Mesta in trgi, nastali iz trgovskih, obrtniških in upravnih vzgibov, so zrasla iz svojega okolja in se razvijala na svojski način. Nanizana ob trgovskih poteh v povprečnih razdaljah do 30 kilometrov pričajo, da so grajena v merilu človeka, na razdaljah, ki jih lahko tudi peš prehodimo v enem dnevu. Vsako mesto ima svoje posebne pogoje nastanka že zaradi svoje lege in okolice, izbrana lokacija je omogočala varnost ne le pred vsiljivci, tudi pred naravnimi katastrofami. Zasnovana in grajena so trajnostno. Gradiva so bila vedno lokalna, kulturni vplivi so prihajali iz okoliških središč, a izvedbe so bile rezultat lokalnega znanja v rokodelstvu. Vsa znanja so, združena v graditeljski tradiciji, izoblikovala arhitekturno identiteto naših mest. Med njihove slikovite podrobnosti sodijo tudi mestni tlaki.

Ti so nastajali postopno, zelo redko in le v na novo načrtovanih mestih (ta so pri nas redka) v enem zamahu za vse javne površine. Mestni prostor ni bil nikoli enovito obravnavan, zato v zgodovinskih mestih lahko beremo njihov razvoj tudi s tal. Tlaki so šesta fasada mest, ki postane lahko tudi njihov simbol, kot je na primer Piazza del campo za Sieno, prodnati tlaki za Granado ali morda za nas tlak okoli Robbovega vodnjaka v Ljubljani.

Na oblike tlakov je vplivala dostopnost gradiv – ta so bila iz najbližjih možnih virov, kamnolomov ali rečnih nanosov, vedno izbrana priročno. Historično gradivo za tlake celinskih mest sta pesek in pisani rečni prod, na Primorskem sive kamnite plošče peščenjaka in belega apnenca, že vse od antike. Šele od konca 19. stoletja se uveljavi granitna kocka ter od sredine 20. stoletja dalje asfalt ali beton. Gradiva, ki so bila na razpolago, so oblikovalske spretnosti rokodelcev pretvorile v raznolike izvedbe. Tudi tlaki so bili izvedeni v merilu človeka. Njihova pomembna vloga je bilo prostorsko usmerjanje, ki je izviralo iz pomena javnega prostora. Prostorska gradacija tlakov je ločevala glavne smeri in ulice od stranskih. Po mediteranskih mestih tudi slep človek v strukturi tlaka zazna, ali je na glavnem trgu, na pomembni ali na stranski ulici. Tlaki so dobro služili uporabnosti: požirali vodo, ločili pešca od prometa, umazanijo od čiste poti: zato pločniki, primerni nagibi, naznačeni vhodi, odtoki, rešetke, mulde … Načini rabe in strukturiranost historične gradnje so začrtali usmerjenost tlakov, vodili uporabnika v želenih smereh, mu namenili prostor pred hišo, poudarili hiši njeno mesto in krasili javne površine. Zato se je prostor »bral« tudi s pomočjo strukture, ki so jo določali različni tlaki in načini polaganja. Preplet vsega gradi posebnosti, lokalne značilnosti in identiteto gradnje.

V zadnjih desetletjih so bile v nekaj slovenskih mestnih jedrih (Ljubljana, Ptuj, Celje, Škofja Loka, Ajdovščina, Piran, Izola … ), ki so kulturni spomeniki najvišjega pomena, izvedene obsežne obnove javnih površin. Tovrstni projekti zahtevajo velike investicije, izboljšajo kakovost komunalne opreme ter dvignejo bivalno kakovost prostora. Zato je kritičen pogled nanje nehvaležna naloga. A ker so se le redki (če sploh) med njimi posvetili lokalnim posebnostim mest, je potreben, kajti postajajo zamujena priložnost ohranjanja raznolikosti naših urbanih prostorov. Obnovljene javne površine historičnih jeder so postale bolj ali manj predmet sodobnih arhitekturnih rešitev, ulične fasade pa njihova kulisa. Projekti različnih avtorjev se v končni izvedbi bistveno niti ne razlikujejo drug od drugega. Izenačuje jih ne le soroden arhitekturni pristop, temveč tudi načini izvedbe, temelječi na materialih, ki jih ponuja globalni trg.

Si predstavljate, da pridete v Sieni na Piazzo del Campo in naletite na obnovljen tlak? Novi tlakovci so izrezani z lasersko natančnostjo, površinsko gladki ter fugirani s silikonskimi fugami. Novi tlak sicer v barvi spominja na prejšnjega, a je uvožen iz Brazilije, po razlagi mestne občine: ker je bil najcenejši v ponudbi. Verjetno bi bili zgroženi nad izgubo avtentičnega in simbolno pomembnega tlaka, ki kot del evropske kulturne dediščine pripada tudi vam. A prav tak tip obnove tlakov smo vpeljali v zadnjih desetletjih v naših mestnih jedrih. Mestne tlake obnavljamo tako, da so tlaki novi, ortogonalno izravnani v ploskvah in linijah, površinsko gladki, zafugirani s silikonskimi fugami, granitne kocke pa uvožene iz tujine … Po razlagi mestnih občin: ker so bile najcenejše v ponudbi. Izvedbe so bile za nameček potrjene še s prestižnimi nagradami, torej bo že kaj na tem …

V zgodovinskih jedrih evropskih mest občudujemo njihove grajene strukture fasad, vrtov, dvorišč, streh, do tlakov. Med posameznimi mesti se nesporno opazi razlike, določajo jih regionalne in lokalne posebnosti. Opazimo, kdaj vstopimo v najvišje ovrednotena mestna jedra, ki so morda celo uvrščena na seznam svetovne dediščine. Tudi tla so vzdrževana, predvsem pa so enakovreden del zgodovinske urbane celote, niso novodobni izdelki. Gradiva niso zamenjana z drugačnimi, temeljijo na ročni izvedbi, lokalno izvirnost in korektno vzdrževanje opazimo tudi tam, kjer pogledom niso najbolj izpostavljeni. Tlaki ohranjajo tradicionalne principe, ki dajejo mestom eno od njihovih poglavitnih razpoznavnih podob. O tem, kaj je med lastnimi kulturnimi dosežki najvrednejšega, imajo te skupnosti dosežen konsenz. In tista mestna jedra, ki so utemeljena kot najvrednejša, se ohranja ter vzdržuje po strokovnih merilih. Tu ni dilem, ali pesek lahko zamenja silikonska zmes, prodnike prani beton, ali vzorci čemu koristijo ali ne in ali se lahko po njih hodi v salonarjih. Kaj in kako se ravna z njimi, narekujeta pomen in ohranjenost dediščine urbanih celot. Skratka, obnove izražajo kulturo in spoštovanje do podedovanega ter integriteto, ne le materialno integriteto mest, temveč integriteto dediščine nasploh.

Običajni ugovor slovenske javnosti, projektantov in včasih celo stroke je, da tako pomembnih tlakov kot v evropskih zgodovinskih mestih pri nas pač nimamo, da smo bili premalo premožni in zato nima smisla tu izgubljati besed. A to ne drži, drži le, da lastno dediščino premalo proučujemo in poznamo in da ji z neohranjanjem vrednih sestavin odrekamo integriteto (posredno pa kot dediči kulture integriteto odrekamo tudi sami sebi). Obnove javnih prostorov v slovenskih zgodovinskih mestih, izvedene v zadnjih desetletjih, so urbane celote »očistile« in vanje vnesle sodobne »poteze«. Rezultat so monotono tlakovana mestna jedra, iz katerih so odstranjene vse informacije o nekdanjem oblikovanju mestne šeste fasade. Do dojemanja historičnih prvin so nove ureditve indiferentne, veliko raje ustvarjajo nove forme (kajti pri nas arhitekti, ki ne ustvarjajo novega, niso vredni svoje stroke). Formo mesta po navadi ponazori bronasti odlitek – maketa mesta. Nič ni narobe s tem, toda postaja ponavljajoča se oprema, ne glede na to, kdo je avtor obnove. Ulična oprema, tudi če je posebej oblikovana, večinoma pa je dobavljena iz sodobnega arzenala globalne trgovske ponudbe, je le odraz trenutnih trendov in ne korespondira z lokalnimi zgodbami. Če je kje v mestu ostala stara struktura tlakov, je le nekje na strani in stik med njo in novimi izvedbami je včasih na meji banalnosti. Novi tlaki so povsod enotni. Na celini granitne kocke, ki so zaradi nižjih cen večinoma uvožene, na Primorskem pa plošče pečenjaka. Obdelane so strojno, z imitirano obtolčenimi ali obrezanimi robovi. Izvedbe v žlebičenih in žganih strojnih tehnikah so sodobno všečne, a nimajo nobene vsebinske povezave s prostorom, ki je bil od prvega do poslednjega kamna zgrajen z obdelavo izurjenih človekovih rok. Površine so eksaktno izravnane, enovitost pa povečujejo še silikonske fuge v izenačenem odtenku s tlakom. Silikonsko lepilo nadomešča probleme današnjega neznanja tehnologije polaganja kock v pesek, danes jih medsebojno lepimo, ker tektonike in trenja ne razumemo več. V silikon so se spremenile tudi celotne peščene površine in trgovci prepričujejo investitorje o njegovi vzdržljivosti. A ljubljanski primeri, ki so bili najzgodnejši, že zdaj dokazujejo nasprotno. Za nameček smo z velikim zamahom odstranili in na smetišča (ali privatna dvorišča) odpeljali vse, kar je bilo pod asfaltom historičnega. To priča o iskrenosti trditev, da zagovarjamo ponovno rabo in reciklažo kot trajnostni princip. Ko imamo priliko, da ga izpeljemo, nas ustavi prva cenovna primerjava na kratki rok. Veliko raje zaslužimo z vgrajevanjem na novo izplenjenega kamna. Kolikor nam uspe ohraniti ročno obdelanih tlakov, jih le z mukami uporabimo na kaki stranski ulici. Mučna intervencija je bila potrebna, da smo z deponije vrnili mogočne tlake piranskega mandrača. In neuspešno nervozno pregovarjanje se je zaključilo z odstranitvijo dobro ohranjenega, avtentičnega tlaka iz dravskega proda na Ptuju. Dediščina tlakovanj v urbanih celotah je ogrožena zaradi našega nespoštovanja, nerazumevanja in interesov, ki gredo v druge smeri, ne v ohranjanje. Rezultat pa je viden v prostoru, najvrednejša dediščina postaja povprečna, trenutno všečna in vsebinsko plehka.

Problem je torej večplasten. Zanj je delno odgovorna služba za varstvo kulturne dediščine, ki je v naštetih primerih, tudi v sodelovanju pri natečajih, zagovarjala ohranjanje, a bila neuspešna. Premalo sodeluje s civilnimi pobudami, ki so pravzaprav ključni akterji ohranjanja in prenašanja izročila v prihodnost. Zato je tudi razumljena kot zaviralec razvoja in ne kot poznavalec kakovostne dediščine. Res je tudi, da premalo argumentirano zagovarja svoja stališča in da za razumevanje dediščine v naši družbi očitno ne naredi dovolj. Predvsem premalo jasno opredeljuje hierarhijo dediščine v merilu celotne države, ne le v okviru regij, premalo raziskuje lokalne posebnosti v mestnih in trških, pa tudi vaških jedrih ter ne vztraja na doslednem ohranjanju ali reprodukciji tistih, ki so najvrednejša. Nima podpore med investitorji, niti v izvajalski sferi. Izvajalci niso usposobljeni za tradicionalne načine polaganja tlakov, ne poznajo več tehnik izvedb peščenih površin, polaganja kamnitih plošč, kock, opeke ali proda v različne podlage ter v medsebojno samonosne strukture. Zato so zelo dovzetni za vse trgovske artikle, ki ponujajo bližnjice in vnaprej pripravljene izvedbe, te pa so seveda povsod enake, globalne. Ponovno bo treba odkriti stare tehnike, če ne drugače, z usposabljanjem na tujem, kjer to obvladajo. In kot ostala historična evropska mesta bodo morali njihovi upravljalci po izvedenih delih vpeljati tisto izvajanje, ki je na dolgi rok najcenejše, to je vzdrževanje. To ni le komunalno čiščenje, temveč tudi vrtnarsko in hišniško redno vzdrževanje javnega prostora, parkov, ulic, dreves, klopi.

Na ravni načrtovanja in javnih natečajev bo arhitekturna zbornica morala narediti korak naprej v vzpostavitvi različnih pristopov med posegi v varovano dediščino in načrtovanjem novega. Ni dovolj, da v primerih urbanih prenov za dediščino »poskrbi« Zavod za varstvo kulturne dediščine s svojimi kulturnovarstvenimi pogoji. Ker je v proces vključen prepozno, ne more pravočasno zagotoviti vseh argumentov za ohranjanje, niti raziskati obravnavanih območij. To odraža indiferentnost arhitekturne stroke do dediščine. »Lastniki« dediščine smo vsi, zato smo zanjo tudi odgovorni vsi, stroke s področja kulture in umetnosti pa še posebej. Arhitekturna stroka mora dediščino prepoznati kot svoje temelje, iz katerih se je razvila, jo raziskovati in razviti več subtilnosti do nje, ne le zato, ker tako pogojuje Zavod.

Na kratko, čakajo nas sledeče naloge:

• naloga varstvene stroke je izdelati hierarhijo zgodovinskih urbanih središč Slovenije, raziskati in ovrednotiti lastnosti njihovih javnih površin in pripraviti navodila za ohranjanje najvrednejših;
• naloga arhitekturne stroke je spremeniti pristop v načrtovanju iz ustvarjanja novega v ohranjanje vrednot že ustvarjenega ter novo razvijati subtilnejše do prepoznanih vrednot dediščine;
• naloga Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije je okrepiti javne natečaje v kulturnovarstvenih območjih v smeri ohranjanja dediščine in izboljšanja komunikacije med projektanti, naročniki in varstveno stroko;
• naloga gradbene stroke je spremeniti tehnološko podporo obnovam v ponovno uvajanje lokalnih gradiv (samooskrbo) in v usposobitvi izvajalcev v tradicionalnih gradbenih veščinah (lokalna znanja);
• naloga vseh, predvsem pa upravljalcev in lastnikov je spremeniti pogled na dediščino kot na breme v pogled na dediščino kot prednost: jo vzdrževati, negovati, iz nje razvijati vsebine in predvsem – jo neuničeno predati potomcem.

Napisala: Mateja Kavčič
Foto: Mateja Kavčič

Naslovna slika: Primer dokumentiranih tlakov v Piranu. Projektov za novo tlakovanje piranskih, izolskih in koprskih ulic ne potrebujemo, potrebujemo le načrte infrastrukture. Tlake imamo dokumentirane, treba jih je le obnoviti in ponoviti, kjer so bili odstranjeni. Vir: Arhiv ZVKDS OE Piran, D. Biščak 1962–71.

Članek se navezuje na tematski sklop aktualne, 34. številke revije Outsider »Ogrožena dediščina« (→ predstavitev številke).

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!