PLEČNIKOVE NAGRADE 2025
Poročilo strokovne žirije
POROČILO O DELU ŽIRIJE
Na portal za Plečnikove nagrade 2025 je prispelo 44 prijav, od tega sta bili dve podvojeni, kar pomeni 42 prijav: 11 v kategoriji realizacije večjega merila, 12 v kategoriji realizacije manjšega merila ter 5 v kategoriji realizacije javnega prostora, poleg tega pa še 4 v kategoriji strokovne publicistike, 5 v kategoriji bogatitve prostorske kulture in 5 v kategoriji štipendij Prešernovega sklada. Dve prijavi iz kategorije realizacije večjega merila je žirija premestila, in sicer eno v kategorijo manjšega merila in eno v kategorijo javnega prostora. Eno delo s področja strokovne publicistike pa je zaradi konflikta interesov iz ocenjevanja izločila.
Uvodni sestanek je potekal v Plečnikovi hiši 28. januarja 2025; sledila sta še dva sestanka, nato pa trije dnevi ogledov. Zaključni sestanki so bili prav tako v Plečnikovi hiši. Podroben potek dogodkov je razviden iz zapisnikov.
Postopek izbire je komisija sklenila 7. marca na isti lokaciji in sprejela končne odločitve o podelitvi nagrad.
Žirija Plečnikovih nagrad 2024
Ilka Čerpes, predsednica
Saša Begović
Jerneja Fischer Knap
Nika Grabar
Urška Kranjc
Plečnikova žirija za leto 2025 podeljuje Plečnikovo nagrado v kategoriji javni prostor, delu POKOPALIŠČE ANKARAN in njegovim avtorjem: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta (arhitektura) in Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič (krajinska arhitektura)
Plečnikovo medaljo v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila prejme delo VRTEC BOHINJ, avtorjev arhitekture: Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Miguel Sotos Fernández-Zúñiga in krajinske arhitekture: Luka Javornik, Lara Gligić
Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo manjšega merila prejme projekt REVITALIZACIJA STARE STEKLARSKE IN VRAZOVEGA TRGA S PRIPADAJOČIMI ULICAMI V STAREM MESTNEM JEDRU PTUJA in avtorji arhitekture: Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj ter krajinske arhitekture: Darja Matjašec, Pia Kante in Katja Mali
Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture prejme projekt Zaša Brezarja, za PLATFORMO LANDEZINE
Plečnikova medalja za strokovno publicistiko je bila podeljena knjigi Raimondo Mercadante: BETWEEN HISTORY, IDEOLOGIES AND CONFLICTS, ARCHITECTURE IN SLOVENIA 1968–1991
Štipendijo Plečnikovega sklada žirija podeljuje Elvisu Jerkiču za magistrsko delo PRAVICA DO ŽELEZNICE: IDEJNA ZASNOVA REVITALIZACIJE ŽELEZNIŠKIH OBJEKTOV V BAŠKI GRAPI
Vsem avtorjem nagrajenih del in prejemnici štipendije člani žirije iskreno čestitamo!
PLEČNIKOVE NAGRADE 2025
Merilo
Razumevanje odnosa med arhitekturo in širšim prostorom pomembno določa merilo, za katero niso bistvene le količine kvadratnih ali tekočih metrov, temveč tudi razumevanje razmerja do okoliščin, v katerih lahko arhitektura vzpostavi specifično izkušnjo prostora. Pri tem dobi uravnoteženost razmerij z gibanjem tudi svojo časovno dimenzijo.
Iz usklajenosti materiala, fizičnega prostora in gibanja lahko v kontekstu arhitekture razberemo tudi etični odnos tistih, ki so v proces njenega nastajanja vpleteni. Ne le arhitekti in krajinski arhitekti, temveč tudi številni sodelavci, upravljavci, izvajalci, investitorji, tudi pisci, fotografi in drugi. Arhitektura je ne nazadnje skupinsko delo. Njena podstat so družbene vrednote, za katere se danes zdi, da počasi izginjajo. Na uravnoteženo merilo arhitekturnega dela zato vplivajo številne nevidne vezi, brez katerih arhitekturna kultura v sodobni družbi ne bi imela svojega mesta.
Arhitektura – tako velikega kot malega merila – poveže prostor z ljudmi: poveže obrobje in središče, naravo in mesto, zunanji in notranji prostor, zgodovino in sedanjost, mlade in stare, tudi svet živih in mrtvih. Je orodje za umerjanje, in to se odslikava tudi v vseh letošnjih nagrajenih delih. Pokopališče Ankaran umerja merilo pokopališča z merilom parka in širše krajine, življenje in smrt z neskončnostjo, horizontom in nebom; Vrtec Bohinj umerja povečano merilo arhitekture z malim merilom uporabnikov in kraja; revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga na Ptuju umerja malo merilo posegov z velikim učinkom programov, ki jih ponuja središče mesta; knjiga Between History, Ideologies and Conflicts: Architecture in Slovenia 1968-1991 raziskuje nova razmerja v arhitekturni kulturi novejše zgodovine v širšem evropskem merilu; platforma Landezine, četudi nima fizičnih razsežnosti, umerja veliko merilo globalnega spletnega stičišča ter realni prostor za spremljanje, razkrivanje in raziskovanje urejanja odprtega prostora v malem merilu pametnega telefona; magistrsko delo Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi v kontekstu Bohinjske proge v velikem merilu infrastrukture in krajine z akupunkturnimi intervencijami manjšega merila vzpostavlja dialog z lokalno skupnostjo ter odpira nove premisleke o vlogi arhitekture v kontekstu začasne rabe prostora.
Ne nazadnje so vsa tri nagrajena dela v kategorijah javnega prostora ter arhitekturnih realizacij večjega in manjšega merila plod javnih natečajev in javnih investicij lokalnih skupnosti, kar ponovno dokazuje, da sta pogoj za realizacijo kakovostne arhitekture strokovna izbira najboljše rešitve in transparenten postopek oddaje javnega naročila.
Visoka kakovost vseh letošnjih predlogov in še posebej odličnost nagrajenih del sporočata, da se tudi v današnjem času velikih družbenih kriz porajajo in uresničujejo arhitekturne zamisli velikih in malih meril, ki najdejo nove poti za povezovanje prostora in ljudi, s čimer bistveno prispevajo k iskanju odgovorov na najgloblja vprašanja človekovega bivanja.
Žirija Plečnikovih nagrad 2025:
Ilka Čerpes, predsednica
Saša Begović, Jerneja Fischer Knap, Nika Grabar, Urška Kranjc
PLEČNIKOVA NAGRADA v kategoriji javni prostor
Pokopališče Ankaran
Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta (arhitektura) in
Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič (krajinska arhitektura)
POVZETEK: Zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.
Zasnova pokopališča posega neposredno v brežino gozdnega roba in izkušnjo kraja naveže na dojemanje krajine v širšem merilu. Avtorji višinsko razliko izjemno zahtevne lokacije premoščajo s klančinami, ki obiskovalca vizualno povezujejo s horizontom in različnimi gozdnimi ambienti. Členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.
Zasnova se na več ravneh spogleduje s preseganjem merila. Parkovni značaj pokopališča in navezovanje na gozdne poti inovativno nagovarjata neposredni širši kontekst. Hkrati širši prostor krajine ter izpostavljeni stik s horizontom in nebom uporabnika usmerjata h kontemplaciji ter poglobljenemu doživljanju sveta in prostora, četudi znotraj strogo zamejenih območij grobnih polj. Nova ureditev se z zasaditveno zasnovo, alepskim borom in cipresovkami, uspešno umešča v kontekst krajine, prostoru pokopališča pa dodaja simbolne pomene. Zasnova kaže odlično obvladovanje vertikalne členitve območja, ki s preprosto zasnovo medsebojno povezanih teras rešuje višinsko prehajanje in navezave na okolico hkrati.
