V Mladinskem gledališču bo jutri, 1. oktobra, slovenska premiera predstave Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frlića. Uprizoritev je zasnovana na poskusu rekontekstualizacije predstav Resničnost in Missa in a minor, ki ju je sloviti in kontroverzni srbski režiser Ljubiša Ristić v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril v Mladinskem, in idejnih temeljev njegovega KPGT-ja, svojevrstnega federativnega jugoslovanskega teatra permanentne revolucije. Krstna uprizoritev Kompleksa Ristić, velika mednarodna koprodukcija (Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, HNK Ivana pl. Zajca z Reke, festivalov BITEF (Beograd) in MOT (Skopje), je beograjsko premiero doživela 20. septembra na 49. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Srbiji. Sledila ji bo makedonska premiera 24. septembra na festivalu MOT v Skopju. Ljubljansko premiero napovedujemo za 1. oktober (ponovitve bodo vse do 4. oktobra), 20. oktobra pa se bo projekt preselil še na zadnji koprodukcijski oder, v HNK Ivana pl. Zajca na Reki.
Igralka Draga Potočnjak o predstavi: »Igrati v maši zadušnici ni udobno, nobenega užitka ni niti v zavajanju občinstva s solzami. Te so v glavnem že izjokane. Igramo na efekt, ničesar ne skrivamo, videti je, da se razgaljamo kot gladiatorji, igralci smo zaradi tega poklicani na oder. A v resnici je kljub vsem mogočim sokovom, ki se cedijo po njem, vse bolj ko ne marionetno. Obvladamo različna stanja, nenadne preklope. Zavestno potujemo skozi novejšo zgodovino, kot da se borimo za to, kako bomo preživeli svoja življenja. Za svoje biografije. Ki jih nočemo (še bolj) umazati/kvariti in delati fake. Vse je tu. Vse je tako prekleto dobro arhivirano v nas. Najbolj tisto, česar nismo hoteli videti, tisto, kar smo hoteli na vsak način pozabiti. Tragično je medtem že zdavnaj prešlo v naš limfni sistem. Lahko ga odigramo na pamet, brez posebnega vživljanja, samo pomisliš – in največja bolečina privre na dan. Tega se še posebno oklepamo, da bi vsaj za trenutek zbežali pred še večjo bolečino sveta, ki nas tlači. Gremo do konca, brez transa, ta ni več mogoč, bistveno je le, da pridemo do konca predstave. Da se le kdo ne polomi. Da vsaj na videz ostanemo celi.«
