoni so se letos pojavili po celem svetu: včasih kot ograje in zidovi, najpogosteje pa kot manj oprijemljive meje gibanja in virtualni nadzor preko aplikacij. Pri nas jih poznamo v obliki omejitev in nadzora gibanja po posameznih občinah, regijah in na državni meji. Vendar pa sanitarni kordon ni nikoli povsem samumeven ali nedolžen del javne zdravstvene infrastrukture. Zato ne škodi, če se nekoliko pobliže posvetimo njegovi zgodovini.

Cesar Jožef I., ustanovitelj velikega habsburškega sanitarnega kordona proti kugi in drugim nalezljivim boleznim

Sanitarni kordoni so bili v predmoderni dobi precej pogosti; največkrat so predstavljali edini način za zajezitev nalezljive bolezni. Kuga, črne koze in kolera so pred izumom sanitarnih kordonov redno redčile evropsko prebivalstvo, občasno pa so povzročile depopulacijo celotnih pokrajin in gospodarsko katastrofo, ki so jo prebivalci občutili še generacije pozneje. Manj znano pa je, da se je v naši neposredni soseščini nahajal najbolj ambiciozen in verjetno tudi najdlje trajajoč sanitarni kordon, kar so jih kadarkoli vzpostavili v Evropi. Habsburški sanitarni kordon na meji z Otomanskim cesarstvom je bil vzpostavljen na začetku osemnajstega stoletja in je trajal skoraj dvesto let, vse do leta 1872. Blizu dva tisoč kilometrski pas ozemlja od Jadranskega morja do Karpatov je postala glavna evropska obramba proti nalezljivim boleznim, ki so v tem času praviloma prihajale iz Azije. Z ukazom cesarja Jožefa I. (ki je samo eno leto pozneje umrl v epidemiji črnih koz!) je bil na tem dolgem in nekaj deset kilometrov globokem pasu ozemlja vzpostavljen poseben vojaško-zdravstveni režim, preko katerega ni nihče mogel nekaznovano prehajati, če se ni poprej podredil strogim zahtevam po karanteni. Sistem nadzora je kodificiral cesar Karel VI, svoj popoln razmah pa je sanitarni kordon dosegel šele za časa njegove hčerke, cesarice Marije Terezije. V običajnih razmerah je bila karantena 21-dnevna. V času, ko so v Otomanskem cesarstvu razsajale epidemije, je bila karantena podaljšana še za dodatnih 21 dni. Če pa so epidemije razsajale po mejnem evropskem ozemlju Otomanskega cesarstva, torej v neposredni bližini Habsburških dežel, je bila karantena za popotnike, trgovce in celo za državne sle podaljšana na celih 84 dni.

Območje Vojne Krajine, ki je poleg vojaške obrambne cone postala tudi prva linija sanitarne obrambe Habsburškega cesarstva

Ambiciozen sistem zdravstvenega nadzora ne bi bil mogoč brez predhodne vojaške infrastrukture. Že vse od 16. stoletja je Habsburške dežele pred vpadi in invazijami čet sultana v Carigradu varoval obrambni pas, znan kot Vojna Krajina. Na tem območju na Hrvaškem in Ogrskem, ki je bilo izločeno iz civilne uprave, so vladali vojaški poveljniki (mnogi med njimi so bili kranjski in štajerski plemiči, ker so naše dežele prispevale znatne zneske za vzdrževanje svojega »obrambnega zidu« pred turškimi vpadi). Celotna Vojna Krajina je bolj kot na deželo spominjala na vojaško postojanko. Zato cesarju ni bilo težko nadgraditi obstoječe vojne infrastrukture in zdravstevno infrastrukturo prilagoditi strogemu hierarhičnemu sistemu vojaške uprave. Do sredine osemnajstega stoletja so tako na mejnem področju postavili preko dva tisoč stolpov, iz katerih so vojaki pod zdravniškim poveljstvom nadzorovali prehajanje ozemlja in izvrševali stroge ukrepe. Vzpostavili so 19 mejnih prehodov, ki so bili opremljeni z objekti za preživljanje karantene (kjer so vsak dan so vse prostore, ljudi in tovor prekužili). Šele po odrejenem času, torej po minimalno enaindvajsetih dneh, je lahko popotnik s potrdilom, da je karanteno uspešno prestal, nadaljeval pot v notranjost cesarstva.

