Nina Granda: Razmislek o sežigalnicah

V četrtek je zagorelo na zapuščenem avtoodpadu na Cesti dveh cesarjev, so sporočili gasilci. To je bil že drugi vžig v nekaj tednih. V zadnjih letih so takšne novice vse pogostejše. Odpadki se kopičijo. Del jih sicer vzorno sortiramo in recikliramo, to počne denimo ljubljanski zbirni center RCERO in drugi po Sloveniji. Vendar pa so sodobni odpadki sestavljeni tudi iz snovi, ki jih z obstoječo tehnologijo ni mogoče razgraditi ali ponovno uporabiti. Ti ostanki vsebujejo zelo veliko energije, ki se ob požigih, kot je bil četrtkov, sprosti v zrak skupaj s strupenimi snovmi, ki se z vetrom razširijo v okolje, se prenašajo z dežjem in pronicajo v zemljo. Pa je zanikanje, kopičenje odpadkov, premeščanje na drug konec sveta in čakanje, da se problem reši sam, nekoč v prihodnosti, res edina možnost?

Neprijetna lastnost problematičnih predmetov ali tem, ki jih odložimo ali potlačimo, je, da se slej ko prej vrnejo z gorečo vztrajnostjo. V Sloveniji problema dela odpadkov, ki jih ni mogoče predelati, še ne rešujemo dovolj dobro. Te ostanke izvažamo v druge dežele, ki jih odkupujejo in sežigajo v tamkajšnjih sežigalnicah, ali pa se znajdejo na katerem izmed številnih divjih odlagališč. Če problema ne vidimo ali o njem ne govorimo, še ne pomeni, da ga ni več.

Okoljevarstveniki opozarjajo, da nenadzorovani sežigi odpadkov sproščajo v okolje številne škodljive snovi, ki ogrožajo zdravje ljudi, živali in rastlin. Tem glasovom je treba pozorno prisluhniti. V medijih so sežigalnice smeti pogosto zelo problematizirane, celo stigmatizirane. Vendar pa je nujno ločiti nenadzorovan sežig od nadzorovanega, ki poteka v sodobnih procesih sežigalnic in zato ni smiselno že vnaprej zavirati vseh razprav o možnostih gradnje sežigalnic, ki pogosto predstavljajo edini način predelave ostankov odpadkov. Dejstvo je, da samonikli (ali pa namerni) vžigi na odlagališčih pomenijo veliko grožnjo okolju, takšnih vžigov je čedalje več, količina odpadkov, ki jih proizvajamo, pa se samo povečuje. To je težava, ki jo je nujno rešiti. Ustrezno ravnanje s smetmi je v javnem interesu!

Poglejmo, kaj nam o predelavi odpadkov s sežiganjem govori arhitektura. Kako sežigalnice vplivajo na prostore sodobnih mest?

Na Dunaju so se leta 1987 dobro zavedali, kako pomembno je, da se ob gradnji večjih projektov dosežeta razumevanje in konsenz javnosti. Za preureditev in prenovo sežigalnice v središčnem delu mesta, v 9. okrožju – Alsergrund, so angažirali izjemno popularnega, ekscentričnega in povsem samosvojega avstrijskega guruja naravnega življenja in ekoloških gibanj. Friedensreich Regentag Dunkelbunt Hundertwasser, sicer znan tudi kot strasten nasprotnik modernistične arhitekture – zdela se mu je škodljiva za zdravje (arhitekti pa soodgovorni za sodobne bolezni v mestih) – avtor Manifesta za splesnenje arhitekture (navdušenim množicam je o njem predaval popolnoma gol – arhitekturo je dobesedno razumel kot drugo kožo) in velik častilec človeških odpadkov (stranišča so bila zanj poslednja svetišča svobode in cikličnosti), je izziv sprejel. Dunajska sežigalnica je že vse od odprtja mestna posebnost in znamenitost. Sežigalnica, ki ni stigmatizirana in umaknjena na obrobje, meščanom tako z urbanistično umestitvijo kot s svojo nenavadno, »dunkelbunt« podobo sporoča, da je skrb za odpadke integralni del mestnega gospodarstva – podobno kot produkcija novih stvari, kulture in idej. V neposredni bližini živi toliko ljudi kot drugje v središču Dunaja, gradijo poslovne stavbe, igrišča, šole in vrtce, v 9. bezirku pa sta poleg sežigalnice tudi Muzej Sigmunda Freuda in AKH (klinični center). S sežiganjem smeti v Spittelauu pridobivajo znatne količine energije, ki jih usmerijo v delovanje mesta: sežigalnica vsako leto predela okoli 250.000 ton gospodinjskih odpadkov, kar zadostuje za električno in toplotno oskrbo več kot 60.000 gospodinjstev, vključno z bolnico. Te podatke, skupaj s podatki o vplivih na okolje, javno objavljajo na displeju ob sežigalnici, kjer je pomembno prometno stičišče – podzemne železnice, tramvaja in motornega prometa. Skrb za lastne odpadke je pomemben del identitete mesta. Na dvomilijonskem Dunaju je Spittelau le ena od treh sežigalnic.

Friedensreich Regentag Dunkelbunt Hundertwasser, arhitekt ene izmed treh dunajskih sežigalnic

Pomena skrbi za celostno predelavo odpadkov in oskrbo z energijo se dobro zavedajo tudi na Danskem. V Kopenhagnu so se zavezali, da bodo do leta 2025 postali ogljično povsem nevtralna družba. Za dosego tega cilja so pred letom dni odprli novo sežigalnico odpadkov! Zasnovo so zaupali enemu najprepoznavnejših svetovnih birojev, danskim arhitektom BIG, ki jih vodi Bjarke Ingels. Velikopotezni sodobni objekt poleg sežigalnice odpadkov združuje velik mestni rekreacijski center s strešnim smučiščem, parkom, športnimi površinami, izobraževalnim centrom ter kongresnim in družabnim središčem. Letno v Kopenhagnu s sežigom 440.000 ton odpadkov z energijo in ogrevanjem oskrbijo 150.000 domov. Objekt sežigalnice je popolnoma integriran v mestno življenje, ne umaknjen na obrobje ali stigmatiziran. Prebivalcem sporoča, da živijo v sodobnem, ekološko ozaveščenem mestu, ki razume pomen kroženja in ki s svojimi odpadki ne onesnažuje ne lastne, ne bližnje, ne kakšne oddaljene pokrajine.

Cophill, Big arhitekti. Ena izmed 23 sežigalnic na Danskem

Gradnja sežigalnice v Sloveniji potrebuje odločitev na ravni države, nato pa premišljeno in odprto komunikacijo z javnostjo. To je servis, ki spada v mesto, pred oči meščanov, ne na obrobje. V Ljubljani že obstajajo načrti za gradnjo sežigalnice v Mostah. Ideja, vredna pozornosti, sploh če bi hkrati na območju razvili tudi stanovanjski in rekreacijski ter storitveni program in seveda, če bi bil posel v vseh pogledih izpeljan s sodelovanjem znanosti, transparentno in premišljeno. (Torej povsem drugače, kot v primeru Anhovo!) V odpadkih je uskladiščene ogromno energije. S pametnim ravnanjem jo lahko izkoristimo sebi v prid in jo porabimo za ogrevanje in elektriko. Da je mogoče iz problema ustvariti prednost, se spomnite ob naslednjem spontanem samovžigu na kateri od deponij.