Ko sem razmišljala, kako ubesediti celotno izkušnjo delavnice, sem se spomnila na podcast z naslovom “Introduction to an Ethics of Care,” ki sem ga poslušala že pred časom. Predstavljena je bila etična teorija o skrbi, ki trdi, da je moralno delovanje osredotočeno na medosebne odnose in skrb oziroma dobronamernost kot vrlino. Povezava med delavnico in tem podcastom se mi zdi močna iz več vidikov.
Kot prvo bi izpostavila vračanje arhitekturne prakse k njenim koreninam. Arhitektura je sprva nastajala iz tistega, kar je določeno okolje omogočalo, človek pa se je spretno znašel z danim. Seveda s tem ne namigujem na vračanje v prazgodovino, a vendar bi upoštevanje znanja prednikov, ki so z vernakularno arhitekturo rešili marsikatero zagato in si z zgrajenim zagotovili udobje, danes s sodobno interpretacijo lahko vodilo v bolj vključujoč prostor. Delavnica je ponudila “korak v preteklost,” ki je, vsaj tako upam, pravzaprav skok v prihodnost.
Preko eksperimentov z zbito zemljo in drugimi naravnimi materiali smo se lahko spoznali z delovnim procesom, trdnostjo, stabilnostjo, zahtevnostjo oblikovanja teh materialov itd. Če se vrnem na izhodiščni zapis, je v našem družbenem delovanju zanemarjen aspekt dobronamernosti kot vrline, zato je bila ta delavnica poskus spodbujanja prav tega. Pri tem pa ne gre le za arhitekturo in eksperimentiranje, temveč tudi za povezovanje soustvarjalcev arhitekture.
Preko procesa učenja in ustvarjanja je prišlo do izmenjave idej, predlogov, tehnik dela in povezovanja z udeleženci. Skupaj smo ustvarili vključujoče okolje, v katerem je bila skrb za samo delo in posameznike ključna za uspešen zaključek arhitekturnega poskusa iz zbite zemlje.
Napisala: Patricija Pirc
Foto: Jana Jocif
