Smo v času Jugoslavije res znali bolje urejati prostor? Ko se nam v sedanjosti zdi, da nam ne gre dobro, se zatekamo k preteklosti. Iščemo izgubljene ideale. Glasovi arhitekturne stroke v javnosti vse pogosteje izpostavljajo, kako dobro so gradili v času Jugoslavije, danes pa kar ne zmoremo; in da smo takrat »živeli bolje«. Splošno nostalgično dojemanje polpreteklosti je razvidno tudi ob pogledu na ljubljanske spomenike, kjer se zdi, kot da je druga svetovna vojna začetek in konec naše zgodovine. Ob takšni nostalgiji imam nekaj pomislekov, saj oža našo perspektivo razumevanja lastne identitete.
Ljubljana je svoj razcvet doživela v obdobju meščanstva na začetku 20. stoletja. Leto po velikem potresu l. 1895 je županovanje prevzel bančnik Ivan Hribar (do 1910) in kot glavnega urbanista angažiral Maksa Fabianija, ki je imel domišljeno in napredno urbanistično vizijo. Ljubljana se je razvijala, kot bi danes rekli, po meri človeka: četrti so bile povezane in dostopne, z veliko parkovnimi in vrtnimi površinami, širokimi pločniki, sadili so drevesa in urejali drevorede, deloval je javni promet. Tramvaj, ki se danes zdi nedosegljiv cilj, je leta 1901 kot velika tehnična inovacija že vozil po Ljubljani!
Hribar je »Ljubljano preobrazil iz dolge vasi v moderno srednjeevropsko mesto,« je zapisal Tadej Brate. Danes bi lahko rekli, da je mesto gentrificiral iz vasi v prestolnico. Po letu 1920 je začela nastajati Plečnikova Ljubljana, ki je danes na seznamu Unescove svetovne dediščine. V mesto so investirali meščanski industrialci. Arhitekt Costaperaria je gradil meščanske vile, Šubic je postavil Nebotičnik, inženir Bloudek športno infrastrukturo, kot je kopališče Ilirija. Industrialec Pollack je dal 1922 nadgraditi tovarno predelave usnja z najsodobnejšo armirano betonsko konstrukcijo – po vojni so stavbo odvzeli lastnikom in vanjo umestili tovarno koles Rog. Vsestranski razvoj se je nadaljeval vse do začetka druge svetovne vojne. Ko je skoraj 90-letni Hribar, iz upora in pokončne drže, ker v času okupirane Ljubljane ni hotel sodelovati z okupatorjem in ponovno postati župan, leta 1941 skočil v reko in storil samomor, se je simbolično končalo obdobje meščanske Ljubljane.
Po vojni je sledil zgodovinski obrat, ki se je odrazil tudi v urejanju prostora. Bančniki, industrialci in zasebni investitorji so bili očiščeni. Povojni socializem je prostor urejal ideološko. Skozi urbanizem in arhitekturo je manifestiral svojo politično moč. Ni bilo več potrebe po demokratičnem urbanizmu, ta je dobil drugačno vlogo: prikazati bi moral idealno družbo.
Z današnje perspektive je tako videti, kot da je urbanizem takrat dobro in učinkovito funkcioniral. A takšna presoja lahko zdrži le brez upoštevanja političnega konteksta, ki mu je urbanizem takrat dobro služil. Skušal je slikati idealen svet. Toda lepa ideja je imela eno napako – izkazalo se je, da ne deluje; sistem je razpadel.
Jože Jerovšek v duhoviti knjigi Vodnik po Ljubljani, ki je izšla sredi šestdesetih let, na primer zapiše: »Zakaj oko prenese ljubljanska mestna nesorazmerja naravnost v duha in človek … zaznava neenotnost streh, razdrapanost hišnih višin in anarhijo v stavbarstvu kot svojo čisto zasebno nesrečo.«
Ko je socialistični sistem padel in ga je v devetdesetih nadomestila demokracija, žal nismo uspeli vzpostaviti demokratičnega urbanizma. Ohranil se je prejšnji ideološki način načrtovanja prostora, ki se je le prilagodil novi stvarnosti. Namesto absolutni politični oblasti se je podredil različnim kapitalskim centrom moči (ki ostajajo ves čas bolj ali manj nespremenjeni). Okrepil pa se je s številnimi birokratskimi varovalkami in ovirami.
In zato danes urbanizem ne deluje. Vpet je v korupcijska tveganja in je polje političnih obračunavanj. Investitorji so tarča javnega zgražanja, namesto dobre arhitekture pa zaradi netransparentnega in birokratskega urbanizma dobivamo le kompromise. Še tako enostavna naloga ali cilj postaneta zapletena in lahko trajata več desetletij.
To pa spodbuja razvoj negativnih praks, ki jih trenutno imenujemo gentrifikacija. Toda dejansko gre za nezmožnost upravljanja z javnim prostorom mesta, ki ga niti ne znamo dobro definirati v kontekstu prostorskega načrtovanja. Zato ne gradimo dovolj pločnikov in širokih kolesarskih stez, ulic, trgov, parkov, javnega prometa in javnih zgradb; in postajamo država z največ trgovskih površin na prebivalca v Evropi.
Zaradi razočaranja nad sedanjosto, namesto da bi zahtevali odgovorne odločevalce, ki znajo izpolniti svoje obljube, raje gradimo mit izgubljenega sistema, ki naj bi zmogel postaviti boljši svet. A če že opevamo jugoslovanski model urejanja prostora kot nekakšen izgubljen ideal, bi se na podoben način lahko ozrli še dlje v zgodovino. Tudi predvojni model je deloval odlično, čeprav je prevladovala predvsem »tržna logika«. A če smo še bolj nostalgični, bi lahko iskali izgubljene ideale celo v avstro-ogrskem sistemu. To je nenazadnje sistem, ki je izobrazil in izoblikoval Plečnika, Vurnika, Fabianija in vse velikane tistega časa.
Vendar pa z idealiziranjem kateregakoli zgodovinskega prostora še ne naredimo nič za svoj sedanji prostor. Spremembe so potrebne drugje. Če se zavedamo kompleksne in zanimive dediščine prostora, pa nam je lahko v prihodnosti prihranjena kakšna napaka, ki smo jo na teh tleh že izkusili. Vračanje v katerokoli preteklost ni mogoče. Zato nam ostaja le težja pot: iskanje pravičnega in demokratičnega urbanizma za prihodnost. Za to pa bo potrebno sodelovanje, ki ima danes za nekatere nostalgike izrazito negativen prizvok.
Nina Granda
Omogočite nastajanje Outsiderjevih vsebin z naročilom na revijo.
