Galerija Simulaker je doma v Novem mestu. Pred štirinajstimi leti je galerijo ustanovil zavod LokalPatriot, ki med drugim vodi tudi istoimenski klub, namenjen spodbujanju avtorskega ustvarjanja. Galerija Simulaker je nedavno dobila novega kuratorja in producenta rednega galerijskega programa: to je postal Adrijan Praznik. Z njim in z direktorjem zavoda LokalPatriot, Borutom Pelkom, smo govorili o delovanju galerije. 

V čem je prednost vaše decentralizirane pozicije v Sloveniji? Kaj Simulaker prinaša Novemu mestu in kaj Novo mesto Simulakru?
Borut Pelko: Decentralizacija je nekaj, kar slovenski kulturni prostor zagotovo še kako potrebuje, saj je dejstvo, da je glavnina sodobne kulturne produkcije, in vizualno področje pri tem ni nobena izjema, še vedno skoncentrirana v prestolnici. V zavodu LokalPatriot smo se tako pred 14 leti, ko smo zagnali Galerijo Simulaker, zavedali, da se podajamo na trnovo pot, a smo bili hkrati prepričani, da je delovanje na periferiji lahko tudi naša priložnost. Nenazadnje lahko v primeru Novega mesta o periferiji govorimo res zgolj v geografskem smislu, sicer pa gre za gospodarsko eno najmočnejših regij v Sloveniji, kar bi za področje kulturo moralo biti ugodno, saj obstaja odjemna moč zanjo. Poleg tega se Novo mesto nahaja natanko na polovici poti med dvema prestolnicama, Ljubljano in Zagrebom, kar za nas predvsem z vidika dostopnosti do sodobnih produkcijskih tokov na področju vizualnih umetniških praks zagotovo predstavlja določeno prednost. Novomeščanom tako v želji po uživanju v sodobni vizualni in intermedijski umetnosti že dolgo ni več potrebno potovati naokrog, temveč se slednjega lahko naužijejo v domačem kraju. Omenjeno je kot pomembno prepoznalo tudi resorno Ministrstvo za kulturo, ki že vse od začetka delovanja bodisi programsko bodisi projektno podpira delovanje Galerije.

Kako se vaša Galerija vključuje v življenje neposredne mestne okolice? Kakšne odnose imate s sosedi, kako se vpenjate v mestno infrastrukturo?
Borut Pelko: Galerija je umeščena v strogi center mesta, staro mestno jedro, in s tem vsekakor aktivna deležnica pri soustvarjanju življenjskega utripa tega dela mesta. Poleg dejstva, da mestni utrip ustvarja že sama z lastnim programom ter že vrsto let aktivno sodeluje z Društvom likovnih umetnikov Dolenjske in Društvom Fotopub pri vsakoletni izvedbi njihovih produkcij, zelo pogosto programsko ali produkcijsko sodeluje tudi z drugimi deležniki v okolju, ki jim nudi prostor za izvedbo njihovih produkcij – od glasbenih, gledaliških, modnih… do poslovnih, protokolarnih, kulinaričnih … V zadnjem letu smo s projektom konS okrepili še sodelovanje s Knjižnico Mirana Jarca, ki se nahaja v neposredni bližini in kjer izvajamo delavniški del programa.

S sosedi imamo odlične odnose. Najbližji trije ‘mejaši’ so hkrati lastniki objekta v katerem deluje Galerija in so nam naklonjeni vse od zagona, prvi sosed ‘čez cesto’ pa je Hostel Situla s katerim si delimo istega ustanovitelja (Društvo novomeških študentov), tako da tudi odlično sodelujemo. Poleg tega je sam objekt arhitekturno in zgodovinsko kulturni spomenik lokalnega značaja (gre za staro poštno konjušnico), kar Galeriji daje še dodatno noto, z nedavnim zaprtjem ožjega mestnega središča za promet pa je Galerija tako rekoč čez noč postala del mestne promenade.

Kakšna je vloga umetniške galerije v sodobnem mestu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Borut Pelko in Adrijan Praznik: Simulaker Novemu mestu in njegovim prebivalcem kot že omenjeno prinaša sodobne vizualne umetniške prakse v domače okolje ter s tem občane animira in izobražuje. Na drugi strani Novo mesto Simulakru prinaša krog dokaj zvestega, a zahtevnega občinstva, kar je za naše umetniške vodje in kuratorje vedno dodaten izziv, vendar tudi priložnost za aktivno vključevanje občinstva v produkcijski proces Galerije, še posebej to velja za mlajše generacije. Slednje se je v zadnjem času lepo pokazalo pri izvajanju projekta konS, kjer tako rekoč ne moremo zadostiti vsem željam mladih po sodelovanju na ustvarjalnih delavnicah, v katerih udeleženke in udeleženci pridobivajo znanje s področja novih tehnologij, kot so biotehnologija, biologija, nosljiva tehnologija, digitalni mediji, zvok, energetika, robotika, alternativni viri energije, procesiranje signalov ipd.

