Če dobro pogledamo zasnovo tradicionalnega kmetijskega gospodarstva, bomo odkrili vse lastnosti sodobnega trajnostnega oblikovanja: poznavanje materialov in naravnih danosti, premislek o njihovem vplivu na kakovost vsakdanjega življenja, samopreskrbnost, večnamenskost in lokalnost, predvsem pa dolgoročno načrtovanje in misel na prihodnje generacije.

Verjetno ste že slišali zgodbo o dedku, ki je posadil smreko za »rušt«, in o babici, ki je posadila češnjo, ki še vedno rodi, da lahko iz njenih plodov delamo odličen »štrudelj«. Včasih je veljalo, da oljčnik posadiš za vnuka, sadovnjak za otroka in trto zase. Nekateri procesi v življenju trajajo dlje od nas samih. Zdi se, da smo prišli do točke, ko se z ekonomskega vidika ne splača zasaditi niti vinograda, kaj šele oljčnik. Ta logika nedvomno vodi v pogubo naše družbe.

Nerad se zatekam v preteklost, ker pri marsikom vzbudi občutek preživelega, zaostalega, pa vendar je preteklost naš edini nabor v praksi preizkušenih idej. Če samo pogledamo, kako so nekoč gradili državne ceste: z mislijo na popotnika in zaščito pred vetrom so zasajali drevorede, ki so poleg estetske opravljali predvsem ekoremediacijsko funkcijo. Gre za primer smelega razmišljanja, ki se je rodilo iz nuje. Vetrolomi, suše, lakote in gospodarska škoda so oblasti prisilili, da so pospešeno obnavljale opustošeno krajino, in drevoredi so bili priročen ukrep. Takšni posegi v okolje so danes pri nas vse preredki. 

Včasih se zdi, da z željo po iskanju novega pozabljamo na že obstoječe dobre prakse in na okoliščine, ki so nam dane. Znanje, ki si ga podajamo generacije, temelji na izsledkih in izkušnjah prejšnjih rodov. Poznavanje naravnih danosti, lastnosti naravnih materialov, predvsem pa potrebe vsakdana, ki so bile močno pogojene z bojem za preživetje, so narekovali tudi zasnovo tradicionalne kmetije oz. kmetijskega gospodarstva. 

Seveda se kmetije razlikujejo glede na regije in geografske razmere, a če pogledamo primer »idealne« štajerske ravninske ali gričevnate kmetije, vidimo, da je kljub organskemu in na videz naključnemu oblikovanju sestavljena iz logičnih enot.

Prostor na takšni kmetiji je sestavljen v premišljeno organizirano celoto iz samostojnih posamičnih gradenj. Stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji leži na sredini posesti, da je oddaljenost vsakdanjih opravil enakomerna. Sledijo raznolike enote zemljišč, ki so ključne za preskrbo, samozadostnost in trajnost: vrt, njiva, sadovnjak, travnik, pašnik, mlaka in gozd. Včasih se jim pridružujejo še vinograd ali vsaj brajde – pergola z vinsko trto, prostor za počitek in klepet.

Te površine so v naravi razporejene smiselno, glede na geografsko lego in danosti. Gozd zarašča severna ali najstrmejša pobočja, njive so v rodovitnem ravninskem delu, vrt je vedno v bližini hiše, sadovnjak tik za njo, vinograd zavzema južna pobočja, travnik manj rodoviten ravninski del, pašniki pa pobočja, kjer je težje kositi, živina pa jih neovirano popase. Takšna racionalizacija prostora prinese tudi ogromno drugih prednosti. Več ko je različnih kultur in habitatnih tipov, večja je biotska pestrost in bolj zdravo je okolje, ki tako lahko samostojno opravlja ekološke funkcije, kot so zaščita pred vetrom, čistost in prisotnost vode, preprečevanje erozije zemlje …

Že Vitruvij je pisal o umeščenosti arhitekture v prostor – kako graditi in orientirati prostore, da bodo zračni, suhi in svetli. Tudi kmečko znanje je temeljilo na podobnih premisah. Hiše so bile orientirane na jugovzhod ali jugozahod, da nobena stena ni bila izključno severna in nobena izključno južna. S tem so zagotavljali boljšo klimo v prostorih in prihranke pri porabi energije. Obsijanost strehe pa je prispevala k daljši življenjski dobi kritine, bodisi opečne, slamnate ali lesenih skodel. Gospodarska poslopja so večinoma obrnjena z daljšo stranico proti jugu, da se je hlev, ki stoji v sredini večnamenskih poslopij, pozimi segreval. S to lego so ustvarili senčno severno stran, ki je primerno mesto za gnoj, da se v njem lahko odvijejo pravilni procesi razgradnje v humus (ki med drugim zmanjšujejo tudi neprijetne vonjave).

Pašniki in travniki so po večini tudi visokodebelni sadovnjaki; ti tako služijo večnamenski rabi, obenem pa jih živina na paši še bogati z gnojilom. Odpadle, velikokrat bolne sadeže živina poje, s tem pa v sadovnjaku vzpostavlja higieno, ki je nujna za zdravje nasada. 

Visoka drevesa so prav tako stalnica kmetij. Služijo za senco živalim na paši in ljudem, ki delajo na polju. Predvsem pa so bila drevesa pri naših prednikih priljubljen in pogosto uporabljen ekoremediacijski element. Znanje o vrstah in uporabnosti posameznih drevesnih vrst je bilo izjemno široko. 

Hraste in orehe so sadili na plazovitih območjih, vrbe in topole pa na močvirnatih, da so sušili teren. Ob hišah je praviloma stala lipa, ki je s svojo krošnjo zagotavljala senco, s cvetovi čaj, z višino pa strelovod – ta je prestregel nesrečo, ki bi lahko prizadela hišo. Če so bili na kmetiji konji, so namesto lipe velikokrat zasadili divje kostanje, katerih plodove imajo konji zelo radi – še danes lahko ob furmanskih gostilnah, kjer so se pogosto ustavljale konjske vprege, vidimo stare kostanje. Kadar je kmečka hiša stala na slemenu ali na vrhu hriba, so obnjo zasajali jagnede, saj so rasli hitreje in više, s čimer so kmečki gospodarji bolje zavarovali svoje premoženje. 

Veliko znanja in priložnosti se na kmetijah skriva tudi v poznavanju lastnosti potencialnih gradiv naravnega izvora. Kmetje so v gozdove namensko zasajali določene vrste dreves z mislijo na njihovo uporabnost. Smreke za ostrešje, hraste za stebre in vremenskim vplivom izpostavljene lege, macesne za stavbno pohištvo. Lastnosti teh dreves so za tovrstno uporabo najprimernejše: smreka hitro raste, je lahka in preprosta za obdelavo, hrast je trden in odporen proti vremenskim vplivom, macesen prav tako odlikujeta preprosta obdelava in dolga življenjska doba kljub izpostavljenosti vremenskim vplivom, saj smola v drevesu preprečuje hitro propadanje lesa. Načrt o tem, koliko časa bo moralo preteči, preden bo določeno drevo dejansko lahko uporabljeno, je bil samoumeven del dobrega upravljanja posestva, ki se je zmeraj raztezalo čez več generacij.

V nedogled bi lahko pripovedovali o različnih namenskih stavbah in napravah na kmetiji, recimo o sušilnicah sadja, čebelnjakih, kozolcih, kaščah … A najpomembnejša stvar, ki jo lahko občudujemo, je hibridizacija posameznih tipov in večnamenskost prostorov, kar so zagotovo odlike premišljene arhitekture. Redkokdaj je stavba, ki jo označujemo za hlev, samo hlev. Večinoma gre za nabor različnih prostorov in namenov pod eno streho. Dimnica, ki je tudi kuhinja in kurišče za krušno peč ter prostor, kjer se pripravlja krma za živino, je zgolj en prostor znotraj takšnega gospodarskega poslopja.

Večnamenskost, racionalna raba energije in materialov, varčevanje s prostorom, predvsem z rodovitno zemljo, ter gradnja iz lokalnih in obnovljivih materialov so tudi kriteriji kakovostne sodobne arhitekture. Pri oblikovanju sodobnih prostorov obstaja veliko svobode, a poznavanje naravnih in trajnostnih materialov ter pristopov, ki jih lahko črpamo iz zakladnice znanj tradicionalnih slovenskih kmetij, ne more biti ovira, pač pa kvečjemu prednost in priložnost. Genialnost se skriva v ponovni uporabi že preizkušenih praks: ko so uporabljene na pravem mestu, se zdi, kakor da gre za enkratna dognanja konkretne rešitve. 

Ing. arh. Rado Kregar je leta 1946 izdal več knjig iz serije Za obnovo slovenske zemlje, kjer je povzel tako tradicionalno kot zgodnje moderno znanje o materialih. Ni mu tuja ne apnenica ob kmečkih hišah, jama z gašenim apnom in priročno skladišče gradbenega materiala, ne industrijska betonarna. Priročno branje s poglobljenim razumevanjem najmanjših detajlov, pisano za obrtnike, kmete in arhitekte, pomeni zgodnjo obliko »naredi sam« literature z natančnimi informacijami in tenkočutnostjo do kulturne krajine in tradicionalnega stavbarstva.

Posamezniki si želimo samozadostnega življenja, ekološke gradnje in samopreskrbe. Pri tem na žalost naletimo na zastarelo zakonodajo in na predpise, ki marsikoga odvrnejo od gradnje z lokalnimi, obnovljivimi in naravnimi materiali (butana hiša iz zemlje, slamnata ali lesena hiša). Slovenija bi z naravnimi danostmi in bogato tradicijo znanj lahko postala vodilna v inovacijah v tej smeri. Ko bo takšen pogled na razvoj postal prioriteta države, se bomo ljudje ob spodbudnem okolju, ki nam bo omogočalo rast in bodočnost, sami prilagodili. Samo s temeljitimi premisleki in konkretnimi premiki bomo ustvarili družbo, ki sadi drevesa za prihodnje rodove.

Napisal: Simon Žlahtič

Besedilo je bilo objavljeno v Outsider#22, tematsko posvečenem samooskrbi, v poglavju o kmetijah, ki ga je uredila Nataša Kramberger