Kriza navadno ustvarja ruševine – na Škotskem pa menijo, da bi se lahko z ruševinami iz krize izkopali. Verjetno še v nobeni krizi nismo imeli toliko priložnosti in časa, da bi razmišljali, kako se izkopati iz nje. Govorim seveda o ekonomski krizi, ki se kot posledica protikoronskih ukrepov napoveduje že osem mesecev, pa jo zaenkrat obsežni svežnji državne pomoči še zadržujejo, da ne doseže polnega razmaha. V tem nenehnem pričakovanju bodočih ekonomskih pretresov imamo edinstveno priložnost, da bi se na prihodnja leta ne samo pripravili, ampak se morda tudi pogovorili, razpravljali in sprejeli družbeni konsenz o ukrepih za družbo in za gospodarstvo, kakršna želimo po koncu epidemije. V luči epidemije, ko nas večina lahko kolikor toliko normalno deluje in živi samo zaradi podplačanih in izkoriščanih poklicev v zdravstvu, varnostnih organih, storitvah in dostavi, je samoumevno vsaj, da bi morala biti prihodnja družba solidarna, ne pa tekmovalna; da bi morali okrepiti javno zdravstvo in socialno varnost, ne pa vladavine prostega trga. Vendar pa je bera idej, ki so se prebile na vladne mize po Evropi, kaj borna in brezupno zastarela. Večinoma gre za že videne ukrepe in želje, da se bomo vrnili na stare tirnice. Med takšnimi cvetkami je na primer napoved o znižanju obdavčitve osebnih, še posebno luksuznih avtomobilov, ki jo obeta slovenska vlada. Težko je izbrati, ali je ukrep bolj zgrešen iz okoljskega (emisije CO2), infrastrukturnega (nadaljnje spodbujanje osebnega avtocestega, namesto javnega prevoza in izboljšanja železniškega omrežja) ali ekonomskega stališča (spodbujanje luksuzne potrošnje?). Obnova ekonomskih, zdravstvenih in družbenih pogorišč pač terja tudi obljubo, da ne gremo nazaj v leto 2019, ampak da je treba kaj tudi bisveno spremeniti.

Paradores, španska državna mreža prenočišč v objektih kulturne dediščine, združuje butični turizem z javnimi vlaganji v dediščino

Eden izmed ukrepov, ki ga je napovedala škotska vlada, pa je bolj zanimiv. Z idejo, ki združuje reševanje kulturne dediščine, javna vlaganja in izgradnjo nove turistične infrastrukture, poskušajo na Škotskem  zadeti več muh na en mah. Čeprav smo pri nas včasih navajeni reči, da v Zahodni Evropi nimajo problemov s propadajočo dediščino, prevečkrat pozabimo, da kot občasni popotniki vidimo le češnje na vrhu torte: dobro označene, oglaševane in vzdrževane primerke dediščine. Celo v Veliki Britaniji je za vsakim dobro vzdrževanim gradom ali dvorcem pet takih, ki propadajo ali nujno potrebujejo vzdrževalna dela. Vendar pa to ne pomeni, da sta situaciji povsem primerljivi: v Zahodni Evropi vlaganja v dediščino niso razumljena kot luksuzna potrošnja ali celo »jama brez dna«, ampak kot bistvena sestavina kulturne IN ekonomske politike. Škotski politiki zato snujejo obsežna vlaganja v dediščino ne le kljub napovedujoči se ekonomski krizi, ampak ravno zaradi pričakovane ekonomske krize. Pri tem se zgledujejo po stoletnem španskem modelu »Paradores«, prenočišč visoke kategorije, ki jih že od leta 1928 umeščajo v nekatere izmed najbolj dragocenih objektov španske kulturne dediščine. Paradores, njihov prvi pobudnik je bil španski kralj Alfonz XIII, so uspešen in trajnosten model vzdrževanja kulturne dediščine. So v državni lasti in popotnikom nudijo arhitekturno ambiciozna prenočišča in doživetja, ki so izredno priljubljena, z dobičkom pa krijejo vzdrževanje in obnavljanje dragocenih kompleksov.

Grad Podsreda je eden izmed zelo redkih primerov objektov dediščine v javni lasti, ki je začel nuditi tudi prenočišča in popotniška doživetja na primernem nivoju

Tudi škotski politiki ne čakajo na zasebno pobudo bajno bogatih in kultiviranih bogatašev, ki naj bi reševali dediščino (takšne največkrat mitične figure včasih še vedno strašijo po naših gradovih in dvorcih, namesto da bi se sprijaznili, da obstajajo kvečjemu samo v predvolilnih pamfletih, uspešno pa zaključijo le malo resničnih prenov). Celo pri nas obstajajo nastavki uspešne prakse: nedavno okusno prenovljene sobe in apartmaji v gradu Podsreda na Kozjanskem so primer, da lahko grad v javni lasti ponuja prenočišča in doživetja za popotnike na visokem nivoju. Skupaj s turističnimi boni, ki so velikemu številu Slovenk in Slovencev na novo odkrili pozabljene dele naše dežele, se v ruševinah in propadajočih objektih dediščine izrisujejo nove priložnosti njihove ohranitve. Vendar pa zaenkrat na primerno ambiciozen model reševanja več razvojnih problemov z enim zamahom, kot poskušajo to napraviti na Škotskem, še čakamo. Če bomo z reševanjem dediščine čakali, dokler ne bomo imeli bruto družbenega produkta, primerljivega s Švico, nam razen Blejskega gradu in nekaj cerkva ne bo ostalo nič. Zadeva je pravzaprav še bolj zagatna: ker je skrb za dediščino eden izmed bistvenih pokazateljev zrele družbe, lahko mirno trdim tudi, da nikoli ne bomo dosegli boljšega standarda, če ne bomo skrbeli za dediščino. Ta dejstva moramo samo še povezati v isto enačbo in ugotoviti, da bomo lahko ekonomsko robustnejšo in odpornejšo družbo zgradili samo s skupno obnovo obstoječih ruševin: metaforičnih in dejanskih.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

2 misli na “Miloš Kosec: Z ruševinami iz krize?

  1. Miloš, se strinjam. Zelo smiseln program ohranjanja dediščine, čeprav butičen, ampak arhitektura gradov je pač nadstandardna.
    Ne vidim pa točno povezave med programom ohranjanja dediščine gradov in novim predlogom obdavčitve osebnih avtomobilov. Poleg tega pa se mi ne zdi slabo, če bi obdavčitev avtomobilov temeljila na CO2 izpustih in ne več na ceni avtomobilov. To je ekološka spodbuda. Obdavčevanje luksuznih vozil pa je običajno politična manipulacija, češ poglejte kako skrbimo za pravičnost, po drugi strani pa isti politiki dovoljujejo privatizacijo javnega (tudi levi). Pretirana obdavčitev luksuza spodbuja nakupe v davčno ugodnejših državah (pogosto na Slovaškem) in je na koncu ves davek izgubljen.
    Kar se pa gradu Podsreda tiče: super primer in upam, da bo več takšnih. Škoda le, da je interier tako generičen!!! V največjem apartmaju poimenovan po kneginji Emi, je v salonu pograd??, oprema je vsa nizkocenovna, najbolj pa me zmotijo keramične imitacije lesenih podov. Konteksta srednjeveškega gradu skoraj ni čutiti.

    1. Hvala za komentar, Matevž. Glede gradu Podsreda se strinjam s tvojimi komentarji, zadeva bi lahko bila izpeljana bistveno bolj ambiciozno in predvsem manj generično – se mi je pa kot turistični produkt gradu v javni lasti zdel zanimiv in pri nas redek primer prakse, kako lahko združuješ različne funkcije. Namesto gradu kot muzeja, kot hotela ali kot prireditvenega in kulturnega objekta se tu razvija mešana in raznolika raba (prisotne so vse tri funkcije), kar se mi zdi za takšne stavbe bistveno bolj primerno. Upam, da bo v prihodnosti takšnih primerov še več, in pa, da bodo tudi prostorsko in arhitekturno bolj ambiciozno zastavljeni.

      Glede predloga o avtomobilih se tudi strinjam, da ni vse črno belo – služil mi je bolj za polemično alegorijo, kako so recepti za izhod iz krize še vedno v veliki meri vezani na obstoječo osebno potrošnjo, namesto na tehnologije in infrastrukturo prihodnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja