Začetki gradnje z zemljo segajo vse do pradavnine v različnih delih sveta. S sodobnimi inovacijami na področju gradnje smo predvsem v zahodnem svetu pozabili na prvotne, skozi zgodovino preverjeno učinkovite naravne materiale, ki se dandanes pogosto smatrajo celo za naivne, umazane in nekompatibilne s standardi sodobnosti. V času obsežnih okoljskih sprememb imamo (zadnjo) priložnost, da se vrnemo h koreninam in kot soustvarjalci prostora omogočimo, da gradbeni sektor preneha prispevati k skokovitemu 70% deležu onesnaževanja našega planeta.
Del moje osebne izkušnje pri doseganju tega cilja je bila udeležba na Outsiderjevi delavnici gradnje z zemljo. V enem tednu smo se spoznali z načini gradnje z omenjenim materialom, vse od osnov izbire prsti, njenih lastnosti, primernih razmerij med različnimi vrstami, do dejanske priprave materiala, izgradnje temeljev, postavitve opažev in samega zbijanja zemlje.
Tekom procesa me je navdušila enostavnost gradnje z zemljo. Ko je opaž enkrat na mestu, lahko želene stvaritve pripraviš zgolj z ročnim zbijanjem plasti zemlje – vse od pohištva do stebrov in zidov. Možnosti uporabe te tehnike so ob kančku domišljije neskončne, obenem pa pozitivno vplivajo na bivalno okolje. Podobno kot ostali naravni materiali zemlja skozi ustvarjanje atmosfere blagodejno vpliva na človekova občutja, prav tako pa izboljšuje kakovost zraka, regulira nivo vlage in temperaturo v prostoru.
Ljudje smo socialna bitja, namenjena življenju in ustvarjanju v skupnosti, ki stremimo h kreativnosti in delu z lastnimi rokami. Poleg skrbi za okolje smo v zadnjem času pozabili na prednosti in zadovoljstvo ob ustvarjanju z lastnim telesom in osnovnim orodjem. Delo z zemljo nudi vrnitev k omenjenim prvinam, kar se je izkazalo tudi med obiskom delavnice. Material je združljiv z ostalimi naravnimi materiali, kot sta les in kamen, in za ustvarjanje končnih produktov ne zahteva tehnološko naprednih orodij.
Delavnica je bila namenjena predvsem eksperimentiranju, medsebojni komunikaciji, sodelovanju in ne končnemu rezultatu. Tako smo se skozi material, s katerim se nas je večina srečala prvič, spopadli z lastnimi tendencami k perfekcionizmu ter si pustili raziskovati in spontano iskati rešitve za izzive, ki so nastali tekom gradnje paviljona.
Zemlja kot material omogoča, da se v današnjem svetu (pre)hitrega tempa, v katerem je končni rok za oddajo pogosto “včeraj”, ustavimo, ustvarjamo lokalno in z medsebojnim sodelovanjem ter si pustimo čas za razmislek, ali so cilji, h katerim v sodobni družbi stremimo, zares smiselni.
Napisala: Živa Potnik
Foto: Jana Jocif
