Projekt je pri odločitvi, da ne bo posegal v obstoječo konstrukcijo ostrešja, radikalno neinvaziven. V svojem predlogu izkorišča danosti konstrukcije in na podlagi teh ustvarja sekvenco ploščadi in mostov. Ta ustvarjajo kontinuirano enonivojsko pot skozi podstreho, v kateri uporabi raumplanovsko razgibanost tudi za umeščanje programa. Da bi izkoristil prostor pod potjo, ustvari inovativno pohištvo, ki je spravljeno v njenem tlaku, kar omogoča različne uporabnosti danega prostora na preprost način, hkrati pa sprosti dodatne površine po višini prostora. Programe umesti logično in po premisleku. Predlog legalizira trenutno stanje in s tem nedvomno doseže kriterij izvedljivosti. Njegova ključna pomanjkljivost je, da fiksira programske sklope glede na danosti obstoječega prostora, zaradi česar je manj prilagodljiv pri uporabi, kot pa tisti predlogi, ki s posegom v konstrukcijo pridobijo stojno višino.

Projekt se temeljito posveti razmišljanju in načrtovanju naravne osvetlitve, kar je razvidno iz števila in razporeditve okenskih odprtin. Pri tej rešitvi je opazno tudi to, da je kot ena izmed redkih poudarila pomen razgleda, ki tudi pomembno vpliva na bivanjsko kakovost. Opazno je, da načrtovanje osvetlitve izhaja iz potreb posameznih programskih sklopov, kar je seveda smiselno, vendar pa se je pri tem nekoliko pozabilo na historično podobo stavbe. Postavitev predvidenih okenskih odprtin je tako iz vidika zagotavljanja naravne osvetlitve sicer ustrezna, vendar pa je v primerjavi z umirjeno historično zunanjo podobo objekta preveč izstopajoča.

Ker pa je predlog inovativen, izvedljiv, pa tudi estetsko ustrezen, se je komisija odločila, da mu kljub njegovi slabši prilagodljivosti, dodeli priznanje.

Avtorica:
Mija Mikuž

Partner natečaja:

POROČILO KOMISIJE