Napoleonske vojne pred dobrima dvema stoletjema so bile prvi veliki dogodek ob zori modernega sveta, ki se je tako ali drugače dotaknil prav vsakega prebivalca Evrope. Velikansko gibanje vojakov, konjev, topov, vojaškega prateža, pa tudi denarja in dragocenosti, davkov, trgovcev in beguncev sem ter tja od Velike Britanije do Moskve slej ko prej ni bila več samo novica na straneh časnikov, ki so jih v kavarnah brali maloštevilni pismeni gospodje, ampak živa izkušnja milijonov posameznikov. Med čete pa niso bili vpoklicana samo ljudstva, mobilizirane so bile celotne pokrajine. Še v osemnajstem stoletju so se vojaški manevri odvijali na razmeroma predvidljiv način in se osredotočali na branjene utrdb in na omejena bojna polja, na katerih sta se srečali in se spopadli nasprotni si vojski. Ob zori devetnajstega stoletja pa se je v gibanje pognalo drugačno bojevanje s poljem operacij, ki je lahko zavzemalo cel svet, kopno in morje, in zaledja ni zares priznavalo. Šlo je za znanilca totalne vojne, ki je svoj evropski uničevalni vrhunec dokazala med leti 1939 in 1945. Gradovi in mestna obzidja so pred številčnimi četami in topništvom postali smešno zastareli, lakota, plenjenje, gverilska vojna in streljanje talcev pa so pustile boleče sledi pri civilnem prebivalstvu.

Glede na epohalne politične, kulturne in prostorske spremembe je kar neverjetno, da so napoleonske vojne pri nas tako zelo potisnjene na obrobje kolektivnega spomina. Če letos ne bi praznovali dvestoletnice Ljubljanskega kongresa, enega izmed osrednjih »sanacijskih« ukrepov v restavraciji starega reda po revolucionarnih nemirih, in če ne bi bile Ilirske province v Ljubljani zaznamovane s Plečnikovim Ilirskim stebrom, bi lahko mirne duše pomislili, da se vojne in pretresi naših krajev sploh niso dotaknili. Kdo ve, morda bodo naši potomci čez stoletje nekako tako razmišljali o drugi svetovni vojni, za katero se nam vsaj zaenkrat še zmeraj zdi, kot da se je končala včeraj. Vendar pa še tako uničujoči dogodki s časom zbledijo. Mrtvi se pokopljejo, kolektivne travme se potlačijo, bojna polja se zarastejo in preorjejo, v knjigah ostaneta samo slava in pustolovščine. Orožje je pospravljeno v muzeje, ulice in ceste pa so poimenovane po zmagovalcih.

Južna pobočja Rožnika skozi LIDAR očala: prikažejo se številne dvesto let stare zvezdaste utrdbe

Kdo bi torej sploh mislil, da so sledovi napoleonskih vojn pravzaprav povsod okrog nas? Tako kot marsikateri drug travmatičen dogodek, ki potlačen tli pod površjem in ki ga lahko na plano privleče že nepremišljeno izgovorjena beseda ali pa skrbno premišljena terapija, je tudi za razkritje na prvi pogled izginulih plasti napoleonskih vojn potrebno le minimalno spremeniti pogled, da se pred nami razkrije razsežna in še zelo prisotna vojna topografija. V tem primeru za spremembo optike poskrbi LIDAR. Geodetska metoda za merjenje razdalje s pomočjo laserskih žarkov (poimenovana po angleški kratici za »LIght Detection And Ranging) je v zadnjih desetletjih eno izmed najbolj priljubljenih arheoloških orodij, saj je takšno natančno mapiranje terena povsem neinvazivno, obenem pa razkrije tudi razmeroma majhne nepravilnosti in razlike v nanosih zemljine, ki lahko pomenijo sledi nekdanjih zidanih struktur in drugih človeških posegov v topografijo. Slovenija je s tehnologijo LIDAR že  razmeroma dobro posneta, tako da si lahko na spletu vsakdo ogleda poljubno območje in se gre virtualnega arheologa, ki po svoji parceli išče sledove prazgodovinskih gradišč ali srednjeveških utrdb.

