Pred dnevi sem obiskala lepo stanovanje v novem stanovanjskem dvojčku na Murglah, ki sta ga v lastni režiji izvedla dva arhitekturna para; znanci, ki so skupaj kupili parcelo in, da bi si olajšali pot do novih domovanj, gradili dvojček. Arhitekta enega izmed stanovanj v dvojčku sta izpostavila nekaj zanimivih pogledov, ki so mi pomagali doumeti inercijo urejanja prostora v Sloveniji.

Dvojček stoji v nizu, ki se navezuje na nizke atrijske hiše znamenite soseske Murgle arhitektov Marte in Franceta Ivanška, grajene v več fazah med leti 1965 in 1982. Gre za karseda preproste montažne hiše Jelovica, ki pa so še danes aktualne zaradi svoje pametne, nizkotehnološke zasnove. Na pasovnih temeljih so hiše dvignjene od tal; čeprav grajene na Barju, ni v njih niti koščka hidroizolacije, pa so še danes popolnoma suhe; imajo prezračevano ostrešje, ki skrbi za primerno klimo; so majhnega merila, ki pa povsem zadostuje; arhitekturno so nevpadljive, vpete v zelenje in jih med krošnjami dreves komaj opaziš.

»V Slovenijo je nekoč zelo rad prihajal moj prijatelj, arhitekt Nick Murcutt, sin legendarnega avstralskega arhitekta Glenna Murcutta, znanega po svoji spoštljivi arhitekturi, ki sledi principu‚ ‘dotakni se zemlje nežno‘,« mi je ob mojem obisku povedal sogovornik, arhitekt Aleš Vrhovec. Nick (1964–2011) se je rad sprehajal po Murglah. Govoril je: »Tu je tako, kot dela moj oče,« mi je še zaupal arhitekt in potožil: »Toda – 55 let kasneje nekdo kupi takšno hišo, potem pa takoj zgradi klet, sezida prizidek, nalepi novo fasado in nato v njej živi ves nesrečen, nezadovoljen s tem, kar mu hiša ponuja.« Čeprav se je kupec sprva navdušil prav nad ambientom, ki ga ustvarja skromna atrijska arhitektura, vpeta v zelenje, si je zase zgradil nekaj popolnoma drugega, kar z identiteto naselja nima nič več skupnega. »Dogaja se totalna degradacija prostorskih kvalitet – in mi to mirno gledamo!« je še dodal arhitekt.

To opažanje lahko posplošimo na vse ravni urejanja prostora. Zakaj ne cenimo kvalitet, ki jih v prostoru že imamo, in zakaj rešitev ne iščemo v že obstoječih kakovostih – seveda v sodobni obliki –, ampak vedno znova v birokratskih postopkih, medtem ko še tisto dobro, kar imamo, počasi propada?

Razlog je v tem, da prostorske probleme rešujemo ideološko, namesto da bi jih reševali praktično.

Praktična rešitev je stanovanjska skupnost – majhna zadruga, kot bi lahko poimenovali model gradnje dvojčka na Murglah. Podoben primer poznam nedaleč stran, v Rakovi jelši. Tudi same Ivanškove Murgle, sprva zgrajene za potrebe hokejskega svetovnega prvenstva, so bile hitra, praktična, razumna rešitev za konkretne stanovanjske potrebe, humanistična, a ne ideološka. Čeprav je za reševanje stanovanjske problematike organiziranih že ogromno razstav, razprav, študij, natečajev – in celo novo ministrstvo, preprosta praktična rešitev, kot je nizko-gosto-atrijsko stanovanjsko naselje Murgle, še danes ni bila presežena.

Namesto da bi prepoznali prostorsko identiteto, cenili svojo izjemno dediščino, naravne vire in danosti ter omogočali optimalen razvoj, se prepogosto zatekamo k nesmiselnim, parcialnim rešitvam ali pa le prekopiranim potezam iz drugih krajev, kjer pa veljajo druge zakonitosti – dunajski praktično-developerski model želimo prenesti v naš birokratsko-ideološki.

Podobno tendenco kot v Murglah najdemo v Rožni dolini, kjer se z novimi prizidki in dozidavami izgublja identiteta vrtnega mesta. Podobno je značilno tudi pri večjih projektih nacionalnega pomena.

Ker so odločitve o urejanju prostora podrejene ideološkemu reševanju problemov, ne pa praktičnemu, so hkrati podrejene tudi kompleksnemu birokratskemu aparatu (ki pa omogoča bližnjice za izbrance). To dokazuje tudi (ne)reševanje konkretnih prostorskih stisk za ljudi, ki so v poletnih poplavah izgubili domove – v osmih mesecih imamo šele razpisan arhitekturni natečaj, ki pa ne bo ponudil novih rešitev. Vsak proizvajalec montažnih hiš v Sloveniji že ima vsaj nekaj dobrih tipskih načrtov, ki so povsem funkcionalni, predvsem pa preverjeno izvedljivi v zelo kratkem času. Rešitve problemov so tako le izjeme, s strani zasebne pobude, sistemske rešitve pa ostajajo v okviru ideologije.

Ko sem tako občudovala novi stanovanjski dvojček v Murglah, sem razmišljala, zakaj takšne navdihujoče stvari nastanejo vedno od spodaj navzgor. Vedno se najde nekdo, ki ima idejo in potem moč in voljo, da to idejo izpelje. Ob tem mora seveda tudi mimo številnih, včasih nedoumljivih birokratskih ovir, ki so tam zato, ker pač so in nikomur ne koristijo.

Ko pa opazujem sistemske rešitve od zgoraj navzdol, dobim občutek, da si sistemski odločevalci načeloma želijo isto. Urediti prostor, zgraditi stanovanja, urediti promet, zagotoviti enake pogoje itd. Vendar je za razliko od logike od spodaj navzgor, da zastavljene cilje čim bolj učinkovito izpelje, logika delovanja od zgoraj navzdol drugačna. Da bi imeli več novih stanovanj oz. toliko, kolikor jih družba potrebuje, potrebujemo novo ministrstvo; da bi lahko gradili zadruge, kar delajo povsod po svetu, z zelo zanimivimi rezultati, potrebujemo nov zakon; da bi zaščitili kakšno ogroženo dediščino, potrebujemo novo okroglo mizo strokovnjakov ipd. Vedno smo za eno ministrstvo, zakon ali okroglo mizo stran od idealne rešitve. A kaj, ko potem po dolgih birokratskih postopkih, številnih zapisnikih številnih sestankov, poročilih in strokovnih podlagah ta zakon ali birokratski sistem ne deluje in se problem ne reši, kot je bilo predvideno? In kaj potem, ko zakon, za katerega smo porabili toliko birokratske energije, ne deluje v prid ljudem, ampak jih še bolj ovira?

Po navadi je rešitev, da se ponovno spreminja zakonodajo. In tako krožimo od nedelujoče sistemske rešitve k še bolj nedelujoči. A nič hudega, nihče ne dela zastonj in vsako leto se nabere dovolj davkov, da lahko iščemo nove sistemske rešitve. Cilj ni pomemben, pomembna je pot.

Nina Granda

Foto: Ana Skobe

Naslovna fotografija: Dvojček v Murglah, arhitektura: Gregorc Sadar Vrhovec

Kolumna je bila marca 2024 objavljena v časniku Delo