Znanost je bogastvo vsega sveta, ne glede na to, kje živimo in kdo nas za naše delo plačuje. Dober znanstvenik lahko dela v katerikoli državi sveta. Razumljivo pa dobiček njegovega/ njenega dela ostane v deželi, kjer živi.

Slovenci smo lahko ponosni na izobraževalni sistem. Tudi sam sem proizvod slovenskega osnovnega znanja vse tja do univerze, čeprav organizirane osnovne šole vse do četrtega razreda nisem obiskoval. Šola v sosednji vasi, na Radovici v Beli krajini, kamor naj bi hodil med drugo svetovno vojno, je bila požgana. A mlad človek, ki ima strast po znanju, to hitro nadoknadi.

Ko sem prišel v Ameriko in nadaljeval študij na Univerzi v Denverju, v zvezni državi Kolorado, se je pojavilo vprašanje priznanja mojega šolanja v Sloveniji. Vsa dokazila sem imel ustrezno prevedena v angleški jezik, a Ljubljane ni bilo označene  na tamkajšnjem zemljevidu Jugoslavije in dekan  ni verjel, od kod prihajam. Banalen problem. Američani so znani pragmatiki. Dekan mi je naložil ponoviti nekaj predmetov in zagotovil, da mi bo vse predmete iz Ljubljane priznal, če jih opravim s prav dobro oceno ali več. Tako se je tudi zgodilo. To je dober primer za ocenjevanje prišleka iz tujine, ki želi pridobiti univerzitetne naslove, da se lahko po končanem študiju zaposli v industriji te dežele.

V tujini lahko slovenski znanstvenik vedno uspe, ne glede na stroko. Vse je sicer zelo preprosto. Če si boljši od domačinov ali tistih, s katerimi tekmuješ v raziskovalnem delu, potem ni dvoma, da boš uspel. Amerika je dežela imigrantov, zato jih tam tvoje ozadje ne zanima.

Kako pa je bilo z menoj? Za položaj na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (Massachusetts Institute of Technology), kjer sem delal deset let po doktoratu, sem slišal preko zvez na oddelku centra za raziskavo vesolja. Takoj sem pisal vodji projekta, ki je bil finančno podprt s strani NASE. Sprejemanje znanstvenikov v raziskovalno skupino je podobno sestavljanju najboljšega moštva za športni klub. Ni vsak sprejet, saj se išče najboljši kader. Če je institucija odlična, ima veliko večjo možnost, da bo pridobila financiranje za prihodnje projekte. To so čisto normalni pogoji.

Doma delati kot znanstvenik pa po mojem mnenju ni enostavno. Iskati moraš denar za razvoj pri državnih ustanovah. Če denarja ni, se pridružiš delu na kakšnem inštitutu, ki je finančno spet podprt iz državnega proračuna. Znanstvenikov doma je veliko. Denarja za ves razvoj, ki si ga ti znanstveniki želijo, pa ni dovolj. Domačih tveganih kapitalistov ni.

V velikih državah je mnogo več denarja za bazični razvoj. Biološka znanost je v Ameriki trenutno zelo popularna in aktivna. Podpora za razvoj te znanosti je lahko državna, zasebna ali iz velikih farmacevtskih podjetij. Tudi zasebne dobrodelne organizacije dajejo denar za razvoj v zdravstvu. Tega v Sloveniji ni. Težko bo tekmovati v znanosti, če ni denarja za razvoj.

Kako naj Slovenija vse to financira? Podpira naj se samo razvoj na področjih, ki bodo prinesla Sloveniji največjo dodano vrednost v vloženi kapital. To so dejavnosti, ki ne zahtevajo veliko kapitala.

Poudarek razvoja v Sloveniji naj bo na majhni industriji. Velika podjetja dajo večino svojih malih proizvodov, ki so sklop večjega, v izdelavo malim industrijam. Manjši del se tam naredi mnogo hitreje in ceneje. To je še posebej vidno v avtomobilski industriji, kjer se posamezni deli avtomobila lahko delajo v manjših podjetjih. Sem spadajo na primer rezervni deli vseh vrst. Pred leti sem obiskal razvojne laboratorije pri Fordu v Detroitu. V teh laboratorijih je zaposlenih mnogo inženirjev iz vseh panog. Proizvodnjo opravljajo roboti pri Fordu. Ves material pa prihaja iz manjših podjetij, raztresenih po vseh državah ZDA. Izpušni sistem je bil narejen v sosednji državi Ohio, v manjšem podjetju, ki dela vse vrste izpušnih delov za mnoge avtomobilske družbe. Tako lahko ljudje delajo v manjših mestih. Ta podjetja so zelo elastična in se lahko hitro preusmerijo v izdelavo novega modela. Velika podjetja bi bila prepočasna za hitre spremembe v proizvodnji. Podobno lahko velja za lesno in gradbeno industrijo. Veliko podsestavnih delov se da narediti v mali industriji. Večja podjetja naj potem sestavljajo večje sisteme in jih nudijo na svetovnem trgu. Za ponudbo nekega izdelka na svetovnem trgu potrebujemo velika podjetja z znano znamko.