Isto območje na fotografiji iz zraka

Ljubljančani si navadno mislimo, da živimo v mestu, ki je sicer polno zgodovinskih plasti, ki pa so večinoma že dobro raziskane. Emona in srednjeveška Ljubljana, grad na hribu, nekaj dvorcev in cerkva v okolici. Zato je verjetno toliko bolj presenetljivo, ko nad zemljevidom svojega mesta izklopite plast s posnetkom iz zraka in vklopite plast LIDAR. Na pobočjih Rožnika in Golovca se izrišejo nenavadne in nedvomno umetne zvezdaste oblike, ki spominjajo na klasične novoveške topniške utrdbe iz sedemnajstega stoletja. Takšna utrdbena dela z obrambnimi jarki, barbikani, nasipi, bastijami in drugimi takrat visokotehnološkimi topniškimi utrdbami, ki bi nadomestila skromnejše srednjeveško obzidje s stolpi, so bila v času turških vpadov predvidena tudi za Ljubljano, pa je, seveda, zmanjkalo denarja. Vendar pa se je nekdanja kranjska deželna prestolnica na začetku devetnajstega stoletja kljub vsemu čez noč prelevila v sodobno utrdbo, ki se je od še vedno majhnega mesta razlezla na vse okoliške hribe, od koder bi francosko topništvo lahko ogrožalo strateško izjemno pomembna Ljubljanska vrata – prehod med Italijo in deželami severno od Alp. Po materialu in času izgradnje preprosta, vendar pa po zasnovi ambiciozna utrdbena dela so zaspano podeželsko gnezdo spremenila v improvizirano utrdbo, vrtove, nasade in pobočja okrog mesta pa v oboroženo pokrajino. Utrjeni topniški položaji – redute na Rožniku, Golovcu, Grajskem hribu in pri Črnuškem mostišču so po obsegu zakoličile mesto, kakršno poznamo danesm obenem pa so z vojaško infrastrukturo poudarili strateški pomen ljubljanskih hribov, o katerih navadno razmišljamo samo kot o prostorih oddiha in rekreacije. Žica, ki je leta 1942 obdala Ljubljano, je bila sicer namesto proti zunanjemu sovražniku obrnjena navznoter, proti meščankam in meščanom – sicer pa je bila samo nadaljevanje zgodnjemoderne lekcije iz časa napoleonskih vojn, ko se je ideja totalne vojne prikradla  tudi v naše kraje.

Ostanki utrdb iz časa napoleonskih vojn so ohranjeni tudi na Šišenskem hribu, Grajskem griču, Golovcu in pri Črnuškem mostišču

Najbolj neverjetno pa je, da so vsi ti več kot dvesto let stari topniški nasipi in utrdbe še precej dobro ohranjeni – pogosto stojijo samo nekaj deset metrov od dobro obiskanih rekreacijskih poti. Nejc Bizjak je leta 2016 v svojem diplomskem delu z naslovom Vojaške utrdbe iz časa francosko-avstrijskih vojn v okolici Ljubljane poskrbel za prvi sistematični pregled te nenavadne, slabo znane dediščine.  Ljubljanske redute so sicer večinoma prerasle z gozdom, vendar pa v večini primerov segajo še skoraj do svoje izvorne višine in so skupaj z obrambnimi jarki, ki jih obkrožajo, eni izmed najbolj nenavadnih in najmanj znanih spominov na že davno minule vojne pri nas. Ko človeka zanese po brezpotju, da bi se izognil trumam nedeljskih obiskovalcev proti Cankarjevem vrhu, se mu ob nenadnem spustu in dvigu na pogozdenem pobočju morda urne podobna misel, kot je znan zapis Adolfa Loosa, ki je dejal: »Če v gozdu naletimo na gomilo, šest čevljev dolgo in tri čevlje široko, z lopato oblikovano v piramido, se zresnimo in nekaj v nas nam pravi: tu je nekdo pokopan. To je arhitektura.« Navsezadnje so tudi redute in nasipi na Rožniku in Golovcu ostaline vojne, s tem pa ne samo zgodovinska zanimivost, ampak tudi stvar dostojanstvenega spominjanja.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja