Pride pa ura in je že zdaj.
Ne, ne vrnitev predsednika vlade Borisa Johnsona na delovno mesto, ne glede na to, kako (in za koga) je dobrodošla.
Bolniška, kot kaže, sicer ni vplivala na premierov retorični slog: še vedno gre za kolumnizem, zavit v leporečje, posut z besedičenjem.
In če vam je njegov ton šel na živce že od leta 1993 naprej, potem se stvari res niso bistveno spremenile.
Jasno postaja samo to, da bo vse prišlo na dan, vključno s tem, kaj je bilo narejeno prepozno in kaj si kdo predstavlja kot »sledenje znanosti«; pa tudi to, kakšne so (bile) posledice »stabilizacije« oziroma varčevalnih ukrepov, s katerimi so konservativci – sami ali pa v španoviji z liberalnimi demokrati – deset let zavdajali Britaniji.
Kajti pandemije, kot zdaj vemo vsi novi amaterski epidemiologi in infektologi, niso popolnoma nepričakovane.
Ampak zakaj je bil ponedeljek, 27. aprila, res pomemben? I, le za kaj: otroški program BBC-jeve televizije, CBeebies, je začel zvečer predvajati krajši šopek pravljic za lahko noč, ki jih bere Tom Hardy. Torej: TOM HARDY.
To ni njegov prvi rodeo, kot se reče, saj je junija 2017 že prebiral zgodbo Roba Biddulpha Odd Dog Out (Nenavaden pes na potepu), ki si jo je na BBC-jevem iPlayerju, predvajalniku za internetni prenos video vsebin, ogledalo že več kot milijon ljudi. Med njimi, jasno, niso bili samo otroci, pri čemer gre za (zelo predvidljivo in nesprejemljivo) obliko objektifikacije velikega britanskega igralca, pevca, scenarista in producenta; o tem slednjem morda kdaj drugič.
Nocojšnja zgodba je bila Hug Me (Objemi me) Simone Ciraolo.
»Pozdravljeni. Jaz sem Tom. Kdaj pa kdaj, recimo danes, se počutim močnega in sem srečen. Kdaj drugič pa res potrebujem nekoga, ki bi me objel. Nocojšnja pravljica za lahko noč je zgodba o majhnem kaktusu Felipeju, ki so želi samo tega, da bi ga nekdo objel.« Tako se je začelo.
V zgodbi gre točno za to: Felipe se želi objemati, ker pa si njegova družina, že itak samopašna v svoji odlični izolaciji, ne želi »na ta način izražati ljubezni«, začne iskati nekoga, ki se objemal z njim.
Ta pot ni brez težav in prvi, ki se je spoprijateljil s Felipejem, je bil velik »pogumen, samozavesten« rumen balon – s predvidljivimi posledicami. Felipe in balon sta se »zbliževala in zbliževala dokler ni prišlo do katastrofe«. Vendar pa ni šlo samo za to: lokalni tabloid je Felipeja obtožil vsega mogočega – balon je namreč pristal v bolnišnici (balonišnici?) – in potem člani njegove družine Felipeja sploh niso hoteli objeti. Sploh ne! In potem se je Felipe odpravil na pot.
»Nekaj časa je upal, da bo našel svojo novo družino, vendar pa nikjer ni bil dobrodošel. In tako se je naučil uživati v svoji lastni družbi. Mislil je, da ni potreboval nikogar drugega,« je rečeno. Seveda je bil osamljen. Seveda. Ampak Felipe ni vedel, da je čisto blizu njega še nekdo drug, ki je prav tako osamljen kot on. In ko je to ugotovil, je tudi vedel, natanko je vedel, kaj mora narediti. In je.
Čeprav si lahko stokrat poskušam dopovedati, da te pravljice itak niso zame, so me oblile solze. Mislim, resno: moški srednjih let, sicer že malo utrujen po petih tednih konfinacije (in zdaj za nameček o sebi govori v tretji osebi ednine, kar je VSEKAKOR znak, da nekaj ni v redu), joka, ko gleda posnetek Toma Hardyja, ki bere pravljico o objemanju.
I, le zakaj? Zato, ker mi teh pet tednov najbolj manjka prav to: objemanje. Tisto objemanje, ki ga SSKJ nekoliko suhoparno razlaga kot imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva. Glavni zadetek bi bili sicer intimen objem – ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen, prav tako SSKJ – vendar pa bi mi prav prišel že kakšen bolj preprost, tudi naključen dotik drugega človeškega bitja. Da, tudi gneča na podzemni, ki se ji sicer izogibam kot hudič križa, bi bila nekaj. Vsaj nekaj. (Je pa res, da se je število potnikov na londonski podzemni v zadnjem mesecu zmanjšalo za 95 odstotkov, ker naj bi jo uporabljali, vsaj načelno, samo ključni delavci).
In Hardy? Po koncu zgodbe je povedal: »In tako je Felipe našel nekoga, ki ga je objel. Včasih teh, ki jih imate radi, ne morete objeti. Vendar pa si morate zapomniti, da so vedno z nami, v naših srcih. In zdaj je čas za posteljo. Gremo. Se že veselim našega ponovnega snidenja za novo pravljico. Lahko noč.«
Lahko noč.
Piše: Tadej Zupančič
Foto: Tadej Zupančič
