V četrtek, 24. Septembra, se je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje odvil »Blind Date«, torej zmenek na slepo, na katerega je prišlo kar nekaj arhitektov in umetnikov, ki pa s(m)o na nek način izviseli – prišlo namreč ni kaj dosti predstavnikov »splošne javnosti«, za katero bi morda bil tokratni pogovor v okviru mednarodne platforme Blind Date še posebej interesanten. Govor je bil namreč o gradbenih jamah, ki so v sedmih letih »suhih krav« 2008-2015 postale nekakšna alegorija ljubljanske in slovenske arhitekturne, pa tudi širše družbene situacije.
Sicer velja posvetiti več pozornosti terminu »splošna javnost«, ki naj bi ji bil četrtkov večer (tudi) namenjen in v katere imenu se po navadi sproža pobude za drugačno uporabo javnega prostora. V diskusiji po koncu predstavitev finalistov natečaja omenjene platforme se je med drugim pokazalo, da lahko gre pri »splošni javnosti« za zavajajoč pojem ravno zaradi njene »splošnosti«, ki je seveda lahko zavajajoča. Javnost je vedno zmes posameznih različnih in v strnjenem urbanem prostoru najpogosteje tudi konfliktnih interesov. Predstavljajo zainteresirano splošno javnost res samo starejši občani, živeči čez cesto od zapuščenega gradbišča? Ali pa morda le ljubljanska »urbana« hipsterska mladina? »Pripadajo« zapuščeni prostori gradbenih podjetij v bankrotu morda najbolj tistim meščanom, ki so socialno in finančno na margini in katerih situacija je na nek način pogojena z isto dinamiko, ki je ustvarila tudi zamrznjena gradbišča? Zaradi tako različnih in nasprotujočih si skupin je vsaka interpretacija volje »splošne javnosti« seveda problematična ter se brez večjih problemov največkrat prilagaja stališčem tistega, ki o njej govori, namesto da bi veljalo obratno: da naša stališča prilagajamo volji splošne javnosti. Zato bi se morali o posegih v (»odvečen« ali zapuščen) prostor spraševati drugače. Kar koli si že mislimo o gradbenih jamah, ne moremo zanikati njihove avtentičnosti: so verjetno najbolj iskren spomenik nekega napuha predkriznih let, ki danes že vse prehitro drvi v pozabo.
Izbrani finalisti natečaja platforme: Jason Hildefort (Nizozemska) Tomaž Pipan in Georg Hubmann (Slovenija, Nemčija) ter Giulia Carabelli in Ursula Dimitriou (Velika Britanija), so občinstvu predstavili nekaj začetnih vtisov in idej, kako se spopasti s problematiko nezaključenih gradbišč. Gradbene jame so celo v že prej tako fragmentiranem in nepopolnjenem mestu, kot je Ljubljana (saj so celo v ožjem centru že stoletje nepozidane parcele), fascinanten fenomen. Najprej gotovo predstavljajo zamrznjen trenutek v času let 2007-2008, ko se je gradbeništvo skupaj z bančništvom na Slovenskem usodno spotaknilo in padlo v jamo, ki si jo je samo izkopalo. Zato je vsak premislek o teh nikogaršnjih prostorih dobrodošel in potreben. Nikogaršnji prostori pa, paradoksalno, veliko laže postanejo obči, takšni, ki na nek način pripadajo vsem, kot pa konvencionalni, privatizirani prostori. Nekaj takšnih primerov imamo tudi v Ljubljani: med Resljevo in Masarykovo cesto že pet let deluje eksperimentalni vrt in urbani prostor Onkraj gradbišča, ruševine Centra Stožice pa so si za začasno in tudi že za bolj stalno uporabo že pred časom prisvojile neformalne skupine in posamezniki. Večina ostalih velikih gradbenih jam se prilaščanju in prisvajanju (zaenkrat) še uspešno upira z ograjami (kar je večkrat tudi v dobro občanov, kot lahko potrdi vsak sprehajalec po Bavarskem dvoru – tam visoka ograja le deloma zakriva pogled na kakih petnajst metrov globoko jamo, ki le nekaj centimetrov od čevlja opazovalca ustvarja fizični in alegorični prepad med željami in resničnostmi mesta Ljubljane …).
Kakor koli že, vsakršno širjenje strokovne in splošne debate o zapuščenih gradbiščih in njihovi rabi je dobrodošlo, še posebej, ker se v nekaterih primerih takšne rabe kaže možnost, ki bi se zdela pred nekaj leti še nepredstavljiva: široka javna uporaba špekulativnih gradbenih parcel. Da bi takšno rabo iz umetniške ali aktivistične izjeme spremenili v družbeno normo, jo mainstreamizirali in ji tako omogočili občuten vpliv na družbo, pa je potrebna refleksija družbeno-ekonomskega konteksta urbanih špekulativnih praznin. Ključno je, da pri gradbenih jamah (kot tudi pri toliko drugih fenomenih krize 2008-2015) ne gre za kakšne kriminalne odklone ali »napako« v sistemu, ampak za sestavni del dinamike sistema, v katerem živimo – o resničnih in dolgoročnih spremembah kvalitete urbanega življenja žal ne moremo razmišljati, ne da bi obenem razmišljali tudi o političnih in ekonomskih spremembah.
Miloš Kosec
