Javna debata o pomanjkanju stanovanj v Sloveniji ima kar nekaj zanimivih lastnosti. Prva je, da sploh nima značaja debate. Slednjo navadno zaznamujejo različna mnenja, ki se krešejo, si nasprotujejo in v bolj ali manj konfliktnem procesu izmenjave argumentov včasih dosežejo tudi kakšno rešitev. Kot toliko drugih družbenih problemov pa »debato« o pomanjkanju stanovanj pri nas zaznamuje kvečjemu vsesplošno strinjanje. »Vsi« se strinjamo, da je stanovanj premalo, da so premajhna in preslabe kvalitete; »vsi« se strinjamo, da bi morala biti precej večja, cenejša in bolj dostopna; obenem se »vsi« tudi strinjamo, da nočemo preveč novih davkov, na tihem pa bi »vsi« imeli raje lastniška stanovanja kot najemniška (saj so se nepremičnine v mladem slovenskem kapitalizmu izkazale za sanjsko in razmeroma varno investicijo). »Vsi« se tudi strinjamo, da razmah airbnb-ja krči že tako skopo ponudbo stanovanj v glavnem mestu in drugih turističnih centrih, obenem pa smo »vsi« tudi mnenja, da pretirana regulacija tega in drugih področij preveč posega v tako cenjeno svobodo posameznikov, da s svojo lastnino upravljajo, kot pač želijo.

Na nepremičninskem trgu pa »vsi« namreč ne obstajajo. Nekateri so lastniki svojega stanovanja, drugi jih imajo z dedovanjem ali spretno naložbeno politiko v lasti več in so skozi dolgoročno in kratkoročno oddajanje postali sodobna izpeljanka fevdalcev, ki živijo od zemljiške rente; spet tretji poskušajo med naraščajočo spiralo najemnin in padajočo vsoto razpoložljivih kvadratnih metrov loviti vedno bolj prekarno ravnotežje, ki je z vsakim dnem bolj dosegljivo samo z nižanjem bivanjskih standardov. Med sabo so te tri skupine v neposrednem konfliktu: so antagonisti, razporejeni v dobre stare kategorije izkoriščevalcev in izkoriščanih, ki jih postideološka kategorija »vseh« samo površinsko izenačuje. Z interesi in stališči posameznikov ni nič narobe; vsak je upravičen do lastnih, četudi kontradiktornih stališč. Problem pa nastane, ko postane urejanje skupnih zadev samo odslikava takšne mnenjske kakofonije. Načeloma je vloga politike ravno pogajanje med različnimi družbenimi konflikti in izravnava antagonizmov do te mere, da je življenje za vse te tri skupine še znosno oziroma primerno ustavnim načelom. Namesto tega pa politični organi na državni in lokalnih ravneh glede prostorskega urejanja in stanovanjske politike še posebej samo ponavljajo splošno sprejete »kolektivne« resnice. Lahko bi rekli, da stanovanjska politike pravzaprav ne obstaja – pa bi se zmotili. Stanovanjska politika je zelo prisotna, pisana na kožo eni izmed družbenih skupin in se na politični ravni izkazuje z velikim družbenim nasiljem, ki je logična posledica pomanjkanja konkretnih ukrepov: popolna odsotnost regulacije zasebnih nepremičninskih interesov. Tu bi se lahko na dolgo in široko razpisal o ideološki vlogi »nevidne roke« trga in fikciji, da bo trg, če ga pustimo pri miru, sam poskrbel za vse, ki potrebujejo stanovanje, saj veliko povpraševanje in majhna ponudba kar kličeta po ogromnih gradnjah, ki bi pocenile stanovanja. Razgradnji tega in drugih »zdravorazumskih« neoliberalnih mitov, ki so se v preteklih desetletjih že zelo dobro zasidrali v javnem mnenju,  je treba v arhitekturi in v drugih strokah posvetiti vse razpoložljive intelektualne moči.

Nepremičninski povratek v nekakšno neo-fevdalno stanje v Sloveniji pa morda najlepše ilustrira loterija. V prvi vrsti najbolj fevdalna kategorija loterije: loterija rojstva: na vašo kakovost bivanja v povprečju mnogo bolj kot vaše lastne sposobnosti vpliva finančno stanje vaših staršev in starih staršev, število družinskih članov in druge biološko-dedovanjske kategorije, ki so bile nazadnje tako relavantne v dobrem starem fevdalizmu. Tej sledi nekoliko sodobnejša meritokratična loterija osebnih lastnosti in sposobnosti: če ste nadpovprečno sposobni in delavni, tako pravi mit, boste za to tudi nadpovprečno nagrajeni. Mit pa zamolči, da s kvadratnimi metri in bivanjsko kvaliteto ne nagrajuje uspešnosti in delavnosti v čustveni podpori in inteligenci, niti ne izplačuje dividend požrtvovalnim, pa slabo plačanim poklicem, kot so na primer medicinske sestre. Lahko ste dragocen prijatelj in opora ljudem okrog sebe, lahko vse proste ure namenite pomoči sočloveku ali reševanju v gorah, lahko celotno življenje žrtvujete slabo plačanemu raziskovalnemu delu, brez katerega ne bi bilo napredka v medicini, tehniki ali humanistiki, lahko se kot arhitekt lotite manj projektov zato, da načrtujete humane in kakovostne stavbe, pa to ozadovoljstvo plačate z izostankom dohodka … lahko počnete vse to in še več, pa ne boste spremenili dejstva, da je nadpovprečnost merjena samo s tržnimi merili. Nagrajevan je torej tisti, katerega poslovni uspehi so odraz nepredvidljivih gibanj krivulje povpraševanja in ponudbe.

Foto Nik Rovan/MOL

Ostane nam še tretja loterija, loterija »ponižanih in razžaljenih«. Če sem prej govoril o neofevdalni in meritokratični loteriji, smo pred kratkim lahko videli, kako izgleda sodobna delitev tolažilnih bonbončkov. Stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je v primerjavi z ostalimi občinami sicer treba pohvaliti, ker se kontinuirano v mejah mogočega le trudi z izgradnjo stanovanj, ki niso dostopna izključno po tržnih merilih. Vendar pa je nedavno javno žrebanje srečnih dobitnikov tudi jasno pokazalo, kakšna je današnja, postmoderna nepremičninska loterija. V okviru prvega razpisa za dodelitev namenskih najemnih stanovanj mladim so na občini prejeli 400 vlog, razpisne pogoje je izpolnjevalo 271 prosilcev, 30 srečnih dobitnikov stanovanje pa je konec septembra z velikim bobnom v spremstvu kamer na javni lokaciji, ki je zaradi amfiteatrskih klopi delovala dogodku v maniri »kruhu in iger« primerno arhaično, izžrebal ljubljanski župan. Loterija je odpoved politike: za hazardersko mizo smo vsi enaki in pristopamo z načeloma enakimi možnostmi. Od trenutka, ko se zavrti boben za žreb, šteje le še naključje. Opravka imamo torej s tremi naključji: rojstva, poslovnih sposobnosti in bobna stanovanjskih skladov. V te tri kroge je ujeta današnja skrbno ustvarjena fatalistična situacija, ki na videz onemogoča kakršnekoli sistemske spremembe. Zato je treba zavreči gesla, kot je tisto razvpito »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Nasprotno, najprej se je treba pritoževati, in to artikulirano, racionalno in predvsem zelo: zavreči meje možnega, ki so ponujene (»trideset srečnikov je pa le prejelo stanovanja«, in podobne), razgrajevati neobstoječe strinjanje »vseh« in razkrivati družbeni boj, ki neusmiljeno poteka za propadajočo fasado družbenega konsenza. Zato so projekti, kot je spletna stran Stanovanje=sanje? mnogo bolj produktivni kot dobronamerno moraliziranje – neposredno razkrivajo skrbno zakritedružbene konflikte in neenakosti. Takšno razkrivanje ni ključno samo za možnost družbeno bolj zdrave prihodnosti, ampak navsezadnje tudi za arhitekturno produkcijo. Danes se namreč lahko dobra arhitektura zgodi samo kljub vsemu in vsem – zato jo je tako zelo malo.

Miloš Kosec