Načrti za nadzorne stolpe sanitarnega kordona (vir: Sistory)

Kdor ni spoštoval pravil, je bil strogo kaznovan. Kot je še v devetnajstem stoletju zapisal angleški popotnik po Balkanu, je kršilce čakalo vojaško sodišče, ki je nesrečnike po hitrem postopku obsodilo na smrt in kazen takoj izvršilo. Morda je bil ravno strog vojaški nadzor razlog, da se je habsburški sanitarni kordon presenetljivo dobro obnesel. Če so po Evropi še v sedemnajstem stoletju redno divjale epidemije kuge, se je po vzpostavitvi avstrijskega sanitarnega zidu ni več zgodilo, da bi epidemija množično morila po prebivalstvu celih pokrajin ali dežel. Še več, čeprav so po otomanskih pokrajinah na drugi strani velikega sanitarnega kordona vse do devetnajstega stoletja razsajale epidemije kuge, je bila ta nevarna nalezljiva bolezen zahodno od kordona poslej omejena na samo občasne omejene izbruhe in je do devetnajstega stoletja povsem izginila. Habsburški veliki sanitarni kordon je bil, kot vedno bolj ugotavljajo zgodovinarji medicine, eden izmed največjih organizacijskih in infrastrukturnih, na koncu koncev pa tudi humanitarnih cesarskih uspehov.

V nadaljevanju članka naslednji teden berite o povezavi med vojaškimi in zdravstvenimi režimi, zakaj so habsburškemu sanitarnemu kordonu rekli tudi »Kužna fronta« in kaj se lahko v dobi koronavirusa učimo iz takšnih lekcij iz zgodovine.

Miloš Kosec

Za dopolnitve in popravke članka gre zahvala Igorju Zemljiču.

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

2 misli na “Miloš Kosec: Pozabljeni sanitarni kordon

  1. Zanimivo, a vseeno napisano malce površno. Za vzpostavitev sanitarnega kordona je bil najpomembnejši patent (zakon), ki ga je 22. okt. 1728 izdal cesar Karel VI. in ki je določal „da je potrebno ob turškem ozemlju zaradi nenehnih nevarnosti okužb vzpostaviti stalno zaščito, ki se bo prilagajala teži razmer ob meji.“ Cesarski patent o zaščiti pred kugo iz leta 1710 je sicer že določal poveljnikom Vojne krajine kako naj nadzirajo potnike z ustreznimi listinami. Vzpostavitev kordona pa res ni bila enostavna, ne le zaradi velikih razdalj, ampak ker je šlo dejansko za vzpostavitev stalne in trajne zaščite (večina tujih sanitarnih kordonov je bila namenjena za začasne ali časovno zelo omejene ukrepe. Ker ukrepi niso smeli povsem prekiniti trgovine so v sanitarnem kordonu uredili posebne kontumacijske postaje (prve so nastale med 1730 in 1740), ki so bile sprva dokaj preproste lesene stavbe. Ker pa je dvorna zdravstvena komisija leta 1731 izdala poseben pravilnik (Contumaz- und Reinigungs-Ordnung). 1736 je Karel VI. izdal nov patent, o zaščiti pred kugo, ki je še bolj natančno določal in poboljšal organizacijo sanitarnega kordona. KEr pa je dolgotrajna karantena preveč ovirala trgovina in je zaradi ekonomskih stisk v Vojni krajini večkrat prišlo do lakote so se avstrijske oblasi odločile, da ob kontumacih organizirajo še “raštele”. V Raštelih (lat. Rastellum-rešetke) so ob prisotnosti mejnih uradnikov omogočali „brezstično” trgovanje in blagovno izmenjavo na način, da so lahko eni ali drugi trgovci prinesli blago do določene točke, kupci pa so si tam lahko po njihovem umiku ogledali prinešeno “robo” in v primeru nakupa tam pustili denar. Prvi rašteli so nastali v okolici Karlovca leta 1768, kmali zatem pa so se razširili ob celotni meji.
    No šele v času Marije Terezije je sanitarni kordon v bistvu dosegel svoj popolni obseg in funkcijo, ki jo je zadržal skoraj vse do ukinitve leta 1872 (!). Kmalu zatem pa je zaradi pomika meje svojo vojaško vlogo izgubila tudi Vojna Krajina.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja