Že tako nezavidljiva situacija na založniškem in knjižnem trgu se je ob nastopu Koronakrize znašla na precepu: ali bomo v času prisilnega zadrževanja med domačimi štirimi stenami priča razcvetu in renesansi branja in kupovanja knjig, ki bodo zastrašujoče trende obrnili, ali pa bo ekonomska kriza skupaj s popolno ustavitvijo prodaje v knjigarnah tisku zabila še zadnji žebelj v krsto? Ob včerajšnjem dnevu knjige sem mimogrede odprl eno izmed starejših, zeleno marmoriranih platnic na svojih knjižnih policah, in takoj začel razmišljati o podobnosi med knjigo in hišo. Še posebej med odpisano knjigo in ruševino. Tako hiša kot knjiga sta v takšnem stanju na precepu, v krizi: sta popolnoma razvrednoteni in domnevno neuporabni. Njuna pot se kaj hitro lahko prevesi k popolnemu uničenju: bodisi pod mehanskimi podaljški rušilnih strojev bodisi v zbiralniku za star papir. Ob ugodnih okoliščinah pa sta propadajoča ruševina in odpisana knjiga tudi priložnost za nov začetek, ko se staro izkaže za fascinantno in dragoceno, krivulja njune usode pa se spet obrne navzgor. Takrat prepoznamo, da se sledi preteklosti se tako v hiši kot v tiskani knjigi (še posebej pa v ruševini in odpisani knjigi!) nalagajo sama od sebe; ko odpremo priprta vrata ali pa knjižne platnice, pa jo lahko že z bežnim pogledom in razmislekom pretvorimo v bogatejše izkustvo kot marsikatero drugo.
Zeleno marmorirane platnice moje tanke knjižice varujejo precej dolgovezen naslov: »Tretji del. Novi vek. I. Luterantstvo in cerkvena reforma med Slovenci.« Knjižica je samo manjši, IV. zvezek obsežnejše Zgodovine slovenskega naroda iz leta 1914. Spisal jo je dr. Josip Gruden, čeprav na naslovnici ni naveden in sem za ta podatek pobrskal po bolj sodobnem, digitalnem viru informacij. Knjiga je v mojo last prešla pred poldrugim desetletjem, v času, ko sem bil dijak Gimnazije Poljane. Takrat sem začel odkrivati prednosti majhne, a dragocene police, ki jo pozna večina javnih in šolskih knjižnic. O »odpisu« takrat še nisem razmišljal kot o knjižni ruševini, mi je pa kljub temu priskrbel kar nekaj zanimivih starinskih snopčičev. Priznati moram, da vsaj te knjižice nisem nikoli prebral od začetka do konca. Me je pa kljub temu prikovala predse. Na svojih listih namreč skriva zgodovinsko popotovanje onkraj meja reformacije in slovenskega šestnajstega stoletja, zraven pa doda še prav baročno meditacijo o minljivosti.
Prve tri strani knjižice so namreč gosto potiskane z žigi in uradnimi štampiljkami. Nekaj je tudi s svinčnikom in tinto dopisanih informacij. Med s tinto odtisnjenimi oblikami prevladujejo krožne forme in heraldični orli. Velikost in natančnost izdelave žigov nam kar nekaj zanimivih informacij povedo tudi o državah, ki jih zastopajo na majhnih porumenelih straneh. Knjižnični žigi obratno kot pri poštni pošiljki ne zaznamujejo potovanja knjige –moja knjižica je verjetno vseh svojih sto let čepela na isti polici ali pa vsaj v istem prostoru šolske knjižnice na Poljanah; če si jo je od časa do časa sposodil kakšen dijak ali profesor, na njen ni pustil opaznejših sledi, v knjižnico pa jo je očitno tudi vestno vrnil. Knjiga je bila torej bolj ali manj pri miru. Mimo nje, skozi njene liste in vsebino pa so se selili različni režimi in ureditve slovenskega divjega dvajsetega stoletja. Žigi tako ne označujejo potovanje knjige, ampak potovanje oblasti.
Največji in najnatančnejše izdelan žig je prvi in najstarejši, na katerem kraljuje državni grb Avstro-ogrske monarhije, obkroža pa ga napis »Cesarsko-kraljeva II. državna gimnazija v Ljubljani.« Največja in najstarejša je seveda tudi država, ki jo žig zastopa, in ki je v ropotarnico zgodovine odšla že štiri leta po tem, ko je bila odtisnjena.
Nasledila jo je manjša in novejša državna tvorba, ki se je najprej imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato pa Kraljevina Jugoslavija. Temu utrezno jo zastopa manjši in manj ambiciozno zasnovan žig, ki je po vsebini podobne prejšnjemu – spet je tu dvoglavi, sicer malce bolj oskubljen orel, ki ga obkroža napis »Državna realna gimnazija v Ljubljani.«
Modri knjižničarji Poljanske gimnazije s s številnimi menjavami oblastmi med vihro druge svetovne vojne očitno niso preveč belili glave: v knjižici ni niti italijanskih niti nemških žigov. Tako, kot je leto 1945 v naši zgodovini obrnilo čisto svež list, sta tudi dva žiga iz socializma na svoji, naslednji strani, kot da s heraldičnimi raznoglavimi orli ne bi hotela imeti nič skupnega. Tako, kot se je povojna Jugoslavija v primerjavi s kraljevino malce povečala za Istro in Slovensko primorje, sta tudi povojna žiga malce večja (čeprav obenem seveda še vedno manjša kot Avstro-Ogrski). V prvem sredi pretirane količine informacij (»II. Gimnazija Ljubljana – Okraj Ljubljana – Ljudska republika Slovenija«) še kraljuje republiški grb s Triglavom in lipovimi listi, iz drugega pa so ornamenti že popolnoma izginili in so nadomeščeni samo z utilitarnimi črkami, razporejenimi v obliki kroga. Slovenski žigi dvajsetega stoletja tako zgledno sledijo tezi Adolfa Loosa, da se napredek civilizacije kaže v opuščanju ornamentov.
Žigi različnih državnih oblasti so uradna podoba odnosa med posameznim režimom in knjigo. Obstaja pa tudi neuradna, manj formalna plat tega razmerja. To je negiranje prejšnjega režima, ki je pustil sledi na potiskanem papirju. Odgovorni so natančno vedeli, zakaj so državne grbe odtiskovali na naslovni strani – naslovnice iz knjige pač ne smeš odtrgati, ker bi postala neuporabna in neprepoznavna. Ker so se tako zavarovali pred ikonoklasti iz prihodnosti, so morali njihovi nasledniki poiskati način, kako negirati žig, ne da bi uničili knjigo. To je negativna plat režimov na dveh potiskanih straneh zvežčiča, knjižna analogija podiranja stavb in spomenikov: vsak izmed grbov in napisov je prečrtan z banalnim tintnim križem. Sic transit gloria mundi, tako mineva slava sveta!
Kaj pa je knjigi zapustila njena zadnja doba bivanja v monumentalni stavbi Poljanske gimnazije? To je navsezadnje čas samostojne Republike Slovenije, katere temelje navsezadnje radi iščemo tudi v reformacijskem vrenju, ki ga opisuje moja knjižica. Najnovejši žig je obenem najbolj banalen in ciničen obenem. Na njem ni niti grbov inti slovečih naslovov, ampak samo osem črk: ODPISANO. Zgodovina knjige torej ne zajema samo reformacije in zgodnjega novega veka. Na knjigi se odslikujeta tudi naša dvajseto in enaindvajseto stoletje. Ne glede na divjo vožnjo po vrtiljaku zgodovine žigi zaznamujejo vztrajnost male knjižice, da je čepela v poljanski knjižnici vse do leta 2004, ko jo je morala z oblikovalsko najbolj banalnim in vsebinsko najmanj utemeljenim žigom »odpisano« zapustiti. Takrat se je zatekla v moj knjižni azil. Zakaj je bila izgnana ravno v samostojni državi? Zaradi pomanjkanje prostora, kadrovske podhranjenosti knjižničnega osebja, pragmatičnega ločevanja gradiva, ki ni več uporabno? Knjižica in žigi v njej ne govorijo le o preteklosti, ampak tudi o sedanjosti, tako kot vsako pisanje zgodovine ne zrcali le preteklih stoletij, ampak tudi čas, v katerem jo pišemo. Tudi zato si vsi tisti prečrtani žigi zaslužijo nekaj malega spoštovanja, mali žig našega časa »odpisano« pa malce prezira. Morda pa prispeva vsaj k streznitvi o tem, kaj namesto znanja postajajo resnične vrednote našega časa in okolja.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje spletnih in tiskanih vsebin revije Outsider z naročilom.
