Gledam okoli in se sprašujem, kam zdaj. Na vece školjko z neprijetno drsečim pokrovom, ropotajoči pralni stroj ali umivalnik? Slednjič mehko pristanem na umivalniku, kjer imam tudi srebrno posodo z vodo. Povzpnem se na polico pod ogledalom, čeprav je preozka, da bi se udobno vzleknil. Ko pa gledam v ogledalo, je moje bivališče skozi odprta vrata kopalnice dvakrat večje. Stečem na hodnik, kjer je tudi ogledalo. Kadar zazvoni spodaj, se usedem predenj in čakam obisk – teh je zadnje čase zelo malo. Na levi je klopca, na kateri sedijo obiski, ko se preobuvajo. Jaz nimam nikoli ničesar obutega, zato me to ne zanima. Všeč pa mi je mali tepih na klopci, na katerem rad posedim in zadremam. Hodnik imam rad, ker je temneje kot v drugih prostorih, in zato, ker imam za zeleno zaveso svoje lastno stranišče. Ta mir za zaveso mi veliko pomeni. Včasih se spravim na eno od polic s čevlji, ne vem, zakaj se zbirajo tam, a če je treba, jih nekaj zmečem dol in se uležem za par ur.

Stopim naprej v največjo sobo. Na desni so police s knjigami, ampak po njih se ne da lepo hodit, ker se knjige podirajo.  Na levi imam škatlo od čevljev, v kateri si lahko spočijem. Za vogalom je hladilnik. Všeč mi je, ker je v njem hrana in ker je visok. Najraje grem do kuhinjskega pulta in potem preko štedilnika skočim na hladilnik. Od tam vidim vse. Tudi skozi okna in veliko hišo na vrhu hriba, ki včasih strelja in se mavrično bliska. Tisto mi ni všeč in raje odidem v kopalnico.

S hladilnika se poženem na posteljo. Tam imam svojo rumeno odejo, na kateri počivam podnevi. Moj dremež prekine hiter prelet ptic. S postelje odhitim na pisalno mizo in takrat se vedno podirajo kozarci, ne vem, zakaj. Ko stopim na črne tipke in se od tam poženem na okensko polico, se na zaslonu izpiše: rrrrTxxx(((((vzzzz. Tudi ta polica je ozka, ampak skozi okno je gledališče. Lahko samo gledaš in gledaš. Mimo letijo ptice. Ampak ne morem nič, niti takrat, ko je okno odprto, ker je na njem mreža. Za mojo varnost ali kako že. Da ostanem notri. Saj nikoli nikamor ne grem. Gledam pa skozi okno na nebo, polno ptic in muh, pa na strehi hiše na drugi strani rada sedi vrana. Ker je tako daleč, je majhna, in se upam jeziti nanjo. Spodaj so krošnje dreves, tudi daleč od moje varne mreže, in včasih mi mahajo mali ljudje. Tudi od tu vidim veliko hišo na bregu, ki strelja. Nato prileti mimo velika ptica, ki ne premika kril in grozno grozno ropota. Takoj skočim s police na pisalno mizo in tokrat pade po tleh še krožnik, res ne vem, zakaj, z mize se poženem na posteljo, na tla, se malo znižam in smuknem pod posteljo najdlje, kar se da. Ko ne slišim več velike kovinske ptice brez kril, že malo zadremam. Ampak ne gre. Slišim njo, kako se vrže na posteljo, se obrača in dela hrup. Vzame malo črno palico, ki je ne smem metati po tleh, in prižge škatlo s svojim oknom. Skozenj gleda. Odkar tam v njeni škatli leta neka korona, tud ona ne hodi več veliko ven, čeprav zanjo ni mreže na vratih. Ime mi je Cherry. Ni tako pomembno, da povem, ker se na meni vidi, kako mi je ime. Pomembno pa je, ker z mojim imenom, izgovorjenim na glas, pogosto pride tudi hrana. Če zaman pridem izpod postelje in ni hrane, se mi zmeša in začnem plezati po belih drevesih v bivališču.

Ko ležim na postelji v kotu, mi je jasno, da je to najboljši prostor za spanje. Prav sem se odločila pred desetimi leti, ko sem posteljo postavila v ta kot, s pogledom na televizijo in knjižne police, in s pisalno mizo na desni, na kateri imam kozarce in knjige in prenosnik pri roki. Posteljo nekako naravno ogradita tudi bela poševna tramova. Ko stojim na postelji, da bi na tram pritrdila listek z opomnikom ali fotografijo, pogledam skozi okna in razpre se mi širokokotni pogled na krošnje dreves, mimoleteče jate ptic, stavbe nasproti moje in na grad. Postane mi jasno, zakaj je ta pogled tako zožen, ko stojim na tleh in gledam skozi okno. Ker so okna vgrajena previsoko in se moram skoraj vzpenjati na prste, da sploh vidim del dvorišča. Zdaj mi je moteče gledati skozi zamrežena okna, ker opominjajo tudi na moj lockdown, ne samo Cherryjev.

Pokličem Cherryja, ker ga nisem videla že dve uri in mi je dolgčas brez njega. Priteče izpod postelje in me nepremično gleda, samo rep šviga sem in tja. Potem skoči na prvi tram med okni in še na drugega. Rado se mu tako zmeša. Zato med tramove nočem postavila knjižnih polic, ker bi posegala v mačkov prostor.

Stopim na sredo sobe na L, ki sem jo pustila prazno, ker sem hotela ohraniti občutek prostega prostora za gibanje. Vso pohištvo je ob stenah, tako kot so včasih v moji glavi vse obrobne misli potisnjene na stran, največji osrednji prostor pa je namenjen pisanju. Tudi hodnik mi daje občutek prostega gibanja. Pod klopco so čevlji, nad njo visijo jope in nahrbtnik, na njej pa alžirski tepih, tako da me vse skupaj spominja na letališče, kraj vmesnosti, ki ga med epidemijo najbolj pogrešam. Za zaveso je mačje stranišče, stran od oči in nosa, tam je pa tudi vse, česar ne potrebujem vsak dan ali pa se teh reči preprosto ne morem znebiti (tako kot nekaterih misli).

Kopalnica mi daje še več miselnega prostora, ker je nesmiselno velika za mansardno garsonjero. Samo umivalnik je prenizek, ker imam občutek, da se moram globoko sklanjati nad njim, ko si umivam zobe, maček pa me s police praska po laseh. Vidim, da je spet prevrnil svojo skledico z vodo, ne vem, zakaj to dela.

Spodaj pozvoni. Ko grem po hodniku do domofona, vidim Cherryja sedeti pred podolgovatim ogledalom. Še vedno misli, da bo kak obisk prišel skozenj. Zadnje čase nihče ne pride več niti skozi vrata. Vzamem slušalko domofona in zaslišim: »Dostava hrane. Prosim, pridite dol.« Z obešalnika vzamem živo modro masko in si jo nataknem na obraz. Ko sem prvič prišla z njo skozi vrata, me Cherry ni prepoznal. Skril se je za zaveso in se zavlekel v mačjo kletko, kjer je ostal samoizoliran vse popoldne.

Napisala: Suzana Tratnik

Portret: Elena Rucli

Celoletna naročnina

Med vrsticami: Pogovori o časopisih

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja