Za pisalno mizo v spalnici mojih staršev stoji velika knjižna omara, obložena s knjigami. Tista polica, ki je najbolj na dosegu roke, komaj diha – med knjigami je tako malo prostora, da se jih le s težavo vzame s police. Na njej so namreč same zajetne, obsežne knjige. Med njihovimi tenkimi, skoraj prosojnimi listi lahko najdeš kako posušeno cvetlico, cvet pasijonke ali štiriperesno deteljico, ki smo jo pozabili zalepiti v šolski herbarij za domačo nalogo pri spoznavanju narave in družbe.

Po teh knjigah sem kot deklica rada brskala. Privlačile so me predvsem zaradi svoje komaj znosne teže in velikosti – moje ročice jih niso mogle kar tako prenašati po stanovanju, odlagati na mizo. Kljub temu so me nadvse zanimale, zlasti tista knjiga z gladkimi belimi platnicami, največja in najlepša med vsemi. Slovar slovenskega knjižnega jezika, tako da ji je ime, mi je povedala mama. V njej je bilo toliko črk, toliko besed, pa tudi skrivnostni znaki, krogci ter e-ji z brčicami in s pikicami.

Ob tej beli knjigi so se bohotile tudi druge debele knjige, taka, na kateri je pisalo Veliki slovar tujk (mama, kaj so to tujke?), in ena, še zanimivejša, v kateri, je rekla mama, piše, iz katerega jezika izvira kaka beseda. In ena, v kateri je pri pes pisalo biti kot pes in mačka, biti na psu, lačen kot pes …

Počasi sem te debele knjige lahko uporabila pri učenju, lahko sem poiskala besedo in ugotovila, kaj pomeni: kajžica, pestrna, vegast, zvedav … Iskanje besed je bila posebna pustolovščina.

Nekoč je te knjige v razred na vozičku pripeljala knjižničarka. Učiteljica nam je za vsako knjigo povedala, kaj je: to je slovar tujk, to je slovar slovenskega knjižnega jezika, to je pravopis. Po knjigah smo morali polistati in najti besedo. Učenci so bili zmedeni od nizov besed in črk. Jaz, podkovana v brskanju in abecedi, sem besedo našla takoj. Čudilo me je, da moji sošolci teh knjig ne poznajo, si jih ogledujejo, kot sem si jih nekdaj jaz, se čudijo njihovi obsežnosti, ne znajo iskati po njih. Takrat, morda enajstletna, nisem razumela, kar razumem danes: da sem bila v tem, da sem imela te knjige na dosegu, bolj izjema kot pravilo. Da je bila moja mama kot učiteljica slovenščine ena redkih, ki so te debele in tudi drage knjige kupili takoj ob izidu, zaradi česar sem se prej kot kdo drug, ki tega privilegija ni imel, srečala z obsežnejšim naborom besed in lahko že od malega ne samo z branjem literature za otroke bogatila besedni zaklad. Takrat sem domnevala, da smo si otroci med seboj bolj ali manj enaki in da imamo vsi doma bogato knjižnico. Da znamo vsi rokovati s slovarjem in da ga imamo na dosegu roke. Da smo vsi enako preskrbljeni s širokim herbarijem slovenščine.

Kmalu je spoznanje preraslo v zavedanje, da temu ni tako in da knjige, kot so slovarji, slovnice, pravopisi in enciklopedije, redko predstavljajo temeljno čtivo domače knjižnice in je zato spoznavanje besedišča prepuščeno naključju ali možnosti obiska knjižnice (kjer je tudi pričakovano znanje rokovanja s takimi ali drugačnimi priročniki).

Minilo je nekaj časa in v slovenskem jezikoslovju se je zgodil izjemen premik, ko je bil ustanovaljen spletni portal Fran. Od prejšnjega portala je bil preglednejši, uporabnejši, v lični obliki je uporabnikom prinašal celovitejše informacije. V virtualnem prostoru ni bil tako očitno obsežen in kopanje po njegovih seznamih je bilo preprosto. Sprememba je bila ob razvoju virtualnih vsebin pričakovana, a ob tem je zadobila tudi nekakšno socialno konotacijo, ki je ne bi bilo prav zanemariti: slehernemu domu z interneno povezavo je prinesla uporaben slovar z napotki, jezikovno svetovalnico in čudovit slovar sopomenk, ki je zaslužen za širjenje besednega zaklada na vsakdanji ravni. Iskanje po jezkovnih priročnikih ni več rezervirano zgolj za tiste, ki si te knjige lastijo doma, ali za obisk knjižnice.

Če sem se prej pasivno zavedala pomena jezikovnih priročnikov, preseljenih na splet, sem v času letošnje pomladi, ki bo v kolektivnem spominu ostala po vsesplošnem, globalnem zadrževanju za stenami svojega doma, spoznala globlji pomen prostega dostopa do jezikovnih vsebin. Ob vseh nujno potrebnih prostorih, kot so šole, kavarnice, trgovine z opremo za vrt, frizerski saloni, so svoja vrata zaprle tudi knjižnice in dostop do fizičnega čtiva je bil povsem okrnjen. Poučevanje se je preselilo v spletne učilnice, prostore za videokonference, table so zamenjali ekrani. Ko sem se iz dneva v dan iz Slovenije kot jezikovna asistentka za slovenščino povezovala s Trstom, z dijaki slovenskih licejev, sem pri svojem počevanju nenehno odpirala spletišče in skupaj smo iskali po slovarjih. Raba virtualnih jezikovnih priročnikov je zadobila še eno plat: v slovenske domove v Italiji je prinašala slovensko besedo.

V času študija sem kot deklica za vse pomagala na jezikoslovni konferenci in namesto plačila so mi ponudili, da si izberem katerokoli knjigo: izbrala sem si takrat sveže izdan nov Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dve težki knjigi že nekaj let, ne da bi kdaj posegla po njiju, ponosno stojita na moji knjižni polici in zavzemata nemalo prostora na že tako pretesnih policah. A čeprav sem redna uporabnica portala Fran, ju ne bi kar tako izločila. Nikoli ne veš, kdaj boš želel posušiti cvetlico ali pustil radovednim prstkom, da polistajo po njegovih straneh in se zavejo obsežnosti slovenščine.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Fotografija (portret): Maja Krajnc

Kolumna je bila objavljena v Outsider #22: