Filozof Michel Foucault je leta 1967 opredelil koncept posebnega tipa prostorov, ki jih je imenoval heterotopije. Za razliko od utopij, ki jih je opisal kot prostore, ki so v temelju irealni, so heterotopije neke vrste dejansko realizirane utopije. Natančneje jih je opisal kot kraje, ki so zunaj vseh krajev, čeprav so dejansko lokalizabilni.

Foucalut je heterotopije razdelil na več tipov. Eden izmed njih so krizne heterotopije oz. heterotopije deviantnosti.

V tako imenovanih primitivnih »primitivnih« družbah obstaja določena oblika heterotopij, ki bi jih jaz imenoval krizne heterotopije, se pravi, da obstajajo priviligirani ali sveti ali prepovedani kraji, ki so rezervirani za posameznike, ki se znajdejo v odnosu do družbe in v človeškem okolju, v katerem živijo, v stanju krize. Adolescenti, ženske v času menstruacije, porodnice, starci itd. ¹

V naši družbi te krizne heterotopije, neprenehoma izginjajo, čeprav je še možno najti nekaj ostankov. Na primer kolegij v svoji obliki iz 19. stol. ali vojaška služba za dečke sta zagotovo igrala takšno vlogo. Prve pojavne oblike moške seksualnostiso se morale pokazati vsekakror »drugje« kot v družini. Za mlada dekleta je do srede 20. stoletja obstajala traicija, ki se je imenovala »poročno potovanje«, bila je to tema starodajnih običajev. Defloracija mladenke se ni morala zgoditi »nikjer« in v tem primeru je bil prav vlak, hotel poročnega potovanja kraj tega nikjer, ta heterotopija brez geografskih oznak. ²

Danes te krizne heterotopije nadomeščajo heterotopije deviantnosti; tiste, v katerih se nameščajo posamezniki, katerih vedenje je deviantno v odnosu do povprečja ali zahtevane norme. To so na primer domovi počitka, psihiatrične klinike, tudi zapori in brez dvoma tudi domovi upokojencev. Domovi upokojencev so na nek način na meji krizne heterotopije in heterotopije deviantnosti, kajti navsezadnje je starost neka kriza, pa tudi deviacija, saj v naši družbi, kjer je razvedrilo pravilo, brezdelje predstavlja neko deviacijo. ³

V 2. delu članka so objavljeni teksti avtorjev, ki so v prostoru naše družbe prepoznali in opisali prostore, ki predstavljajo sodobne krizne heterotopije oz sodobne heterotopije deviantnosti.

¹ »Des espaces autres« (predavanje v Krožku arhitekturnih študij, 14. marca 1967), Architecture, Mouvement, Continuite, št. oktober 1984, str. 46-49. M. Foucault je odobril objavo tega teksta, ki je bil napisan v Tuniziji 1. 1967, šele spomladi 1984.

² Foucault, Michel. »O drugih prostorih«. V Michel Foucault. Življenje in prakse svobode, uredila Jelica Šumič Riha, str. 214-223. Ljubljana: Založba ZRC, 2007.

³ Foucault, »O drugih prostorih«, str. 218-219.

Uredila: Ana Kosi

Ilustracije: Sara Škarica

Prispevki, posvečeni temi heterotopij so nastali na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, pri predmetu Zgodovina in kritika arhitekture, pod mentorstvom ddr. prof. Petre Čeferin in asistentke Ane Kosi.

Outsider #15