EvaSusnik-Introvertirana-NG-slika-0-Kino-Atelje,-ploscad-Silvana-Furlana
Eva Sušnik: Introvertirana Nova Gorica

Goričani vemo, da so poletni večeri v Novi Gorici lahko res lepi. Še posebej ob sredah, ko v baru na avtobusni postaji pod orjaškim kavkaškim oreškarjem nastopajo mladi jazzisti. Ali ko na Ploščadi Silvana Furlana za občino potekajo filmski večeri na prostem. Najlepši pa je sprehod med različnimi prizorišči, pohajkovanje mimo polnih barov, pozdravljanje znancev in končno uživanje v sveži sapici po vročem dnevu.

Avtor urbanistične zasnove za mesto Nova Gorica je arhitekt in urbanist Edvard Ravnikar. V ospredje je postavil merilo manjšega mesta, predvsem pa velikodušno razsežnost vegetacije in nasadov, značilnih za regijo s submediteransko klimo. Šlo je za poskus zasnove mediteranskega mesta po idejah Le Corbusiera. Njegov center je široka avenija, današnja Kidričeva ulica, v Ravnikarjevem konceptu imenovana Magistrala. Ta ulica naj bi postala razpotegnjen center mesta, vzdolž nje so bile predvidene javne zgradbe z bogatim mestotvornim programom in širokimi pločniki; trgovsko in mestno življenje naj bi se odvijalo v senci drevoreda platan. (O tem sem že pisala v prispevku o Magistrali.)

Mediteranska mesta si po navadi predstavljamo kot skupek ozkih kamnitih ulic in trgov, ki se vijejo kot labirint in omogočajo hladno senco, v kateri poteka živahno javno življenje. Slednje je za svoje izhodišče vzel tudi prvi mestni urbanist: vzpostaviti mediteransko kulturo skozi javno življenje na prostem, kljub očitno drugačnemu, modernističnemu urbanizmu.

Zaradi prijetne klime se v Novi Gorici javno življenje dogaja na prostem, na odprtih, javnih prostorih mesta. Na ulicah in trgih se zgodijo srečanja, javni dogodki, kulturni in športni dogodki, sejmi … Ker nimamo mrzlih zim, se ti dogodki lahko na prostem odvijajo celo leto. Priporočljivo je le, da je prostorsko in krajinsko oblikovanje dovolj raznoliko in bogato, da je omogočenih več različnih ambientov v odprtem prostoru: na soncu, v senci dreves – listopadnih, ki poleti nudijo senco, pozimi pa prepuščajo svetlobo in toploto sončnih žarkov – , na zelenici, pod streho …

Mediteranski pristop k uživanju v javnem parterju mesta se je izražal že od začetka izgradnje Nove Gorice. Za trgovine v stavbah na Delpinovi ulici je avtor arhitekt Teodor Lojk v tehničnem poročilu celo zapisal, da naj »ne bi imele posebnih običajnih izložbenih oken, ampak bi trgovine kot celota bile že istočasno tudi izložbe.« Arhitekt je predvidel pohajkovanje in ogledovanje izložb na način, da cela trgovina postane izložba in tako del ulice in javnega prostora.

Teodor Lojk, komunalni blok na nekdanji Cesti št. 5, današnji Delpinovi ulici, 60. leta (vir: Fotoatelje Pavšič – Zavadlav )

Podoben pristop k javnemu prostoru lahko opazujemo v trgovskem centru in na današnjem Bevkovem trgu v Novi Gorici. Dolga stavba arhitekta Marijana Vrtovca, kjer so danes razni lokali in picerija, je v celoti obdana z nadstreškom, prav tako stavba nekdanjega Salona Meblo arhitekta Kamila Kolariča. To omogoča sprehajanje po mestu v zavetju pred dežjem in sončno pripeko, skozi velike steklene površine pa si pod streho lahko v miru ogledujemo izložbe, postopamo in vandramo – tu se lahko odvijajo neobvezna srečevanja in javno življenje.

Marijan Vrtovec, trgovski center v Novi Gorici, 60. leta (vir: Arhiv arhitekta Marijana Vrtovca)

Kamilo Kolarič, Salon Meblo v Novi Gorici, 60. leta (spletni vir: MAO)

„Mediteranskost“ Nove Gorice danes

Danes je situacija v Novi Gorici drugačna; v kraju je vedno manj zanimivih trgovin, zato je vedno manj atraktivnih izložb, novogradnje v mestnem središču pa ne upoštevajo vedno klime – primer je stolpnica Eda, ki nikjer po svojem obodu nima nadstreška in je zato hoja ob njej v poletnih mesecih prava muka. Posledica tega je, da se v nekatere dela mesta preprosto ne odpravimo več na sprehod, saj ni tam »ničesar za videti« in sprehod ni prijeten, doživljajski, s tem pa se zmanjšuje možnost srečanja, ustavljanja in zato (v končni fazi) javnega delovanja.

Stolpnica Eda, pritličje (vir: Eva Sušnik)

Igralništvo

Sprva je bila Nova Gorica zasnovana kot »izložba socializma na zahod«, a pomen razlikovanja med Italijo in Jugoslavijo je bil sčasoma vse manjši, zato je projekt začel izgubljati ideološki in simbolni naboj. Kmalu je Nova Gorica dobila drugo vizijo kot »slovenski Las Vegas«: tu se je razbohotilo igralništvo, ki je še danes zelo razširjena in pomembna dejavnost v mestu.

To je s seboj prineslo veliko sprememb v zasnovi mesta, izobrazbi, kupni moči, obiskovalcih in podobno; v konkretnem, vsakodnevnem doživljanju javnega prostora pa je to pomenilo, da so izložbe, za katerimi se skriva igralnica, zaprte, zatemnjene, skrite. To je seveda potrebno zaradi narave dejavnosti – zaželeno je, da obiskovalci in hazarderji izgubijo občutek za čas in se predajo igri. Igralništvo kot glavna dejavnost mesta ima že sociološko in psihološko veliko negativnih posledic za prebivalce, prav tako pa ni pozitivna dejavnost v prostorskem smislu, saj se lahko metre in metre sprehajamo ob zatemnjenih, polepljenih šipah – primer je Casino Park na Delpinovi ulici. Tak prostor ni živahen in zanimiv, nas ne animira in kot sprehajalci tu nimamo kaj početi.

Hotel Park ob Delpinovi ulici v Novi Gorici s polepljenimi okni v pritličju (vir: Eva Sušnik)

Najboljši sosed

Podobno je z živilskimi trgovinskimi lokali v Novi Gorici. Kot v večini slovenskih manjših krajev veliki trgovci, ki imajo monopol nad trgovinami z jestvinami, zakupijo ali najamejo najbolj centralne prostore, stavbe ali lokale v krajih. Nato pa najprej vse steklene površine prelepijo z neprepustno folijo, za njo pa postavijo standardne police za jestvine, čistila in kozmetiko. Maxi Market, z vsaj deloma transparentnimi izložbami za hrano v podzemni pasaži, je pač samo en v Sloveniji.

Tako imamo v centrih skoraj vseh slovenskih krajev iste nalepke, ki nas obveščajo o svežini izdelkov znotraj trgovin.

Tak pristop je sprejemljiv in morda zaželen pri velikih nakupovalnih središčih, kjer ovoj stavbe ni tako pomemben, saj se znotraj zadržimo več časa kot zunaj. Tam tudi opravljamo velike nakupe.

V manjših mestnih središčih pa je to nesprejemljivo, saj zanika vsakršno lokalno posebnost in potrebo po atraktivnem in kvalitetnem javnem prostoru. Morda bi lahko župani v javno dobro najboljšemu sosedu in podobnim izrekli določene pogoje ob zasedbi najboljših in najbolj centralnih nepremičnin v mestih in vaseh. Pogoji bi lahko sledili zgledu obstoječih manjših trgovin, ki žal izginjajo in ki postavijo svoje izdelke v izložbo (primer so tipične trgovine s sadjem in zelenjavo), ali pa preprosto modernističnim načelom z začetka gradnje mesta, ko je veljalo, naj bo cela trgovina že izložba.

Center Nove Gorice (vir: Eva Sušnik)

Introvertiranost mestnih storitev: banke, zavarovalnice

Urbana funkcija mesta pomeni tudi, da deluje kot središče za ruralno zaledje: to se kaže v številnih storitvah, ki jih v Novi Gorici opravljajo tako domačini kot prebivalci sosednjih, manjših krajev. Te storitve se izvajajo na pošti, banki, zavarovalnici, v zdravstvenem domu … Vsem tem dejavnostim pa je skupno, da so po svoji naravi introvertirane; bančni uslužbenec seveda ne more šteti denarja ob oknu na živahno ulico, zavarovalniški agent pa ne sklepati zaupnih pogodb ob prometni cesti. V manjših krajih z omejenimi možnostmi za javni parter, kot je Nova Gorica, umestitev teh dejavnosti v pritličje v samem centru pomeni, da se izgubi potencialno zanimivo izložbo na račun zastiranja in iskanja intimnosti. Bolj smiselno bi zato bilo banke in zavarovalnice v Novi Gorici umestiti v prazna nadstropja poslovnih stavb.

Prav tako pa bi, obratno, lahko marsikatero dejavnost, ki ne potrebuje nujno intime za svoje delovanje, približali ljudem in jo po zgledu večjih evropskih mest umestili v mestni parter. Tu imam v mislih predvsem kreativne in oglaševalske agencije, oblikovalce, arhitekturne biroje in podobno.

Fotografija tipične banke v centru mesta, v stavbi Marijana Vrtovca (vir: Eva Sušnik)

Kupovanje v mestu na udaru epidemije nakupovalnih središč in covida

Veliko malih lokalov – trgovinic, frizerjev, malih barov – v Novi Gorici je zaradi pandemije zaprlo svoja vrata, nekaj jih napoveduje, da se ne bodo več vrnili. To lahko pomeni, da zamre cel predel, ki ga je dejavnost napajala, za obiskovalce pa umanjka cilj, da ta predel obiščejo. Z zapiranjem lokalov in ostalimi posledicami covida v mestu vidno izgubljamo pritličja z javnim programom, predvsem pa izgubljamo pestrost in bogastvo malih, lokalnih ponudnikov in storitev, ki so tipični, kreativnejši in niso vezani na velike trgovine.

Ob tem tudi ni zanemarljivo dejstvo, da se v majhnih krajih zelo občuti premik trgovanja iz mestnega središča v nakupovalna središča izven naselij. Ves dnevni vrvež nakupovanja se odvija v velikih centrih, mali lokali v centru mesta pa stagnirajo. Tudi v tem primeru bi občina lahko pomagala zajeziti trende, morda z olajševanjem najema lokalov v centru, s subvencijami, simbolnimi najemninami.

Prazen lokal bivše trgovine v Nebotičniku, avtor Viljem Strmecki (vir: Eva Sušnik)

Nov tip investicij – lastništvo brez koriščenja

Nekdaj je bila pogostejša uporaba prostora na način koriščenja brez lastništva. Tu so mišljeni razni najemi – tudi po simbolnih cenah –, oddajanje, pa tudi skvoti (tj. ilegalno zasedanje nepremičnin). Slednji način uporabe prostora se je velikokrat toleriral in dopuščal, saj je bil možen uvid v pozitivne posledice uporabe prostora, ustvarjanje javnega življenja in bogatenja mesta.

Danes, ko se veliko gradi, ko je kupna moč višja, občutljivosti za socialna vprašanja pa vse manj, je ravno obratno: opazujemo pojav lastništva brez koriščenja. Nepremičnine so velikokrat videne samo kot investicija in če so prazne, je pravzaprav še lažje, cena jim raste, obraba pa je minimalna, čuti se le minevanje časa. To pa pomeni, da so stavbe same sebi namen, brez nujno predvidene uporabe ali vsebine, brez vpetosti v prostor, ki mu pripadajo, in brez ozira na vpliv, ki ga imajo. Tu se ponovno sprašujem o stolpnici Eda, ki je sicer trenutno v lasti slabe banke: kako je možno, da je tako velik volumen v parterju centra mesta razen treh (sicer čudovitih) lokalov prazen? Prepuščen je odtekanju časa, šipe se prašijo in materiali se starajo. Ali ne bi lahko v takih primerih vmes posegla lokalna skupnost – in zahtevala zapolnitev prostorov v mestnem parterju? Morda bi bilo na tem mestu primerno pomisliti na radikalnejše pristope, podobno kot pri nakazani novi stanovanjski politiki, in razmisliti o davku na prazen prostor v mestnem parterju?

Menim, da je tudi obrnjeni pristop do rabe prostora, kjer je nepremičnina zgolj investicija, eden od vzrokov, zakaj imamo v mestih toliko na videz brez razloga praznih prostorov. Praznina pa pomeni, da ni živahnosti in mestotvornosti, ki jo prostoru daje uporaba.

Prazen lokal bivše trgovine v Kemometalu, avtor objekta: Erno Kufersin (vir: Eva Sušnik)

Izgubljanje karakteristik in bledenje karakterja

Zaradi introvertiranosti vseh naštetih različnih in na videz nepovezanih dejavnikov Nova Gorica izgublja dve glavni mestni karakteristiki: trgovanje in pohajkovanje, z njima pa svoj značilen mediteranski karakter. In postaja vedno bolj introvertirano mesto.

Ker v mestnem središču ni več prostorov trgovanja, tu ni več možnosti opravljanja vsakodnevnih nakupov in posledično srečevanja. Tako se manjša tudi možnost vandranja, potepanja, pohajkovanja, razgledovanja – saj ni več ničesar, kar bi bilo vredno videti. Mesto z zanimivimi izložbami in javnim programom je cilj ali pa daje izgovor za sprehod pripadnikom različnih starostnih in socialnih skupin. Brez trgovin in izložb pa obisk mestnega središča ne nudi več veliko drugih možnosti, kot je obisk bara, kjer moramo plačati vsaj pijačo – tako pa javni prostor postane manj dostopen.

Ko v pritličju ni dovolj atraktivnega javnega programa in arhitekturne rešitve ne nudijo možnosti preživljanja časa v kvalitetno oblikovanem javnem prostoru, se izgublja tudi mediteranski karakter mesta, saj prebivalci in obiskovalci nimajo več možnosti uživati v javnem življenju na prostem, v javnem parterju. In ker Goričani nismo vedno odprti do novosti in ne vstopamo vedno radi v prostore, ki jih ne poznamo – zlasti če so utesnjeni, v kleti ali v nadstropju –, to dolgoročno pomeni, da če ni dogodkov v odprtem javnem prostoru, jih preprosto ni nikjer.

Knjižni sejem Mesto knjige na Bevkovem trgu (vir: Mesto knjige, avtorica Rebeka Bernetič)
Odprta kuhinja na Delpinovi ulici (vir: splet, Primorske novice, avtor: Mitja Marussig)
Primer dobre prakse je picerija Le Cite, ki se popolnoma odpira na peš ulico, v stavbi Marijana Vrtovca (vir: Eva Sušnik)

Od ideje modernizma, »cela trgovina naj bo izložba«, smo prišli do lepljenja nalepk na okna lokalov, da se ne vidi v notranjost. Medtem se način življenja in vrednote niso bistveno spremenile, le naš življenjski, mestni prostor je na ta račun vedno bolj pust in neatraktiven. Po takem prostoru manj pohajkujemo in se manj srečujemo s someščani. Kot pravi pregovor, sreča je v sreča-nju, zato upam, da bi morda lahko projekt EPK 2025 prinesel možnost in pogum za odpiranje oken, izložb, pritličij, misli in mesta.

 

Piše: Eva Sušnik
Naslovna slika: Filmski večer na trgu Silvana Furlana (vir: Kinoatelje)

 

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

Mailchimp brez napisa

Povezani članki