Pot se prične z mrliško vežico, ki vodi mimo vodnega ambienta in reinterpretacije zvonika. Streha, skozi katero rastejo drevesa, pri tem predstavlja ločnico med svetom živih in svetom mrtvih. Ta kraj prehoda z abstraktnimi elementi nakazuje teme očiščenja, transcendentnosti, minevanja in cikličnosti življenja, in v sožitju s širšo krajino mu uspe ustvariti edinstveno kontemplativno vzdušje. Posluh avtorjev za merilo in specifike lokacije je odprl možnost za večplastno arhitekturno delo, iz katerega lahko razberemo še drugo pomembno lastnost. Posebna pozornost je posvečena materialu, ki se s svojo teksturo in barvo odziva na pomen kraja. Zemeljska barva betona ustvarja toplo atmosfero in z gradacijo tekstur prisotnost zemlje subtilno postavi v izkustvo že ob vstopu, v svoji neposredni materialnosti pa skozi sekvence gozda odzvanja do grobnih polj.
V sodobni hipni kulturi, ki je vse manj občutljiva za prostorsko izkušnjo, je bil za avtorje nedvomno velik izziv, kako znova interpretirati ritual pokopa, ne da bi dobesedno ponavljali kulturne vzorce. Ne nazadnje je naš odnos do smrti večna tema – tema, ki nas prek rituala pokopa na specifičen način poveže z materialnostjo sveta. Kot takšna si zasluži negovanje ideje življenja v širšem smislu, in prav zato je javni prostor, ki ga v prepletanju z gozdom odpira ankaransko pokopališče, posebej poveden.
Podatki:
Ime projekta: Pokopališče Ankaran
Kategorija: Javni prostor
Avtorji: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta (arhitektura) in
Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič (krajinska arhitektura)
Sodelavci: Tomaž Mlinarič (usmerjevalna grafika)
Lokacija: Oljčna pot, Ankaran
Leto: 2024
Bruto površina: 7.085 m2
Naročnik: Občina Ankaran
PLEČNIKOVA MEDALJA v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila
Vrtec Bohinj
Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Miguel Sotos Fernández-Zúñiga (arhitektura) in
Luka Javornik, Lara Gligić (krajinska arhitektura)
POVZETEK: Vrtec je umeščen na rob največjega naselja v Bohinjski dolini in se z vhodnim dvoriščem navezuje na nasproti ležeče dvorišče osnovne šole. Dialog med vzgojnima institucijama je vzpostavljen tako v vsebinskem kot tudi v formalnem smislu. Merilo vrtca pa je hkrati pomembno tudi zaradi velikosti lastnih volumnov, ki temeljijo na tipologiji bohinjske domačije, a na neobičajen način. Gre namreč za njeno povečavo, ki ob dosledni izpeljavi projekta dobi svojo arhitekturno vrednost. Tradicionalni elementi v svoji povečani različici dobijo dominanten pomen, pri čemer izkušnja dostopa in notranjosti obiskovalce preseneti z odprtostjo.
Vrtec je umeščen na rob največjega naselja v Bohinjski dolini in se z vhodnim dvoriščem navezuje na nasproti ležeče dvorišče osnovne šole. Dialog med vzgojnima institucijama je vzpostavljen tako v vsebinskem kot tudi v formalnem smislu. Merilo vrtca pa je hkrati pomembno tudi zaradi velikosti lastnih volumnov, ki temeljijo na tipologiji bohinjske domačije, a na neobičajen način. Gre namreč za njeno povečavo, ki ob dosledni izpeljavi projekta dobi svojo arhitekturno vrednost. Tradicionalni elementi v svoji povečani različici dobijo dominanten pomen, pri čemer izkušnja dostopa in notranjosti obiskovalce preseneti z odprtostjo.
V nasprotju z običajno zaprto stavbno strukturo je prostor fluiden, svetel in omogoča nove interakcije tako med interierjem in eksterierjem kot med igralnicami, pa tudi med zaposlenimi in starši ter znotraj kolektiva zaposlenih. Gradacija volumnov in njihovo odpiranje se približata odlikam okolja in vsem uporabnikom omogočata bogato izkušnjo doživetja sicer poznanega bohinjskega prostora na nov način. Arhitektura vrtca ne le omogoča poglede navzven in znotraj objekta, temveč z njihovim odpiranjem ter predvsem dosledno izpeljavo ideje v konstrukciji, funkciji in materialu ustvari povsem novo arhitekturno izkušnjo.
Tradicionalni elementi zato nimajo le formalne ali konstrukcijske vrednosti. Svojo vlogo odigrajo tudi v pomenskem smislu, z asociacijo na sicer zaprte bohinjske domačije. Ta preoblikovana izkušnja v arhitekturni prostor vpelje nov pomen sobivanja v povezavi z naravo, ki odpira priložnosti za nove socialne interakcije in povezovanja. Preprosta in funkcionalna zasnova je nadgrajena s prehodnostjo vseh igralnic med zunanjostjo in notranjosjto, kar omogoča »fleksibilno kroženje« in interakcije – na več ravneh – med otroki, vzgojiteljicami, zaposlenimi in starši. Odprti prostor različne programske prvine povezuje v celoto tako, da poudari preprostost in uporabnost zasnove odprtega prostora; tega opredeljujejo naravni materiali, ki kljub intenzivni rabi ostajajo v dobri formi, tudi pozimi in tudi v Bohinjski dolini.
Vešče preigravanje merila lahko opazimo tudi v igralnicah: njihova oprema v prvi vrsti sicer odgovarja na funkcionalne zahteve, a se lahko isti elementi prilagodijo tudi za uporabo v otroških kotičkih. Zasnova vrtca uspešno zabriše meje med notranjostjo in odprtim prostorom, tako z vizualnimi povezavami kot tudi programsko, z gradacijo vsebin igralnic, teras, vrtička, igrišča in brežine z vegetacijo – od središča območja proti robovom, pri tem pa odlično posreduje med malim merilom uporabnikov in velikim merilom okoliške krajine.
Podatki:
Ime projekta: Vrtec Bohinj
Kategorija: Arhitekturna realizacija večjega merila
Avtorji: Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Miguel Sotos Fernández-Zúñiga (arhitektura) in
Luka Javornik, Lara Gligić (krajinska arhitektura)
Sodelavci: Urška Alič (grafična podoba)
Lokacija: Bohinjska Bistrica
Leto: 2023
Bruto površina: 2.619 m2
Naročnik: Občina Bohinj
PLEČNIKOVA MEDALJA v kategoriji arhitekturne realizacije manjšega merila
Revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami v starem mestnem jedru Ptuja
Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj (arhitektura) in
Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali (krajinska arhitektura)
POVZETEK: Revitalizacija objektov Stare steklarske in zunanjih ambientov povezuje pomenske in materialne zgodovinske plasti Ptuja s sodobnimi javnimi programi za aktiviranje skupnosti in oživljanje starega mestnega jedra. Obravnavano območje vključuje ulice, navezane na Vrazov trg, dvorišče Stare steklarske in novi dom ljubiteljske kulture z mladinskim centrom. Intervencije v obliki urbane opreme malega merila delujejo »akupunkturno«, saj izkušnji daje takt predvsem veliko merilo mesta. Dobro premišljeni fragmenti se odzivajo na specifike posameznih situacij na prostem in v notranjosti, pri čemer nove prostorske povezave odprejo priložnost za bogato doživljajsko izkušnjo.
Revitalizacija objektov Stare steklarske in zunanjih ambientov povezuje pomenske in materialne zgodovinske plasti Ptuja s sodobnimi javnimi programi za aktiviranje skupnosti in oživljanje starega mestnega jedra. Obravnavano območje vključuje ulice, navezane na Vrazov trg, dvorišče Stare steklarske in novi dom ljubiteljske kulture z mladinskim centrom. Intervencije v obliki urbane opreme malega merila delujejo »akupunkturno«, saj izkušnji daje takt predvsem veliko merilo mesta. Dobro premišljeni fragmenti se odzivajo na specifike posameznih situacij na prostem in v notranjosti, pri čemer nove prostorske povezave odprejo priložnost za bogato doživljajsko izkušnjo.
Center Stara steklarska je nekoliko umaknjen od težišča kulturnega dogajanja na Vrazovem trgu, a se z njim povezuje. Prenova stavb za novi dom ljubiteljske kulture z mladinskim centrom je bila izvedena v okviru nekdanjih gabaritov, odstranili so le del stavbe in zid, ki je dvorišče ločeval od ulice. Novi zid je nekoliko krajši, a kljub temu ohranja ambient srednjeveškega mestnega jedra. Profilirana struktura vidnega betona ustvari teksturo, prilagojeno malemu merilu lokacije, na zid pa so nameščena drsna vrata, ki sicer omogočajo ločitev dvorišča od ulice, a hkrati poudarjajo dostopnost dvorišča, ko so odprta. Dvokapni volumen, ki nad zidom pogleda na ulico, subtilno opozori na prisotnost prizorišča.
Na dvorišče se odpirata dve dvorani, pri čemer lahko oder večje občinstvo opazuje tudi iz zunanjega mini avditorija. Kar največjo fleksibilnost prireditvenih prostorov omogoča tudi prilagodljivost odrskih podestov velike dvorane, ki je sicer zasnovana v enotnem nivoju. Manjša dvorana deluje kot vmesni prostor med zunanjostjo in tretjo, staro dvorano, kar odraža tudi značaj njenega ambienta, ki vizualno nadaljuje prostor dvorišča v notranjost. Pri tem velja izpostaviti posebno občutljivost avtorjev za materialnost obstoječega prostora in njeno inovativno interpretacijo, ki pomensko nadgrajuje arhitekturno izkušnjo. V dvorani ločnica med novimi in starimi deskami na tleh dobi odziv na zidu in določa mejo med različnimi obravnavami teksture prenove; na stopnišču nas preseneti odtis nekdanjih stopnic; v nadstropju se odpre pogled na cerkveni zvonik; spet drugje stari zid pogleda na stopnišče. Tovrstnih fragmentov je veliko, a dojemanja prostora ne zasitijo, temveč ga plastijo in bogatijo.
Projekt, ki ga zares ne moremo na nobeni točki v mestu dojeti v njegovi celoti, svojo arhitekturno artikulacijo gradi fragmentarno, z barvo, materiali in premišljeno gradacijo merila, ter tako vzpostavlja dialog z obstoječim tkivom širšega mestnega prostora. Enako velja za stavbo kulturnega doma, ki preizprašuje obstoječe elemente v novejših materialih in pri tem ustvarja uporabnikom prijazne atmosfere. Tema, ki prežema celotno prenovo, je torej prav jasna zasnova z dialogom med starim in novim, pa tudi odpiranje dialoga z mestom.
Podatki:
Ime projekta: Revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami v starem mestnem jedru Ptuja
Kategorija: Arhitekturna realizacija manjšega merila
Avtorji: Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Samo Kralj (arhitektura) in Darja Matjašec, Pia Kante, Katja Mali (krajinska arhitektura)
Sodelavci: Marko Primažič
Lokacija: Ulica Tomaža Šalamuna 1, Ptuj
Leto: 2023
Bruto površina: 1.361 m2 objekt
3.181 m2 območje
Naročnik: Mestna občina Ptuj
PLEČNIKOVA MEDALJA za bogatitev prostorske kulture
Platforma Landezine
Zaš Brezar
POVZETEK: Landezine je platforma, ki se je iz virtualne točke za objavo referenčnih krajinskoarhitekturnih projektov razvila v mednarodno spletno stičišče, z organizacijo dogodkov pa tudi v realni prostor za spremljanje, razkrivanje in raziskovanje smernic urejanja odprtega prostora. Za Landezine so značilne stalna rast, hitra odzivnost, občutljivost in odprtost za soočanje s pogosto neprijetnimi vprašanji sedanjosti in prihodnosti. Landezine pomeni ključni vir za raziskovanje vsebin, povezanih s krajinsko arhitekturo in širše, pri čemer daleč presega nacionalno merilo, saj svoje vsebine, pa tudi uporabnike, meri v enotah globalno pomenljivega dosega.
Landezine je platforma, ki se je iz virtualne točke za objavo referenčnih krajinskoarhitekturnih projektov razvila v mednarodno spletno stičišče, z organizacijo dogodkov pa tudi v realni prostor za spremljanje, razkrivanje in raziskovanje smernic urejanja odprtega prostora. Za Landezine so značilne stalna rast, hitra odzivnost, občutljivost in odprtost za soočanje s pogosto neprijetnimi vprašanji sedanjosti in prihodnosti. Landezine pomeni ključni vir za raziskovanje vsebin, povezanih s krajinsko arhitekturo in širše, pri čemer daleč presega nacionalno merilo, saj svoje vsebine, pa tudi uporabnike, meri v enotah globalno pomenljivega dosega.
Močan globalni odziv je platformo že kmalu po ustanovitvi postavil v središče svetovne krajinskoarhitekturne scene, pa tudi na stičišče prepleta različnih strok, ki se ukvarjajo z odprtim prostorom. S tem je Landezine pokazal na doseg, ki označuje arhitekturo odprtega prostora in sega daleč v globine raznolikih družbenih in naravoslovnih vprašanj: okolja in ekologije, socialnih kontekstov in politike. Z dogodki, ki platformo pomembno opredeljujejo že od leta 2016, nagovarja tudi splošno javnost, širi glas o pomembnosti in vplivu urejanja odprtega prostora ter pojasnjuje, da krajinska arhitektura niso zgolj drevesa in druga vegetacija, pač pa rezultat kompleksnih razmislekov in preplet raznolikih prostorskih prvin, ki oblikujejo tako naše okolje kot tudi nas same. Z odstiranjem premislekov, ki se porajajo ob snovanju arhitekture odprtega prostora, kaže na neizogibnost interdisciplinarnega delovanja strok pri reševanju kompleksnih sodobnih prostorskih in družbenih vprašanj, povezanih z urbanizacijo in vlogo narave v družbi.
Landezine prek raznolikih projektov nagovarja tako mlajše kot tudi starejše, mednarodno uveljavljene predstavnike različnih skupin strokovne in splošne javnosti. Ne ustavi se pri nizanju primerov dobre prakse, temveč jih skozi dogodke, objave člankov, esejev in intervjujev, natečaje, pa tudi predstavitve kolektivov, posameznikov in produktov, raziskuje in razlaga, preizprašuje in vrednoti.
Platforma Landezine je tako prevzela vlogo osrednjega moderatorja na svetovni krajinskoarhitekturni sceni in s tem pomembno prispeva k prepoznavanju globalnih, izjemno pomembnih vprašanj, ki se v zvezi z našo skupno prihodnostjo odpirajo v prepletanju različnih strok.
Podatki:
Ime projekta: Platforma landezine
Kategorija: Bogatitev prostorske kulture
Avtorji: Zaš Brezar
Sodelavci: Rok Grča, Urška Škerl, Pia Kante
Leto ustanovitve: 2009
Uredništvo: Landezine media
PLEČNIKOVA MEDALJA za strokovno publicistiko
Between History, Ideologies and Conflicts, Architecture in Slovenia 1968–1991
Raimondo Mercadante
POVZETEK: Z arhitekturo in prostorskim razvojem vedno znova vzpostavljamo razmerje do okolja in družbe, kar pomembno sooblikuje kulturo bivanja. Le poznavanje procesov, ki so zaznamovali arhitekturni diskurz, omogoča njegovo kritično presojo in preseganje preteklih pojmovnih okvirov. Knjiga dr. Raimonda Mercadanteja z beleženjem mikrozgodovin polpreteklega obdobja osvetljuje delovanje arhitektov, razkriva širše sistemske in ideološke napetosti ter s tem vzpostavi dragocen vpogled v dogajanje, ki je bilo tesno prepleteno z jugoslovanskim prostorom, v širšem evropskem merilu. Kot takšno je delo pomemben prispevek k razumevanju sodobne arhitekturne krajine.
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so zaznamovale korenite družbene spremembe, pojavile so se nove paradigme na področju arhitekture, umetnosti in kulture nasploh. Mercadantejeva knjiga se pri obravnavi polpretekle zgodovine ne navezuje na Jamesonovo »kulturno logiko poznega kapitalizma« in potrošniško estetiko, temveč umešča slovenski diskurz v razprave znotraj jugoslovanskega prostora ter hkrati v širše slovensko-italijanske in slovensko-srednjeevropske kontekste.
Mercadantejev popis arhitekturnega dogajanja in ustnih pričevanj ter pregled publicistike skozi prizmo preizpraševanja ideologij in konfliktov poda vpogled v procese iz obdobja tranzicije, začenši s ključnim letom 1968, ki so ga zaznamovali vietnamska vojna, gibanja za državljanske pravice v ZDA, študentski protesti, praška pomlad in začetki poskusov privatizacije v socialističnih državah. Uvodni del knjige se osredotoča na mednarodno »odkritje« Plečnika in na razprave o njegovi vlogi v ljubljanski arhitekturni šoli, zaključni del pa odpre razpravo o postsocialistični krajini.
Mercadantejeva analiza arhitekturnega dogajanja v Sloveniji presega zgolj kronološki prikaz dogodkov ter ponuja vpogled v preplet arhitekture, ideologije in družbenih sprememb. Skozi podrobno analizo posameznih primerov hkrati razkriva širše sistemske dinamike. Takšen pristop je za sodobni čas dragocen. Omogoča kritično presojo arhitekturnih procesov in nas opozarja, da arhitektura ni zgolj estetska ali tehnična disciplina, temveč tudi odraz družbenih napetosti in političnih kontekstov. Razumevanje opisane večplastnosti arhitekturnega polja lahko pomembno prispeva k razumevanju sodobnih diskurzivnih praks v arhitekturi in dinamik na področju prostorskih politik.
Podatki:
Ime projekta: Between History, Ideologies and Conflicts, Architecture in Slovenia 1968–1991
Kategorija: Strokovna publicistika
Avtorji: Raimondo Mercadante
Sodelavci:
Leto: 2024
Predgovor: Ákos Moravánszky
Založba: Aracane
ŠTIPENDIJA PLEČNIKOVEGA SKLADA
Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi
Elvis Jerkič
POVZETEK: Zaključno delo Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi je celovita študija o zgraditvi in razvoju železniške infrastrukture v odmaknjenih krajih Slovenije. Vsebuje elemente znanstvene raziskave ter strateško in detajlno oblikovanje drznih predlogov za njeno programsko oživljanje in arhitekturno prenovo, ki temelji na današnjih bivalnih navadah lokalne skupnosti. Zaključno delo obravnava družbeno perečo temo prenove industrijske dediščine velikih meril v majhnih krajih in raziskuje možnosti za njeno oživitev v povezovanju zgodovinskih plasti s sedanjimi potrebami lokalne skupnosti.
Zaključno delo Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi je celovita študija o zgraditvi in razvoju prostora ob železniški progi v odmaknjenih krajih Slovenije. Vsebuje elemente znanstvene raziskave zgodovinskih plasti, ki so nekdanjo alpsko dolino preoblikovale v industrijsko krajino, ter jih sooča z izkustveno analizo današnje podobe doline in življenja njenih prebivalcev. Na podlagi analiz predlaga strateško umeščanje manjših točkovnih intervencij in detajlno oblikovanje drznih predlogov za programsko in arhitekturno prenovo obstoječih stavb in naprav, ki temelji na današnjih bivalnih navadah lokalne skupnosti. S tem v drugi obliki in funkciji povrne prebivalcem življenjski prostor, ki jim ga je železniška proga nekoč odvzela.
Oblikovna zasnova posameznih posegov temelji na poglobljeni analizi relevantnega nabora referenčnih primerov iz arhitekturne teorije, ki so z navezavo na specifične prostorske pogoje posameznih posegov sestavljeni v novo celoto. Analize in rezultati študije so predstavljeni izjemno premišljeno, razumljivo in likovno občutljivo.
Izkazana radovednost ter raziskovalna in ustvarjalna strast sta nas prepričali, da so rezultati zaključnega dela šele začetek plodnega ustvarjalnega procesa, ki ga je vredno podpreti s Plečnikovo štipendijo.
Podatki:
Ime projekta: Pravica do železnice: idejna zasnova revitalizacije železniških objektov v Baški grapi
Kategorija: Plečnikova štipendija
Avtorji: Elvis Jerkič
Leto: 2024
Mentorica: prof. Maruša Zorec, somentor: Andraž Keršič
