Za gradnjo z zemljo je mogoče našteti vrsto razumnih razlogov: zemlja je na voljo skoraj povsod, v primerjavi z drugimi materiali ima minimalen ogljični odtis, akumulira toploto in uravnava vlago v prostorih, ob koncu življenjske dobe pa se stavba povrne v kup zemlje. A navdušenje nad tehnološkim potencialom materiala ni dovolj, da bi razložilo navdušenje, ki veje iz skoraj vsakega, ki se dlje časa ukvarja z zemljo.
V Centru za gradnjo z zemljo je to gravitacijo zemlje zelo jasno čutiti. Skupaj z udeleženci letošnje delavnice smo pet dni pripravljali mešanico ilovice in peska ter neutrudno zbijali steber za stebrom. Iskali smo izboljšave, popravljali napake in pripravljali testne kocke. V času počitka pa je marsikdo vzel v roke še kepo gline in jo začel oblikovati. Še zvečer so ob ognju nastajale skodelice, skledice, naprstniki in drobne skulpture.
Razlike med gradnjo z zemljo in oblikovanjem keramike so v mnogočem stvar merila. Gradnja masivnega zidu iz zbite zemlje zahteva popolnoma drugačno tehniko kot oblikovanje kavne skodelice, pri obeh pa gre za zelo podoben material, ki za uspešen rezultat zahteva utelešeno domačnost, občutek v rokah. Pri oblikovanju keramike iščemo ravno pravšnjo vlažnost gline in ravno pravšnjo debelino skodelice, pri gradnji pa podobno – ravno pravšnjo vlažnost in sestavo mešanice ter primerno zbitost materiala.
Ko sem se pred leti med študijem prvič preizkusil v oblikovanju keramike, me je proces, ki vključuje spoznavanje možnosti materiala in premikanje zmožnosti samega sebe, popolnoma prevzel. Pri tem nisem edini. To zagnano iskanje, spoznavanje zmožnosti in omejitev je še toliko bolj pomembno v arhitekturi, kjer material tako rekoč na novo odkrivamo.
Gradnja z zemljo je bila skoraj stoletje v ljudski zavesti povezana bodisi s tradicionalno – torej »zastarelo« – ali pa alternativno – torej »nišno« arhitekturo. Zasluži si enakovredno obravnavo v svetu arhitekture in zasluži postati ena od legitimnih možnosti, med katerimi lahko izbirajo arhitekti in graditelji. Zato pa potrebujemo navdušence, ki uživajo v »igranju z blatom« in eksperimentiranju. Utegne se namreč zgoditi, da po nesreči naredijo kaj, kar velja za nemogoče.
Napisal: Patrik Benedičič
Foto: Jana Jocif
