V Sloveniji smo ne tako dolgo nazaj že imeli učinkovit sistem vračljive embalaže. Če smo si sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zaželeli slatine, jabolčnika, piva ali pa nam je zmanjkalo rastlinskega olja, smo se imeli navado v trgovino odpraviti z zabojem steklenic. Vse našteto je bilo na voljo le v steklenicah, s prineseno prazno embalažo pa smo se izognili kavciji. Plastenk in pločevink skorajda ni bilo ali pa ni imelo smisla, da bi jih kupovali. Voda je bila dobra iz pipe, pivo pa boljše iz steklenice.

Globalizacija je našla svojo pot tudi na sončno stran Alp in na trgovskih policah so se pojavile plastenke najrazličnejših dimenzij, barv in oblik. V začetku je šlo predvsem za iz tujine pripeljano vodo, saj so nas prepričali, da je tista iz Švice in s Fidžija boljša kot naša. Na oddelku piva so pločevinke vse bolj izpodrivale steklenice. Pločevinke so bolj priročne in lažje za transport, manj gre bencina, so nam razložili. Steklenic za olje in sok v trgovinah niso več jemali, ker je bilo preveč stroškov s pomivanjem. Podučili so nas tudi, da s tem naravo obremenjujemo z detergenti in s porabo vode. Zato so nam olje in sok raje prodali v plastenkah. Tudi mortadele in sira niso več zapakirali le v papir, ampak ga je bilo treba še plastificirati. To pa zato, ker so k nam prišli evropski higienski standardi.

Vso to embalažo za enkratno uporabo so odvažali na odlagališča. Ker so ti kupi prehitro rasli, so uvedli sistem ločenega zbiranja in po ulicah postavili zabojnike za različne vrste odpadkov. Pri tem smo bili tako uspešni, da smo postali »zvezda Evrope«. Zvezda Evrope smo zato, ker danes ločeno zberemo že več kot 70 % odpadkov.

Ločeno zbrani odpadki v bale in na odlagališča

Toda v resnici se ločeno zbrana embalaža, predvsem plastika, le redko vrne v krog ponovne uporabe. Zato plačamo, da jo odpeljejo do sežigalnice na Dunaju ali pa do smetišč v Indoneziji, kjer revni otroci z golimi rokami iščejo vreden material, ostalo pa odpihne ali odplakne v ocean. Zgražamo se nad gorami smeti, ki jih vidimo na popotovanjih po jugovzhodni Aziji, toda ne zavedamo se, da bi med temi smetmi prav lahko našli točno tisto plastično banjico za sladoled, ki smo jo pred nekaj meseci v svojem domačem kraju kot vzorni državljani odložili v rumeni zabojnik. Tako smo posredno odgovorni za tjulnje in želve, ki so se zadavili s plastičnimi vrečami, in ptiče, ki so na najbolj odročnih otokih poginili zaradi zamaška naše priljubljene pijače.

Ker smo takšna zvezda, da pravilno odložimo vse več embalaže, je na kupih regionalnih odlagališč zberemo celo več, kot je predvidela zakonodaja. A po ocenah se le 30 % odpadkov, ki jih odvržemo v zabojnik za ločeno zbiranje embalaže, tudi reciklira. Večina embalaže je ekonomsko nezanimive, zato zdaj že nekaj let zapored vsakič odštejemo nekaj milijonov, da te dodatne kupe ločeno zbrane embalaže odpeljejo kdo ve kam – stran od naših oči in nosov.

Podjetja za ravnanje z odpadki poberejo denar in vredne odpadke, ostalo pa stisnejo v bale in odložijo na »začasne« deponije, kakršna je tista na Mali Mežakli, skrita pred očmi prebivalcev Jesenic.

Korak stran od krožnega gospodarstva?

Kje smo pravzaprav zatajili? Prvič, hierarhija ravnanja z odpadki, kjer je prioriteta preprečevanje nastajanja odpadkov, je mrtva črka na papirju, saj niso sprejeti ustrezni ukrepi za njeno izvajanje. Drugič, sistem razširjene odgovornosti ne deluje, saj proizvajalec kot povzročitelj odpadkov v resnici ne plača v zadostni meri cene za ravnanje z odpadkom (po ocenah kar 55 % stroškov celotnega postopka ravnanja z odpadno embalažo plačamo potrošniki) in nima dovolj razlogov, da bi stremel k proizvodnji manj odpadkov. Tretjič, družbe za ravnanje z odpadki dajejo prednost profitu pred ustreznim ravnanjem z odpadki, inšpekcija pa neučinkovito izvaja nadzor.