Prav zato je pomembno, da s svojo aktualnostjo in interdisciplinarnostjo sooblikujemo lokalno kulturno krajino in ne zgolj prinašamo sodobno umetnost na vpogled. Ena ključnih nalog je zato zagotovo tudi izobraževalna, saj bomo le s konstantno skrbjo za ozaveščen in za vizualno umetnost zainteresiran naraščaj negovali na dolgi rok.

Kako postavitve razstav komunicirajo z vašim specifičnim fizičnim galerijskim prostorom? Kakšen je odnos med nekim kuratorskim ali umetniškim procesom in prostorom, v katerega se umešča končno delo?
Adrijan Praznik: Potrebno se je zavedati, da je tudi razstava sama svojevrsten medij. Ima svoje fizično telo in svojo koreografijo – to se pravi, kje se začne in konča ter kako so umetniška dela podana gledalcu. Fizični prostor že od začetka kroji izgled razstave in prav zato je potrebno postavitev prilagajati prostorskim omejitvam in prednostim. V Galeriji Simulaker lahko za primer vzamemo podest in stebre, ki so nam lahko v prid ali pa v napoto. Prav zato spodbujamo umetnike, naj tako pri produkciji umetnin kot tudi pri postavitvi razmišljajo o prostorskih specifikah galerijskega prostora. Zato tudi prenos razstave ni nikoli zgolj ponovitev istega projekta, ampak ga je potrebno znova umestiti v prostor.

Kuratorski pristopi so različni in odvisni tudi od tega, s kakšnimi umetniki oz. umetniškimi deli se soočaš. Klasičen pristop je tip nevidnega kuratorja, ki deluje iz ozadja. To se pravi, da poskrbi za organizacijo, postavitev, …, v ospredju pa je umetnik in njegova dela. V zadnjih letih vse več videvamo drugačen tip sodelovanja, ko se procesi med umetnikom in kuratorjem bolj prepletajo. Marsikateri ustvarjalec se ob tem počuti ogroženega, a ima to lahko tudi pozitiven razplet. Preko dialoga lahko prideš do povratnih informacij, ki botrujejo razvoju razstave. Tudi vstop v kuratorski poklic ni več tako enosmeren kot je bil včasih, ko so na to področje prešli po večini umetnostni zgodovinarji. To polje je danes postalo bolj heterogeno in fluidno. Vse več je filozofov, umetnikov, ki občasno ali redno kurirajo razstave. Tudi sam spadam v slednjo kategorijo.

Kakšni umetniški projekti vas najbolj vznemirijo?
Adrijan Praznik: Smo na presečišču, ko se družbena klima precej spreminja. Umetnost, ki predstavlja ogledalo časa in prostora, ima svoj protipol – zabaviščno industrijo. Tako ena kot druga uporabljata podobne prijeme, ki pa proizvajajo povsem drugače zaključene celote. Umetnost od nas zahteva določen vložek, napor, a nam v zameno omogoča boljše razumevanje družbe katere del smo. Zabaviščna industrija deluje bolj kot omama, ki nas zamoti od dejanskih problemov.

V teh ozirih me zanimajo umetniške prakse, ki so drzne in me kot gledalca ne pustijo hladnega. Če se navežem na razstave, ki so bile v zadnjih letih v Galeriji Simulaker, mi vsekakor pade v oči razstava Briga me za konec sveta / I am not bothered with the end of the world iz leta 2018. Vesna Bukovec s svojimi risbami in grafikami komentira družbeno-politično realnost v Sloveniji. Z enostavnimi posegi, ko preriše fotografijo in ji doda ali spremeni tekst, razgali našo hipokritično naravo, ignorantski odnos posameznikov in družbe do nepravičnosti, ki se dogajajo drugim (trpljenje živali, nezmožnost prečkanja državne meje za določene skupine ljudi itd.). Čeprav sta minili že 2 leti od umetničine razstave, ostajajo njena dela aktualna tudi v današnjih časih, morda še toliko bolj. Če nadaljujem v aktivistični noti, je na mestu opozoriti na mlado umetnico Betino Habjanič. Spomnim se njene javne akcije ‘100kg’, ko je umetnica tik pred novim letom z vleko prašičjega kadavra po ljubljanskih ulicah opozorila na ambivalenten odnos, ki ga imamo do prehrambene industrije, še zlasti, ko gre za živa bitja. Njena aktivistična umetnost me spomne na Franca Purga, ki je že v 90. letih naslavljal tovrstne vsebine. Prav takšne umetniške prakse so v današnjih časih še kako bitne, saj trenutna kriza ni samo zdravstvena, ampak gre hkrati tudi za krizo vrednot, ko se sprašujemo, ali je zavoljo zdravja in varnosti primerno sprejemati kompromise na račun osnovnih človekovih pravic, anonimnosti itd.

In ko smo že pri vrednotah, je presenetljivo kako danes poveličujemo lepoto, mladost in zdravje, oziroma, kako strašno se bojimo staranja, bolezni, smrti, … Slednje so danes tabu teme, ki se jih poskuša čim bolj prikriti preko zdravstvenih ustanov, domov za ostarele, krematorijev itd., kjer nam tamkajšnji ‘specialisti’ prihranijo (ali pa nas prikrajšajo za) soočenje s tem aspektom življenja. Prav obratno v svojih delih počne fotograf Goran Bertok, ki bi se rad smrti in razpadanju čim bolj neposredno približal. Leta 2011 je prav v Galeriji Simulaker predstavil svoja dela Obiskovalci (2004), Post Mortem (2007) in Rdeča (2009). Nedavno, tik preden je Vlada v državi uvedla splošno karanteno, pa se je odprla njegova nova razstava – Lakota – v Galeriji Photon v Ljubljani. Z novimi deli umetnik nadaljuje dosedanjo prakso in skrbno proučuje človeško telo, ki je zaradi odrekanja hrane (anoreksija) blizu smrti. Bertokov opus je že kot tak radikalen, a kot sam poudarja, pri tem ne gre za dokumentarno fotografijo. Dela so veliko bližje študiji človeške narave in človeškega telesa v vseh njegovih mejnih stanjih.

Zelo dinamičen razvoj je v zadnjih letih doživela tudi risba, ki se hitro prilagaja na različne možnosti produkcije in tehnološki razvoj. Prednosti risarskega medija je več, saj je lahko zelo neposreden, hiter in ekonomičen. Za primer lahko vzamem tandem Beli sladoled (Miha Perne, Leon Zuodar), ki letos praznuje 15 let delovanja. Tandem je s svojim delom redefiniral pojmovanje umetniške risbe pri nas in jo prenesel v druge formate (fanzin, performans, grafika …). Posredno sta Perne in Zuodar vplivala na nove generacije (npr. Jaka Vatovec, Ivana Bajec …) in s tem prispevala k posodobitvi tega medija v našem prostoru.

Prav formalna vprašanja, ki so lep čas potisnjena ob stran, postajajo danes ponovno aktualna. Na mestu je razmislek o tem, na kakšne načine predstavljamo umetniška dela in kako to produkcijo financiramo. Zanima me, kako bo trenutno dogajanje vplivalo na umetniške forme in kako se bodo sistemi prilagajali. Razplet dogodkov je še daleč od jasnega, a da umetnost ostane prisotna, se bo morala na nek način predrugačiti. Pozabljamo, da je danes ustaljeni model galerijskih razstav, ki se je vzpostavil z oblikovanjem meščanskega sloja, relativno nov. Trenutno stanje nas opozarja, da umetnost ni samoumevna in da za svoj obstoj potrebuje določeno infrastrukturo ter produkcijske pogoje.

Kaj pripravljate v 2020? Kakšna je dolgoročna usmeritev galerije?
Adrijan Praznik: Trenutne razmere ne omogočajo, da bi konkretneje govorili o letu 2020, saj bodo nekatere razstave odpadle ali prestavljene zaradi ukrepov, ki so sprejeti proti širjenju bolezni COVID-19. So pa določeni cikli razstav, ki se ponavljajo iz leta v leto. Tu lahko omenim cikel Prva priložnost in Gostujoči kurator. Pri slednjem ciklu smo letos povabili k sodelovanju našega nekdanjega sodelavca in kuratorja – Matjaža Brulca. Na mestu je tudi izpostaviti sodelovanje z umetniško skupino BridA, ki ga izvajamo znotraj platforme za sodobno raziskovalno umetnost – konS. BridA s katero razvijamo umetniški projekt Plantportation deluje na presečišču umetnosti in znanosti. Njihov projekt, kot je razvidno iz naslova, naslavlja špekulativno zastavljeno vsebino teleportacije rastlin. Prav preko tega vozlišča naslavljajo razmislek o razvoju tehnologije in se navezujejo na področje kvantne fizike in kvantnega računalništva.

Glede dolgoročne usmeritve Galerije Simulaker, sem nekatere vsebine že podal v odgovoru na prejšnje vprašanje. Zelo dobro bo treba pogledati kaj se dogaja s sodobno umetniško produkcijo.  Zdaj, ko delamo od doma in ko je galerijska dejavnost zaprta javnosti, se veliko ukvarjam z arhivom Galerije. Iščem relacije med zgodovinskim in simbolnim kapitalom, ki ga Galerija Simulaker že ima. Določen segment razstav bo vsekakor namenjen razvijajočem se področju znanosti in umetnosti. Pa vendar so za Galerijo in njen lokalen kontekst pomembni tudi drugi tipi razstav (npr. področje likovne in vizualne umetnosti) in zvočni performansi, ki so po formatu blizu glasbeni dejavnosti sestrske organizacije – kluba LokalPatriot.

Pripravila: Ajda Bračič

Naslovna fotografija: Živa Božičnik Rebc, Kladnik&Neon, Andrej Škufca: Next of Skin, 2019, detajl postavitve v Galeriji Simulaker. Foto: arhiv Galerije Simulaker.

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina