Pogovor z arhitektko Marušo Zorec

Zmernost. Disciplina. Spoštovanje. Kontekst. Globoka vera v arhitekturo. Lirika in toplina, ki prihajata iz njene na videz zadržane pojave. Ko spregovori, ima kaj povedati.

Blizu ji je arhitektura šestdesetih in sedemdesetih let, še posebej Oton Jugovec. Pri svojem delu združuje nekatere principe tistega časa z lastno občutljivostjo do zgodovinskih izpovedi prostorov.

Je izredna* profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Mladim ljudem skuša kazati pot k bistvu arhitekture.

Maruša Zorec je diplomirala pri profesorju Milošu Bonči leta 1989, in leta 1994 postala asistentka na Fakuteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer danes predava predmet Arhitekturno oblikovanje 1 in vodi svoj seminar.

Njeno kariero je močno in absolutno zaznamovalo ime arhitekta in profesorja Vojteha Ravnikarja.

Objekte, kot so Grajska pristava v Ormožu, mladinski hotel Punkl na Ravnah na Koroškem, Naskov dvorec v Mariboru, kapela v Frančiškanskem samostanu v Ljubljani, zunanji oltar bazilike na Brezjah je slovenska arhitekturna stroka nagradila z najvišjimi državnimi in cehovskimi priznanji in upravičeno jo označujejo kot arhitektko najlepših in najsubtilnejših prenov zgodovinskih objektov v Sloveniji.

Kako je njena arhitekturna praksa prepletena z delom s študenti na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani? Čemu služi iskrenost v arhitekturi? Ali ji je kdaj treba biti tudi pragmatična in ali je resnično optimistična glede slovenske arhitekture in prostora v prihodnosti?

…

KAJ JE PRAV

Tvoja vizija arhitekture?

Moja vizija ni vnaprej določena in se od projekta do projekta sestavlja. Ne delam po programu, ampak tako kot zahteva vsak projekt zase. Verjamem, da mora arhitektura graditi prostor na temelju tega, kar je že v njem, tako da ga spoštuje, nadgrajuje in da gradi za ljudi. Arhitekture ne delamo zase, ampak za tistega, ki bo v njej prebival. Obenem smo odgovorni do prostora, v katerega arhitekturo umeščamo. Verjamem, da smo prav arhitekti soodgovorni, da imamo takšen prostor, kakršen je, in nad katerim smo razočarani.

Delo s študenti je dobro samopreverjanje. Ves čas se vračaš k bistvu arhitekture, kaj je in kaj ni prav …

Študenti so vedno polni energije, idealizma in neobremenjeni z realnostjo. V mojih študentskih časih smo na fakulteti načrtovali utopične projekte v nerealnih prostorih. Danes študentom skušamo privzgojiti, da so soodgovorni in da morajo prostor imeti radi. Če nekdo ne vidi sveta okrog sebe, če ni čustveno odziven, če ga ne navduši svetloba, sonce, material, proporci prostora, odprtost pogleda, ne more dobro delati arhitekture. Študentom dajemo naloge, ki so do neke mere vpete v realnost, obenem pa jih spodbujamo, da raziskujejo stvari, ki jih pozneje v polju prakse morda ne morejo več. Če sama ne bi delala v praksi, bi izgubila stik s terenom ter aktualno prostorsko in procesno problematiko, kar je dragocena izkušnja, ki jo želim prenesti študentom, da bodo pripravljeni na boj, kako uveljaviti dobro arhitekturo.

Kolega arhitekt mi je v mojih študentskih letih rekel, da je resnično dober arhitekt tisti, ki lahko nek prostor prepozna kot nedotakljivo lep in vanj ne želi za vsako ceno avtorsko poseči.

Stvar tehtanja in premisleka je, kaj prostor zares potrebuje, da živi in da ima nek naboj. Včasih potrebuje samo malo črto, da pride iz njega novo življenje, da ga ljudje zaznajo. Nisem proti temu, da se nekemu posebnemu prostoru doda nekaj novega. Je pa veliko arhitektov, ki se težko odpovejo svojim ambicijam, da bi kreirali.

ŠANCE

Kateri je tvoj najljubši prostor?

Oh, teh je pa veliko.

Zame je v Ljubljani eden lepših ambientov sprejemni lobi stolpnice TR3. Ne vem, zakaj. Tam materiali, detajli in konstrukcija tako nenavadno lepo vibrirajo.

Imam obdobja, ko se kar zagledam v določene arhitekture. Med njimi lahko omenim Plečnikov NUK ali prizidek Šubičevi gimnaziji arhitekta Edvarda Ravnikarja in njegov Ferantov vrt. V lokal id:doma vozim študente gledati, kako ta prostor res dobro živi. Celoten kompleks Ferantovega vrta je prostor, kjer lahko poveš toliko reči, in še vedno je odprt, še vedno o njem ni bilo do konca vse povedano.

Nekega zimskega jutra sem obiskala Šance na Ljubljanskem gradu. To je poseben prostor krožnih poti, ki ti omogoča svobodno izbiro, kako ga lahko prehodiš. V tem vidim Plečnika kot čisto sodobnega arhitekta. Danes delamo arhitekti proste tlorise, krožne poti, rampe, vse je prepleteno in ti omogoča, da greš tako ali drugače. Šance so ravno tak prostor. Na koncu poti, med to ograjo, ne vidiš spuščanja stopnic pred seboj, pogled ti steče v neskončnost, v obzorje, navzdol proti Ljubljani.

Imaš to fotografijo?

Ja, imam sliko, ja. Kažem jo na predavanjih. Kažem samo svoje najljubše slike. Pogled v odprto obzorje, to je moj najljubši pogled.

Kaj je bolj prav in kaj je manj prav, je v arhitekturi težko izmeriti.

Bi katero aktualno spektakularno, ikonično stavbo poudarila kot prostorski »prav«? V slovenskem prostoru?

Zelo verjamem, da je v arhitekturi nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe. Da ni vse mogoče. Ustvarjalnost ti omogoča vse, potem pa moraš z jasno mislijo zavzeti stališče do prostora, v katerega posegaš. In tukaj lahko zgrešiš. Arhitektura ni popolnoma svobodna. Je stvar prave mere, koliko iti čez rob, da bo objekt res nekaj več tudi v prihodnosti. Ikona? Plečnikov NUK je vsekakor polemičen. Danes takšna hiša ne bi bila mogoča v tem prostoru. Zdaj jo vidimo kot nekaj, kar je prav. Ona je poravnana s strehami sosednjih hiš, ona je skladna in te nagovarja. Čeprav je večja od okolice, ima razlog za to, ona je Narodna univerzitetna knjižnica. Čas pokaže, kaj je prav, in kaj ne. Plečniku je uspelo, da se je hiša skozi svojo materialnost tam usedla. Zaradi jasnega premisleka je ta hiša nekaj, kar je prav.

NAVDIH IN ŠTUDENTI

Na enem svojih predavanj si govorila o sencah in teksturah drevesnih krošenj iz svojega otroštva.

Ja, čustvena odzivnost, da vidiš svetlobo v gozdu ali pa horizont morja. Če to vidiš, potem znaš tudi v arhitekturi to videti. Nič ni narobe, če je človek malo čustveno odprt, dojemljiv, če je včasih vznesen v nekem prostoru ali naravi. So prostori, ki so nekako abstraktni, ki niso zelo avtorsko in formalno določeni, ki so toliko odprti, da se v njih prepoznajo različni ljudje. Če je arhitektura preveč izoblikovana z neko govorico, te lahko zmoti, ker ti ni blizu. Arhitektura mora biti v svojem izrazu odprta in tako dostopna vsem, ki imajo stik z njo. Dati mora svobodo gibanju, uporabi. Da je »prostor« res »prostost«. V slovenskem jeziku sta ta dva fenomena res tako lepo povezana.

Delo s študenti je tudi navdih.

Ja. Če pri sebi delaš stvari intuitivno, moraš pri študentih razmisliti, kako argumentirati svoja stališča. Skušaš jim pokazati, kako videti in razumeti svet okoli sebe, in kako sploh razmišljati o arhitekturi. Začnemo s preprostimi stvarmi, na primer, kaj je abstraktno mišljenje, kako se pripelje svetloba v prostor, kako se pot skozi prostor pelje in kako se v nek preprost prostor, kot je parkirišče naše fakultete, postavi pavilijon.

V višjih letnikih raziskujemo teme, ki se nam zdijo aktualne ali so povezane s širšim branjem prostora, s preteklostjo, z aktualnostjo prenove, z lesom in leseno gradnjo. Ukvarjamo se z bivalnimi potrebami, kaj je stanovanje. Ukvarjamo se z uporabnikom. Beremo Christopherja Alexandra.

Študentske delavnice. Kje ste bili nazadnje?

Bili smo na Brezjah, bili smo v Strojni na Koroškem. To je zelo koristno. Študenti gredo v realen prostor in se tam soočajo s težko problematiko, ko ne moreš kaj veliko narediti.

V Strojni smo se ukvarjali z razvojnimi strategijami, kako pomagati zaselku, da bodo ljudje tam ostali in živeli od tistega, kar sami pridelujejo. S študenti in strokovnjaki iz Švice smo sodelovali z domačini ter imeli z njimi delavnice. To je bila popolnoma nova izkušnja sodelovanja. Prebivalci so se na pogovorih zelo odprli in spregovorili o prostoru. Presenečeni smo bili, ker so povedali točno to, kar bi sami naredili.

Ste torej rešili Strojno?

Žal ni tako preprosto. Delavnice so dobre za študente, rezultatov pa zares ni, ker je ta pot tako dolga. Dejansko bi moral biti tam, jim biti na voljo, pomagati. Kar smo pridobili, je njihovo zaupanje. Da bi se konkretno nekaj zgodilo, pa še ne.

Vsaj majhen premik pa je bil narejen?

Moral bi biti na občini, kjer bi jim pomagali najti sredstva, jim pomagali pri organizaciji. Domači arhitekti bi jim morali pomagati. Ampak oni raje rišejo tipske načrte. Tam gori na Strojni stoji čudovita stara kmetija, Janeževa domačija, spomeniško zaščitena. Še živi, deluje brezhibno. Lahko bi bila prekrasen zgled, a nove hiše zraven imajo pisane fasade kot hiše v dolini … Res bi morali biti tam z njimi in naprej delati na širši fronti.

Poučevala si tudi na Tehniški univerzi na Dunaju.

Na Dunaju sem na njihovo povabilo ta semester učila študente tretjega letnika. Na njihov predlog smo delali projekt za Ljubljano. Prišli so k nam na ekskurzijo. Bilo je zanimivo, ker oni ne hodijo na ekskurzije in se tudi med sabo ne poznajo, ker je to ogromna šola. Tam je v prvem letniku 800 do 1500 študentov.

S čim ste se ukvarjali?

Tukaj smo delali 5 lokacij, južni trg, Šumi, hišo ob Ljubljanici − interpolacijo na Wolfovi ulici. Ukvarjali smo se z odnosom arhitekture do razmeroma zahtevnega urbanega konteksta. Delali smo arhitekturni muzej v mestu. Raziskovali smo, kako približati arhitekturo ljudem.

Lani sem si na fakulteti ogledala zaključne seminarske razstave. Kako so študenti bolj pri stvari, bolj angažirani kot v mojih študentskih letih. Koliko napravijo v enem šolskem letu …

Ja. Lepo je gledati študente, kako se razvijajo od prvega letnika, ko še ne vedo dobro, za kaj gre, in tega tudi ne znajo dobro razložiti. Potem jih vidiš v tretjem ali četrtem letniku. Samozavestni so in znajo govoriti. Rada vidim, da vsak študent najde kaj, kar mu res leži; eni so bolj občutljivi, drugi bolj neposredni. Skušamo spodbujati to, v čemer so si različni.

Tako nepripravljen greš s fakultete … Kakšno popotnico daš študentu, ko diplomira? Moj diplomski mentor, profesor Janez Koželj, mi je po diplomskem zagovoru rekel: »Veš, vse je arhitektura!«

To je lepa popotnica. Jaz diplomantu rečem, da je zdaj dokazal, da zna sam nekaj narediti, in naj se bori naprej tako, kot je tu pokazal. V arhitekturi ni idealne situacije, da bi imel naročnike, ki bi ti brezpogojno sledili. Vedno je nekdo, ki hoče nekaj drugače. Največkrat ni dovolj denarja, da bi se vse napravilo po zamisli, pa če projekt še tako skromno zasnuješ. Enkrat mi je kolega rekel: »Veš, jaz delam bolj tržno arhitekturo.« Pa sem odgovorila: »Kako? Saj tudi jaz delam tržno arhitekturo!« Glede na vložen trud in čas smo pri nas slabo plačani za svoje delo, kar še ne pomeni da mora biti arhitektura slaba.

Ko vidim, koliko diplomantov smo že imeli, me skrbi. Razmišljam, kje so, kaj delajo, kako jim gre. Po končani fakulteti bi se morali z njimi še ukvarjati, ostati povezani, jim dajati oporo. Da bi jim bilo lažje začeti in uspeti z dobro arhitekturo.

VOJTEH RAVNIKAR

Želijo tvoji študenti postati Maruša Zorec?

Tega pa res ne bi želela. Vsak mora biti to, kar je. Študentom posredujem, kar znam, to je predvsem odnos, ki je prav, da ga imajo. To so stvari, ki niso materialne. Kako pa potem oni to počnejo, je odvisno od njih, ne od mene. Jaz od njih ne zahtevam, kaj naj narišejo. Trudim se nadaljevati, kar me je Vojteh naučil. On je bil res odprt, če ga primerjam z mojimi drugimi profesorji. Z mano je velikodušno delil svoje dvome. Njega ni bilo sram priznati, da nečesa ne ve ali da ni še prepričan o neki rešitvi. Da ne ve vsega. Ali da mogoče nekaj ni najboljše. Bil je zelo mehak človek. Zelo rad je imel študente. Znal je videti stvari širše, drugače, bolj odprto. Bil je svetovljan, ni ga bilo strah sveta, novih stvari. Na fakulteti je govoril, da moraš ti, kot mentor, študenta samo usmerjati in v njem prepoznati to, kar je posebnega. To je za profesorja veliko težje, kot da študent dela tako, kot ti hočeš. Jaz tega nočem.

PRENOVE IN OSTALO

Vaši sakralni objekti in intervencije so tako izpovedni. Kljub malemu merilu monumentalni. Biti jasen pri kompleksu, kot je Šolski center na Ravnah na Koroškem, ni lahko?

Tudi tu se po svoje da. Šolske učilnice so eno, potem pa imaš prostore, ki imajo vsak svojo specifičnost. Šola na Ravnah ima podobne učilnice. Trudili smo se, da so okenski parapeti na višini šolskih klopi, da steče ravnina miz skozi okno navzven, da je okno od stene do stene in da je celoten prostor povezan z zunanjim prostorom. Pogledi so pomembni, eni gledajo v gozd, drugi pa na grad. Avla se odpre v gozd, dvorana je lesena, osi hodnikov se stekajo v odprt prostor. No, je manj možnosti, vseeno pa se trudiš, da imajo prostori ambientalno nek značaj.

Gledala sem fotografije vaše realizacije, Akademije kulinarike in turizma v Mariboru. Učne kuhinje s panoramsko steno na ulico. Lepo.

Akademija je nova hiša, ki ima zanimiv in raznolik program. Ni prostora, ki bi bil enak drugemu. Imajo eno veliko učilnico, s katero smo prepričali investitorja na vabljenem natečaju. To je učilnica v prvem nadstropju s satelitskimi kuhinjami, kjer bodo študenti kuhali,in to se bo videlo s ceste. Potem je več manjših kuhinj, amfiteatralna učilnica z oknom v kuhinjo. Imajo tudi domačo kuhinjo, kamor bodo ljudje lahko zvečer prišli na kuharske tečaje. Direktorica akademije želi s pomočjo podobe prostorov svoje študente naučiti, kakšen je videti sodoben hotel. Moderno, minimalistično, zadržano. Študente želi poleg kulinarične kulture naučiti kulture prostora.

To je unikum v Sloveniji.

V tujini je kar veliko takih centrov. Upam, da bo iz te šole v Mariboru prišlo veliko mladih, ki bodo svojo izkušnjo v praksi gradili naprej. Za šolske stavbe je zelo pomembno, kakšno likovno govorico imajo. S tem mlade vzgajamo, kaj je sodoben prostor, kaj je kultura bivanja.

Vaše prenove zgodovinskih objektov. Ne materiali, ne kolorit, niti forme ne izstopajo. Kot bi gradili svoje intervencije iz nevidnih gradnikov.

Ko prideš v prenovljeno hišo, vidiš to, kar je narejeno. To je transformacija nekega stanja, ki ga danes ni več, ga ne moreš več videti. Prostori, ki se jih pri prenovi dotakneš, težko ohranijo svojo dušo, patino, ker je prenova zelo grob poseg. Bolj kot fizična podoba naših intervencij se mi zdi pomembno iskanje prave mere in kako prostor organizirati. Da je prostor fluiden, fleksibilen, da omogoča različne načine kroženja. To imajo vse naše prenove, na Ravnah na Koroškem, v Ormožu in Naskov dvorec v Mariboru. Lahko greš tu gor, tam gor, sem pa tja. Da sta zunaj in znotraj povezana v horizontalni ali vertikalni smeri, da dobiš vtis svobodnega prostora.

Pri grajski pristavi v Ormožu bi lahko obstoječi objekt v celoti podrli. Nihče nam ne bi nič rekel. Navzven je bilo vse ničvredno. Potem pa smo vstopili v objekt. Vsi prostori so bili obokani in izjemno lepi že sami po sebi. Videla sem, da tukaj nimamo česa dodati. Odločili smo se, da vse obdržimo in porušimo samo tisto, kar je bilo zgrajeno v petdesetih letih, in tisto, kar je bilo res v slabem stanju. Samo tam so naši posegi. Edina zahteva Zavoda za spomeniško varstvo je bila, da mora imeti objekt enotno rdečo streho. Tako smo se odločili, da bo rdeča opeka edini element, ki bo drugačen od belega zidu. V notranjosti so liti opečni tlak in zidaki iz opeke. Muzej se je med gradnjo odločil, da bodo v pristavi predstavljene arheološke najdbe ormoškega območja. To je bila v večini keramika in ta se je skupaj z elementom opeke lepo povezala v celoto.

Maruša pove še, da so za Grajsko pristavo v Ormožu pred opeko razmišljali o lesenih intervencijah in da je za kakovostno gradnjo tako zelo potreben čas.Tlak v objektu je Hlevit. To je zmleta opeka v pigmentiranem cementu. Tlak, ki ga uporabljajo za hleve in teniška igrišča.

10 VILA BLOKOV IN DVOM

Bi projektirala naselje 10 vila blokov na vzhodnem robu Ljubljane?

Bi. Pri teh vila blokih bi me zanimali raznolikost stanovanj in skupni prostori. Če bi jih že imela deset, bi se ukvarjala s tem, kakšna bi bila takšna skupnost. Tega zelo manjka pri stanovanjski gradnji zadnjih dvajsetih let. Manjka skupnih peščevih površin, igrišč, manjka prostorov za piknik. Soseske še nisem projektirala. Sem pa preverila ta koncept tam, kjer živim. Z uličnim piknikom smo povezali sosesko in se tam res dobro imamo. Prinesemo ležalnike, naredimo mize, vsak nekaj pripravi. Ljudem to veliko pomeni. V mestu živimo zato, da se družimo. Arhitekti bi se morali boriti z naročniki in jih opozoriti, da je pomembno dobro počutje ljudi v novi soseski. Teh prostorov nihče noče plačati. Če ti verjameš, da delaš za ljudi, potem veš, da to moraš narediti.

Maruša vmes z zanosom razlaga, kako je na njihovem uličnem pikniku. Da imajo glasbo v živo, da je tam veliko otrok in psov in da je letos njihov devetdeset let star sosed spekel in prinesel torto.

Kdaj dvomiš kot profesorica? Kdaj dvomiš kot arhitektka? Je to težko vprašanje?

Jaz sem tak človek, ki ves čas dvomi.

Dvom je prvi znak inteligence.

Hvala, tega nisem vedela. Moji kolegi vedo, kako si naporen, kadar dvomiš, vendar me res prijazno tolerirajo. Brez njihovega sodelovanja in podpore ne bi bila to, kar sem, in naši projekti takšni, kot so. Prideš na gradbišče in rečeš, da še ne veš. Pa te vsi gledajo. Tudi pred študenti ti je pogosto nerodno. Oni pričakujejo, da jih boš usmeril, jim vse povedal. Povedati jim moraš, da ne veš vsega, da se morajo včasih tudi sami odločiti, saj so šele tako zares samostojni.

Renata Salecl pravi, da je dolgčas pri otroku zelo pomemben, ker pušča prostost domišljiji. Če imajo otroci ves čas vse urejeno, določeno, kje bodo, kaj bodo delali, jim nikoli ni dolgčas. V resnici pa so prazni.

PLEČNIK

Kaj trenutno delate v biroju?

Prenavljamo Plečnikovo hišo. To je tema za dolg pogovor, zelo lepa zgodba.

Velika čast.

Veliko dilem. Vsekakor velika čast, trudimo se, da bo v redu. Za njegov dom smo se trudili, da bi ostal tak, kot je bil. Nam je bilo naročeno, da niti prah ne sme iz hiše. Težko je bilo. Hiša je bila skromno grajena, vezivo med opeko in kamni je skoraj sprhnelo. Treba jo je bilo statično utrditi, napeljati novo elektriko, novo ogrevanje. Počistili smo stvari, ki so bile dodane po Plečnikovi smrti. Vse drugo smo naredili tako, da se, upam, ne bo nič videlo. Izhodišče za prenovo so bile fotografije, ki so bile posnete po njegovi smrti. Upam, da se bo sčasoma vse lepo usedlo in bistvenih posegov ne bo zaznati.

Delati tak projekt je meditacija.

Ja. Ves čas smo v tem. K sreči smo blizu, skoraj vsak dan smo na gradbišču. Ukvarjali smo se tudi z delom objekta, ki se prej ni uporabljal kot del muzeja. To je del ob ulici, kjer je bilo prej najemniško stanovanje. Tam bo zdaj manjši muzej z razstavo o Plečniku. Uredili smo tudi pedagoško sobo za delo z otroki, v mansardi so prostori za raziskovalce Plečnikovega dela. Tu bodo naši posegi bolj vidni.

Hiša mi je res ljuba, odkriva nam nekega drugega Plečnika. Je pogled v pretekli čas in v intimni svet samotnega ustvarjalca.

Pripravila: Tinka Prekovič

*DOPIS:

septembra 2017 je Maruša Zorec postala prva redna profesorica za arhitekturno projektiranje v zgodovini slovenske univerze. Pred njo sta na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo redno profesuro prejeli dr. Živa Deu za predmet Prenova arhitekture in konzervatorstvo in dr. Martina Zbašnik Senegačnik za predmeta Ekološka načela gradnje in Tehnologija fasadnega ovoja.

…

Podprite nastajanje vsebin revije in spletne strani Outsider, ki nastajajo brez financiranja s strani javnih sredstev. Naročite revijo! Pošljite podatke o svojem naslovu na: [email protected]