V čudnem času živimo. Nehali smo se pogovarjati, kako se izkopati iz spon kapitalizma in rešiti okoljsko krizo. Namesto tega drug drugemu gledamo pod prste, kako si umivamo roke. In kot da splošna zameglitev širše slike stvari ne bi bila dovolj, so tu slovenski kulturniki, ki se namesto s časom, ki prekipeva od možnosti, tako utopičnih kot antiutopičnih, ukvarjajo s tem, zakaj jim minister za kulturo ne odpisuje.
Pred kratkim je skupina slovenskih kulturnih ustvarjalcev stavbo ministrstva za kulturo polepila z neodgovorjenimi pismi, nekaj dni kasneje pa so pred prag stavbe protestno odložili še kostume, čopiče in notno črtovje. Brezzobe geste pričajo o nemoči ustvarjalcev, ki so eksistenčno odvisni od načelne in stvarne podpore države, predvsem finančne v obliki subvencij. Pričajo o njihovi upravičeni živčnosti: ne le zato, ker proti- in postkoronski ukrepi v družbi še naprej vzdržujejo stopnjo negotovosti ter tabuizirajo in kriminalizirajo socialne stike. Ne le zato, ker drug pri drugem iščemo pogum, da si nazaj vzamemo pravico do javnega dogodka, ki je tako rekoč srce in duša velikega dela umetniških praks: glasbe, gledališča, filma in vizualne umetnosti.
Ustvarjalni sektor je živčen, ker so se desne vlade doslej v njihovih očeh izkazale za odkrite sovražnice intelektualne in kreativne skupnosti. In nobenega dvoma ni, da nova vlada postopa po metodi pasivne agresije, ki komaj čaka, da ji nekdo da povod za frontalen spopad. Dovolj sprevržen politik lahko sektor izbriše s pritiskom na miško. Za večino teh, ki pristanejo na položajih odločanja, pa je verjetno bolj zabavna igra mačke z mišjo. Dokler zadeve ne eskalirajo, se uradniki zatekajo k črkobralstvu in zajedljivosti. Odnos, ki temelji na tolikšni meri odvisnosti enega od drugega, ni zdrav niti v bolj zdravih časih, bojazen ustvarjalcev pred ideološkim obračunom in sadizmom pa je upravičena. Odločno zavzetje za svoj prav ter stopnjevanje protestov na ulici so edina možnost za ustvarjalce, kajne?
Nasprotno. Menim, da obstaja veliko bolj legitimna in potencialno učinkovita možnost boja: brezpogojna in dosledna solidarizacija z vsemi drugimi deprivilegiranimi skupinami, še posebej pa tistimi, ki so v še mnogo slabšem položaju od ustvarjalcev. Slednji so se v mladi zgodovini države o sebi navadili govoriti kot o prvih med zadnjimi, kot o najbolj zanemarjenem, kratko malo najbolj deprivilegiranem segmentu družbe. Uradniki so včasih sovražni in pogosto cinični, a ko jim odgovarjajo, da števile kažejo, da se v Sloveniji kulturi relativno dobro godi, imajo neizpodbitno prav. Ustvarjalci se z maratonsko disciplino zatekajo k tezi o sistemski podhranjenosti ter vztrajajo v večnem vojnem stanju z državo, ne opazijo pa ali pa ne želijo prepoznati, da bi lahko svoj boj za legitimizirali na bolj prepričljiv način. Slovenska kultura ima že od vsega začetka možnost in dolžnost, da se aktivno solidarizira še s kom drugim kot zgolj sama s sabo.
Vedno se kje komu dogaja večja neljubost in krivica kot slovenskim ustvarjalcem. Ozrimo se le nazaj v dolgo pandemično pomlad, ki nam je vsem spodmaknila tla pod nogami, za nameček pa zastrla še pogled na nebo. Slovenska ustvarjalna skupnost, ki predstavlja nadpovprečno izobraženo in po definiciji intelektualno skupnost, se je celo v tem težkem času izneverila svoji nalogi, da sposobnost analize in refleksije podari družbi. Vsa se je prepustila svojemu smrtnemu prastrahu, da ne bo preživela. Bolj kot zaseg svoboščin in vzpostavljanje novih mehanizmov nadzora nad posameznikom je ustvarjalce skrbelo, ali bodo tudi sami vključeni med prejemnike socialne pomoči. Zahteva po socialnih ukrepih za blaženje posledic pandemije in protest proti poseganju v ustavne pravice državljana z izgovorom javnozdravstvene (potencialne) krize se ne bi nujno izključevala. Nasprotno – skupaj gradita veliko močnejši in bolj relevanten argument.
Kulturno-umetniška ustvarjalnost je skupaj s šolstvom, zdravstvom in socialo nesporno upravičena do deleža javnofinančne pogače v obliki subvencij, takšnih in drugačnih prispevkov ter pomoči. Ko država investira v svoje sisteme, sporoča, da jih rabi, da jih želi, da jih ceni. Tudi država je v tem smislu kot potrošnik: kamor vlaga energijo in vire, tisto ji očitno nekaj pomeni. Kar pa slovenski ustvarjalni skupnosti manjka, je moralna podlaga za vse, kar od države zahteva. Prvi korak k vzpostavitvi moralne podlage je opustitev bojevniške mentalitete in ideologije interesnega boja, s katerim konec koncev pomaga vzdrževati kapitalistična razmerja moči in skupaj z njimi lastno nemoč. Z vsako gesto boja zase potrjuje in reproducira kapitalistični družbeni režim, ki cveti in še naprej uspeva točno tako dolgo, dokler se borimo drug proti drugemu in cufamo za njegove drobtinice. Slovenska kultura trenutno ni del rešitve, pač pa del problema: aktivni, tvorni dejavnik atomizirane, interesno razslojene, nekohezivne družbe, v katerem veljajo načela boja vsakega proti vsem.
Čas je zrel, da se ustvarjalna skupnost, ki sebe vidi kot prvo žrtev med žrtvami, spomni, da v družbi obstajajo podsistemi in socialne skupine, ki so še veliko bolj deprivilegirani od nje same. Čas je, da prepozna in se aktivno opredeli do dejstva, da v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi skoraj 300.000 ljudi. Čas je pravi, da se solidarizira s sebi podobnimi, a morda še veliko bolj nemočnimi: delavci, ki širom po Sloveniji delajo zgolj za to, da preživijo, komajda preživijo ali pa brez socialnih mrež, formalnih in neformalnih, sploh ne preživijo. Pomanjkanje solidarnosti z njimi je še toliko bolj nenavadno, saj po raziskavah četrtina slovenskih kulturnih ustvarjalcev živi pod pragom revščine, večina ustvarjalcev pa ne bistveno bolje.
Čas je zrel, da slovenska ustvarjalna skupnost pozive, v katerih se bori za svoje ateljeje, rezidence, umetniška stanovanja in dostopnost razstavišč, razširi v poziv za regulacijo nepremičninskega trga v dobrobit vseh državljanov Slovenije. Ustvarjalna skupnost lahko svoja legitimna prizadevanja za pravičnost in enakost, hkrati pa še prizadevanja za svobodo misli in izražanja, potrdi tako, da se aktivno pridruži boju za pravice vseh, katerih pravice so v državi kršene sistemsko: pravice žensk, LGBTIQ+ oseb, migrantov. Kot moralna avtoriteta se lahko vzpostavi tako, da obiske na Maistrovi dopolni z obiskom ministrstva za notranje zadeve in pozivom, da država poenostavi postopke za pridobitev državljanstva ter postane gostoljuben prostor prišlekom, ki v njej legitimno iščejo varnost in priložnosti zase. Ustvarjalna skupnost lahko svoje progresivne družbene težnje, če jih ima, potrdi tako, da aktivno podpre progresivne družbene ideje: univerzalni temeljni dohodek (UTD), ekološka in naravovarstvena gibanja, gibanje za pravice živali itd. Če se lahko ustvarjalci odločno zavzamejo za univerzalni dohodek za umetnika, ni razloga, da ne bi odločno zahtevali UTD za vse.
Odklenkalo je času, ko je bila dovolj načelna podpora (ki nikoli ni bila dovolj). Čas je dozorel za solidarnost. Brez nje je vsaka družbena skupina, tudi slovenska ustvarjalnost, le virusna celica kapitalističnega družbenega reda, ki raste, se širi, se zajeda v in razjeda vse, kar se mu postavi na pot. Virus je nemočen pred eno samo substanco: brezpogojno solidarnostjo, ki se ne boji tvegati – ne le zase, pač pa predvsem za drugega. Tovrstna solidarnost je za kulturo esencialnega pomena, saj jo lahko šele, ko jo bo začela deliti, pričakuje v zameno. Čas je zrel za solidarnost tudi zato, ker je negotov in tako – poln možnosti. V zmedi zgodovinskega trenutka, ki ga živimo, se nam pravilno zdi, da je mogoče vse: vse najboljše in vse najslabše. Od povratka v reakcionarno družbo do preskoka v družbo deljenja in sodelovanja.
Preusmeritev pogleda od koristi zase k prosperiteti za vse je tako pomembna tudi zato, ker ustvarjalna skupnost nenazadnje – ustvarja. Prebirati, gledati in poslušati želim umetnost umetnikov, ki zmorejo sanjati o čem večjem od njih samih. Koliko refleksije družbe in kakšno vizijo sploh lahko ponudi ustvarjalna skupnost, ki ne širi področja boja? Lahko ustvarjalna skupnost, ki ne zna zrcala nastaviti sebi, zrcalo nastavlja družbi? Je protest Proti legitimen, če ga ne spremlja protest Za?
Napisala: Mojca Pišek