V Sloveniji, kot vidim, želi vsako malo podjetje svoj proizvod prodajati na svetovnem trgu. To je težko. Ogromno je treba investirati v trženje.

Če bi hotel proizvajalec vina v Sloveniji prodajati svoje vino v Ameriki, lahko proda male količine v neki državi. Samo v državi Massachusetts je najmanj 500 trgovin, ki prodajajo vino. Ponudnik bi torej moral izdati najmanj 1000 litrov vina kot reklamo za degustacijo. Menim, da je za slovenske proizvajalce to prevelika ovira. Če pa bi imeli Slovenci v ZDA svojega velikega vinskega predstavnika, ki bi lahko predstavil vina mnogih malih proizvajalcev, bi lažje uspeli.

Vsak človek doživi mnogo uspehov in spodrsljajev. Vseh uspehov in neuspehov smo v večini krivi sami. Včasih pomaga tudi sreča. Če smo veseli svojega dela in ga opravljamo z ljubeznijo, lahko pričakujemo uspeh. Največji izziv zame je bilo raziskovalno delo na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa, ko sem delal na Voyagerjevih projektih za NASO in Laboratorij za reaktivni pogon (Jet propulsion laboratory). Nismo vedeli dovolj o vesolju, kamor naj bi poslali naše instrumente. Naša skupina znanstvenikov je imela takrat zelo odgovorno nalogo, saj smo vedeli, da teh projektov ne bo mogoče ponoviti najmanj naslednjih petdeset let.

Kmalu bo minilo štirideset let, odkar sta bila Voyagerja poslana v globoko vesolje. Večina instrumentov še danes deluje in pošilja dragocene podatke nazaj na Zemljo.

Vse bolj aktualno je tudi vprašanje trajnostnega obstoja človeštva na Zemlji. Prvič, odvisni smo od sonca. Na Zemlji bomo živeli, dokler bo sijalo sonce! To so vedeli že stari Egipčani pred 6000 leti! Verjeli so v boga Sonca. A vse ima svoj začetek in konec. Astronomi imajo različne teoretske izračune, v katerih se pripisuje obstoj Sonca vsaj tri milijarde let. To je dolga doba za to našo zvezdo. Vprašanje je, ali bo Zemlja obstajala še milijone let v taki sestavi, kot je sedaj. Najbrž ne. Naše človeštvo ne dela lepo z materjo Zemljo. Onesnažujemo jo na površini in v ozračju. Obstaja verjetnost, da se bomo zadušili. Izpušni plini bodo na koncu segreli Zemljo, da ne bo mogoče živeti na njej. Segrela se bo in ozračje bo zastrupljeno. Tako je zdaj videti Venera. Verjetno je Venera doživela to katastrofo pred mnogimi milijoni let. Morda smo prišli od tam? Morda smo prileteli kot bogovi na Zemljo? Malo se šalim.

Naš konec na Zemlji bo bolj usoden, saj se nimamo kam preseliti. Na planetih našega sončnega sistema ni atmosfere, kjer bi lahko živeli. Vsi planeti so puste gmote brez kisikovega ozračja. Te podatke so nam posredovali Voyagerji. Torej kam? Samo ena možnost je: da bi prišli do nekega planeta, ki ima Zemlji podobno ozračje. Takšnega še nismo odkrili. Potovanje v druga osončja tudi ni možno, saj bi bilo tudi s svetlobno hitrostjo prepočasno. Naš Voyager bi potreboval najmanj 40 000 let, da bi prišel v bližino ene zvezde zunaj našega sončnega sistema, vendar še vedno v naši mlečni cesti.

Če bi hoteli ta problem rešiti, bi morali urediti stvari na Zemlji tako, da bi vsa znanost delala naslednjih 1000 let na projektu, kako doseči nov planet zunaj našega osončja. Ljudje še nismo tako dobro razviti niti pametni, da bi združili moči. Govoriti bi morali isti jezik. Morali bi imeti isto religijo. Sam zelo dvomim, da bo človeštvo kmalu prišlo na tako stopnjo inteligence. Napore moramo vlagati v smer, da bi človeštvo delalo v korist vsega sveta. To je danes prepuščeno samo velikim in bogatim narodom. Njihovi znanstveniki se s tem ukvarjajo vsak dan. Moj kolega prof. James Anderson na harvardski univerzi vodi veliko skupino, ki meri ozon v atmosferi na Zemlji. Mladina bi morala vedeti, kaj se dogaja z Zemljo in se resno ukvarjati z vprašanjem, kako naj jo očistimo, da bomo še naprej živeli na njej. Druge izbire nimamo.

—

Kolumna je objavljena v prvi številki revije Outsider st.168-169.