V Bruslju smo se s t. i. zelenim dogovorom zavezali k spoštovanju načel krožnega gospodarstva. Kot ključni ukrep se omenja gradnja serije sežigalnic. A te je Evropska komisija črtala s seznama členov sistema krožnega gospodarstva. Gre namreč lahko za dober posel, ki nima nujno bistvene zveze z izboljšanjem sistema ravnanja z odpadki. Nazoren primer je Salonit Anhovo, kjer dovoljenje za sosežig odpadkov že imajo, odpadke pa raje uvažajo iz Italije, kot da jih že v Sloveniji ne bi imeli dovolj. Pozornost potrebujejo tudi druge možne okoljske posledice (so)sežiganja, kot je denimo možen vpliv emisij različnih snovi na zdravje ljudi, pri čemer ni urejen ustrezen monitoring, niso upoštevane vse škodljive snovi v emisijah in niso še določene mejne vrednosti emisij sežigalnic in sosežigalnic.

Rešitev je v vračanju in standardizirani embalaži

Znanstvene ugotovitve glede okoljskega odtisa embalaže so jasne. Večina jih sledi študiji, objavljeni v lanski številki revije The International Journal of Life Cycle Assessment, kjer so primerjali vračljivo in nevračljivo plastično in stekleno embalažo. Ugotavljajo, da je steklena povratna embalaža možnost z daleč najmanjšim okoljskim odtisom.

Zakaj se ne bi pri rešitvah zgledovali po sistemu, ki smo ga imeli v preteklosti in je deloval? Na področju pijač bi tako ponovno uvedli sistem vračljive embalaže. Vračali bi steklenice, plastenke in pločevinke. Če bi bila embalaža nevračljiva, bi bila cena zanjo višja, da bi se potrošniki zanjo odločali v manjši meri. Za povratno embalažo pa bi prejeli dobropis. Pomemben pogoj, da bi tak sistem dobil najširšo podporo, je spodbujanje uporabe enotnih embalažnih materialov, dimenzij in oblik vračljive embalaže. Tako se ne bi vsaka polnilnica odločala za svoj dizajn steklenice, saj bi enotne steklenice koristile vsem. Proizvajalcem, potrošnikom in okolju.

Predlogi, pobude in gluha ušesa

Politika za zdaj takšnih predlogov ne podpira. O vračljivi embalaži so bili v zadnjih nekaj letih spisani vsaj ena pobuda vladi in vsaj dve poslanski vprašanji. V omenjenih primerih so se na okoljskem ministrstvu vsakič odzvali s podobnimi odgovori.

Vračljivi embalaži nasprotujejo z argumenti, ki jih je moč strniti v štiri točke. Prva je ta, da morajo proizvajalci poskrbeti za neoporečnost, zaradi česar so potrebni natančni postopki čiščenja, ki zahtevajo veliko količino vode, kar obremenjuje okolje. Toda v resnici danes pranje in sterilizacija steklenic potekata v zaprtem sistemu, ki ne dovoljuje izpustov onesnažene vode v naravo. Proces je ne le cenejši kot proizvodnja novih pločevink ali plastenk, ampak v celoti nedvomno prispeva k manjšemu obremenjevanju okolja. Pri proizvodnji nove embalaže namreč nastajajo emisije in se porablja energija ne le za izdelavo embalaže, ampak tudi za njen transport do polnilnic.

