V enem tistih območij nekdanjih ljubljanskih predmestij, kjer so v času med vojnama rasle meščanske vile, stoji nenavaden hibrid. Hiša kubusnega gabarita, značilna za zgodnji modernizem 30. let, s polkrožnim izzidkom in skopimi detajli, se izteza proti vrtu z lahkotnim lebdečim paviljonom, ki se poslužuje formalnih izhodišč osnovnega volumna, v njegovem izrazu pa lahko zaznamo nezgrešljivo kontinuiteto del ljubljanskega arhitekturnega studia Ofis.
Ko so se naročniki in arhitekti prvič srečali z vilo, je bila ta daleč od sedanje podobe. Adaptacija v 80. letih je izvorno ravno streho kronala z dvokapnico in poslopju odvzela velik del nekdanje elegance. Prvi del prenove se je tako nanašal na vračanje originalnih kvalitet. Streho so odstranili, na izpraznjen prostor pa postavili v notranjost umaknjeni nadzidek, ki v okviru urbanistično dopuščene kvadrature (do 60 % tlorisne površine) organsko dopolnjuje osnovni kubus s povzemanjem njegovih oblikovnih značilnosti.
Osrednji arhitekturni izziv prenove je predstavljala povezava hiše z obsežnim vrtom. Ta zaseda več kot dvakratno površino tlorisnega odtisa stavbe, a je bil od nje prostorsko ločen zaradi dvignjenega in razmeroma zaprtega pritličja brez neposrednega izhoda na vrt. V odgovor na to distanco so arhitekti segli dosti dlje od običajnih rešitev ter zasnovali stebriščno zanko, ki je podaljšek dnevnih prostorov in obenem vrtni paviljon. Poteza je svojevrsten križni hodnik, ki del vrta zameji v notranji ‘zenovski’ atrij, obenem pa s postopnim spuščanjem poveže notranjost vile z odprtim vrtom na južnem delu zemljišča. Pri tem preigrava klasične modernistične teme, kot so arhitekturna promenada, klančina, transparentnost in prosti tloris. Novonastala krožna pot se na dveh mestih razširi in oblikuje dva različna ambienta. V zastekljeni del kolonade, v vizualno os sever – jug, ki preči celoten tloris med dostopom in vrtom ter tako povezuje staro in novo, je nad tla umeščena še nekoliko dvignjena dnevna soba. Tik nad trato pa se proti jugu obrača že povsem odprt, le s stebri in zaveso zamejen vrtni paviljon.
Skozi zahteven, osem let trajajoč proces je s prenovo nastal luciden in duhovit dialog dveh arhitekturnih jezikov – dveh obdobij, ki so ju arhitekti z izostrenim občutkom za zastrte kvalitete obstoječega povezali v skladno celoto.
Ime projekta : Hiša insideout
Arhitektura: OFIS arhitekti
OFIS: Rok Oman, Špela Videčnik,
Janez Martinčič, Andrej Gregorič
Sodelavci: Sara Carciotti, Viktoria Dimitrova,
Mariangela Fabbri, Agnieszka Sukienniczak,
Aliaksandra Dalmateva, Chiara Girolami,
Jade Manbodh
Lokacija: Ljubljana
Leto načrtovanja: 2015–17
Leto izvedbe: 2017–23
Površine:
Bruto: 655 m2
Neto: 537 m2
Gradbene konstrukcije: Project PA
Izvajalci:
Stavbno pohištvo: Permiz
Stavbno pohištvo paviljona: Reflex
Kovinske maske paviljona: Alkam
Kovinarska dela: ITC kovinska oprema
Foto: Tomaz Gregorič, Janez Martinčič
Besedilo: Matevž Granda in Luka Jerman
