Ko nanese pogovor na temo gradnje, me spomin popelje v zgodnje otroštvo in obudi spomin na slikanico o treh prašičkih. Ker takrat še nisem znal brati, so se mi v spomin vtisnile ilustracije iz knjige. Gradnja iz slame je šla hitro in z lahkoto, a kaj, ko jo je veter prav tako hitro odpihnil. Razen če jo zgradi domorodec iz sibirskih step, Dersu Uzala, iz istoimenskega filma*, kjer s spretnostjo gradnje iz travnih bilk reši življenje neizkušenemu geodetu. In to ne med tedensko delavnico, ampak med viharjem, ki se ob koncu napornega zimskega dne razbesni sredi stepe, kjer ni v bližini drugega zavetja. Nepozabni prizor, ki ne pušča dvoma, da izkušnje lahko rešijo življenje. Prav te smo si nabirali na naši delavnici.
Ker se tudi v nadaljevanju zgodbe s pujski izkaže, da niso imeli dovolj izkušenj, lesena hišica ni mogla kljubovati hudemu vetru. A zdržala je zidana hišica, bolj zaradi narave materiala, ki je s svojo težo kljuboval vetru. Izkušnje pri zidavi pridejo do izraza, ko se mora gradnja zoperstaviti še preizkušnjam, kot so potresi, poplave ali plazovi.
Z gradnjo iz naravnih materialov sem se večkrat srečal na potovanjih, kjer sem v muzejih na prostem pogosto obiskoval hiše staroselcev, ki so bile pogosto zgrajene iz zemlje, vsaj na zunaj je bilo tako videti. Verjetno so bili vsaj temelji kamniti, ojačitve pa lesene. Občutek, ko sem se v notranjosti ene od teh hiš usedel in za nekaj trenutkov zamižal, do danes ni zbledel. Hiša je popolnoma zadušila hrup zunanjosti, in v mislih se mi ni bilo težko prikrasti v čas, ko je bila zgrajena. Ta občutek me še vedno opominja in trdno tiči v predalčku spomina, skupaj s povestjo o prašičkih, ki pa ga še nisem zaprl.
V ta predal so se v študentskih letih nabrale izkušnje z obnovo propadajočega planšarskega stanu, ki je sicer bil v glavnem iz lesa, a je imel še odprto ognjišče na plitvi leseni škatli, polni zemlje. Potem ko sva s kolegom, ki sem mu pomagal pri popravilu stanu, vanj prinesla nekaj pripomočkov iz civilizacije, je čar prvinskosti te več kot sto let stare mojstrovine zbledel. Navzven sicer še ohranja prvotno podobo, saj se les presenetljivo dobro upira neprizanesljivi naravi v hribih ob gozdni meji. Še vedno se vračam tja, ko se ob rojstvu novega leta za nekaj dni poskusim odklopiti od vsakdanje rutine in iz notranjosti razločno slišim vremensko besnenje zunaj, ko se menja vreme. To so bili verjetno zadnji zvoki, si zamišljam, ki jih je slišal Ötzi pred petimi tisočletji, ko se je sprl v dolini in se umaknil višje v osamo, kjer pa ni imel zavetja in se je zazibal v pogubni spanec.
Na planini se zgodi informacijski odklop, pogrešam pa zvočni odklop, ki mi je ostal v spominu iz obiska hiše iz zemlje, kjer so stene odlično zadušile zvok od zunaj in znotraj. Stene so bile zaobljene, hiša pa je izgledala kot velik podolgovat kup sena, čeprav se ne spomnim, s čim je bila pokrita. Morda prav z lesenimi skodlami, kot v naših planinah. Spomnim se, da je bil poleg sten zaobljen tudi strop, ki je bil znotraj ometan z zemljo.
Predal, ki je nastal iz zgodbe o treh prašičkih in se kasneje dopolnjeval z izkušnjami z gradnjo z lesom, se je nedavno dopolnil z novo praktično izkušnjo gradnje z zemljo, na katero sem se sicer teoretično že pripravljal. A ni ga čez praktično izkušnjo, in vesel sem, da sem se navdušil nad zbijanjem zemlje. Še pred poletjem sem na parceli blizu Črnuč, ki sicer ni moja last, postavil čebelnjak z zasilno streho in bil nato v dilemi, kako zgraditi še stene okoli. Sedaj te dileme ni več! Poskusil bom z zemljo.
Na otoku Braču sem se nekoč ustavil v zalivu Blaca in obiskal bližnji samostan. Sedaj je muzej, v okolici pa so vidni sledovi čebeljih panjev, ki so bili na prostem in zgrajeni iz lokalnega materiala, kamna. Od daleč so videti kot večje pokopališče z enotnimi nagrobniki. V naših krajih se je obneslo čebelarjenje v lesenih čebelnjakih. Prav mika me poskusiti z zemljo, zdaj ko streha že stoji.
Napisa: Riko Jerman
Foto: Jana Jocif