V drugem argumentu so navedbe, da za vračljivo embalažo ni zakonskih omejitev in je torej odločitev za njeno uvedbo prepuščena vsakemu proizvajalcu posebej. Zato menijo, da je proizvajalcem pravzaprav dana spodbuda za odločitev v prid vračljivi embalaži v obliki oprostitve plačila stroškov ravnanja z odpadno embalažo in okoljske dajatve. Toda omenjene spodbude očitno ne delujejo, saj je na trgovskih policah ista pijača največjega slovenskega pivovarja v povratnih steklenicah dražja kot v pločevinkah, in to brez upoštevanja kavcije, ki jo pribijejo na blagajni. Poleg tega beležimo drastično zmanjševanje količin vračljive embalaže na policah slovenskih trgovcev. Donat denimo sodi med podjetja, ki so najdlje vztrajala pri steklenicah. Potem ko je podjetje prešlo v hrvaške roke, so portfelj steklenic zmanjšali na 15 %, z letošnjim letom pa so povratno stekleno embalažo celo popolnoma ukinili. Da je okolje za vračljivo embalažo pri nas izrazito nestimulativno, kaže že podatek Pivovarne Union izpred nekaj let, da Slovenci kupimo le okoli 40 odstotkov piva v steklenicah, medtem ko ga v državah, kot so Irska, Nemčija, Češka in Velika Britanija, prodajo več kot 60 odstotkov.

Tretji argument proti vračljivi embalaži je, da že obstaja sistem ločenega zbiranja za vso odpadno embalažo in zatorej ni potrebe po širokem sistemu vračljive embalaže. Četudi pustimo ob strani, da sistem zbiranja v resnici ni učinkovit, ni jasno, kje je ovira za to, da bi oba sistema delovala vzporedno! Manj odpadkov v sistemu ločenega zbiranja bi kvečjemu spodbujalo podjetja, da bi na lepem spoznala vrednost odpadkov, ki se jih sedaj otepajo, saj da se njihova predelava ne izplača, in jih raje balirajo.

Četrti argument je odgovor na predlog prenosa dobre prakse iz Hrvaške in Nemčije. Hrvaški sistem pri nas ocenjujejo za neučinkovit, saj da se v zbiralnicah embalaže širi neprijeten vonj, uvedba obveznih kavcij pa da je vplivala na porast cen pijač. Toda vonj verjetno ni manj prijeten od tistega, ki se vije iz tako rekoč nelegalnih odlagališč baliranih smeti. Zvišanje cen pa je zagotovo tisto, kar bi pomagalo, da bi potrošniki v manjši meri posegali po izdelkih v takšni embalaži. Višja ko je cena, manj se bodo ljudje odločali za njihov nakup.

Nemški Pfand

Nemčija je ena vodilnih držav na področju recikliranja, toda pri nas je ne uvrščamo med dobre prakse, ker je menda vzpostavitev sistema vračljive embalaže leta 2005 stala kar milijardo evrov.

Osebna odgovornost ali naloga države?

Pri nas je sistem ravnanja z odpadno embalažo v praksi izrazito pomanjkljiv. Rešitev je v preprečevanju nastanka odpadne embalaže ali pa v uvedbi sistema, kjer bi se embalaža vračala v krog uporabe. Če s krožnim gospodarstvom mislimo resno, bi morali podpirati sistem, kjer se embalaža kupljenega izdelka vrne na police. Sistem vračljive embalaže je vzpostavljen v številnih državah. Obstaja v različnih variacijah, ponekod je bolj učinkovit, drugod manj. Zakaj se iz tega ne bi česa naučili?

Poudarjanje osebne odgovornosti ni dovolj. Kako naj potrošnik ravna okolju prijazno, če pa je pri nakupu dobrin prisiljen s seboj domov odnesti še kup nevračljive embalaže? V prvi vrsti se mora odgovornost v večji meri prenesti na proizvajalce in trgovce, za pravičen sistem nagrajevanja in kaznovanja pa naj poskrbi država.

Naspisal: Peter Kumer

Preberite še:

Smeti lepo gorijo

Celoletna naročnina

Ena misel na “Peter Kumer: Obuditev vračljive embalaže

  1. Morda predlog kam s stisnjeno plastiko.. Ogromno objektov potrebuje betenske temelje od cest nasipov zgradb podzemnih garaž.. Naj se naredijo votli nosilci.. Napolniti s stisjeno embalažo tud drugimi smetmi ki ne gnijejo in zapolniti z betonom.. Tud za ostale smeti morda uporabno če se uredi odvajanje plinov.. Morda uporabiti za gretje ceste proti posledici ali mokroti… Na tak način bo skoraj vsak kraj dobil del odpadkov ki jih proizvede

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja