Po več kot mesecu in pol se zdi, da se bodo omejitveni ukrepi zaradi pandemije počasi le začeli rahljati. Ali to pomeni, da se bo življenje vrnilo v stare tir, ali pa nas čaka precej bolj tesnoben scenarij vijuganja med zaostritvami in sprostitvami gibanja in druženja, dokler ne izumimo cepiva, še ni jasno. Koronavirus je pač sveža neznanka, kar pomeni, da je stoična in rahlo ironična drža vedno bolj dobrodošla od preveč optimističnih, pa tudi preveč pesimističnih napovedi. Ne škoduje, če trezno ugotovimo, da ne doživljamo nič, česar niso že generacije pred nami – od njih se razlikujemo le po zanesljivosti in kvaliteti javni zdravstvenih storitev, ki bi se še našim prednikom pred sto leti zdele nezamisljive. Negotovosti, stiske, osamitve in izredna stanja, ki jih s sabo prinese epidemija, pa so si podobna tako na španskem balkonu enaindvajsetega stoletja kot v Firencah šestnajstega ali Parizu štirinajstega stoletja. Kako pa so se s preživetjem med kugo in oblastniškimi ukrepi ob številnih epidemijah nekoč spopadali v naših krajih?
Ob izbruhu kuge pred tremi stoletji so oblasti v Ljubljani reagirale zelo podobno kot pred mesecem in pol. 22. avgusta 1713 je deželna oblast prepovedala vse veselice, plese in glasbene prireditve. Obenem je določila, da se v gostilnah in kavarnah zvečer ne smejo točiti vino, pivo in druge opojne pijače. Dve leti pozneje je spet izbruhnila kuga na sosednjem Koroškem. Ker je v takratnih Habsburških deželah veljal nekakšen schengenski režim, so posamezne dežele na svojih mejah morale na novo vzpostaviti nadzor in stražo. Kranjski deželni glavar Ivan Gašper grof Kobencelj in vicedom grof Lanthieri sta na celotni štajerski in koroški meji namestila vojaške straže iz dauniškega polka, tako da je imela vsaka nadzorna postaja poveljnika, pisarja in 4 vojake.
Začasna karantenska ograda vasi v Romuniji, ki jo med epidemijo kolere stražijo vojaki
Enako kot danes so tudi pred stoletji vladni ukrepi s časom povečevali ekonomsko stisko in krepili dvom zoper zapovedi. Zaradi neupoštevanja ukrepov zoper kugo in nadaljevanja donosnega trgovanja s soljo so že v sedemnajstem stoletju Kranjski deželni stanovi morali poostriti nadzor nad deželnimi mejami in zagroziti s smrtno kaznijo vsem, ki so prevažali ljudi iz Štajerske strani preko Save. Pozneje so nadzor na mejah še poostrili, ker se je kuga širila v Mariboru in Gradcu. Prehod meje so prepovedali vsem sumljivim ljudem, še posebej pa študentom iz Gradca, tovornikom, romarjem in beračem, piše Ema Umek v svojem pregledu kužne epidemije. Omenja tudi, kako so »prekužili« živino, ki so jih gnali iz Štajerske proti Benetkam: med karanteno na Trojanah so vrvi, s katerimi so bili povezani, sežgali, najeli so druge gonjače, vole pa so gnali skozi tekočo vodo, da ne bi zanesli kuge na kranjsko stran.
Kuga se v naših krajih v devetnajstem stoletju ni več pojavljala, zato pa je iz Azije v Evropo zašla kolera, ki je umazana evropska mesta s pomanjkljivo higieno in skoraj neostoječo kanalizacijsko infrastrukturo niso obvladala vse do dvajsetega stoletja. Dežela Kranjska je tudi leta 1831, ob prvem izbruhu smrtonosne bolezni, na svoje meje poslala vojake. Takole opisuje ukrepe Vladimir Travner: »Nihče ni mogel priti iz okuženih krajev v naše dežele brez potnega lista in če ni prestal večtedenske karantene. Pazili pa so tudi na tujce iz drugih pokrajin. Promet s Kranjsko je bil mogoč le preko Jesenic na Gorenjskem in Metlike . Tu so postavili cestne pregrade, v Metliki tudi kopeli za razkuževanje živine. Te odredbe so zadele hudo zlasti ubožne ljudi, ki so morali potovati zaradi zaslužka iz kraja v kraj.« Verjetno cesar takrat ni še niti razmišljal o temeljnem univerzalnem dohodku.
Kolera je bila v 19. stoletju strah in trepet po vsej Evropi
Istočasno so izšla tudi uradna navodila, kako naj se prebivalstvo zavaruje pred novo nalezljivo boleznijo, za katero še dolgo niso ugotovili načina širjenja. »Časniki so priporočali ljudem, naj si drgnejo telo z raskavim suknom ali krtačami, ogrevajo noge s toplo opeko, si polagajo na trebuh vroč močnik i.t.d. Eni so svetovali vrelo, drugi ledenomrzlo pitno vodo. Ko so prinesli angleški zdravniki iz Indije vest, da povzročajo kolero skrivnostni »kozmično telurski« plini v zraku, so zažigali prebivalci v mnogih krajih grmade ali streljali z možnarji.«Če bi koga zamikalo, da bi dejal, da smo danes pametnejši, naj samo pomisli na številne teorije zarote o koronavirusu, ki so se bliskovito razširile kljub (morda pa celo zaradi) naprednih tehnologij in hitrega obveščanja po družbenih omrežjih. Morda pa streljanje z možnarjem v luči sodobnih teorij zarot niti ni tako zelo nazadnjaško.
Tudi ukrepi ob epidemiji kolere so sprožali ekonomske in gospodarske strahove pred krizo in izgubo zaslužka: »Medtem se je izkazalo, da zapiranje mej proti koleri ne zaleže, temveč da le povečava splošno razburjenje, povzroča ogromne stroške in ovira promet in trgovino. Zato je ukinila vlada 5. oktobra 1831 vse dotedanje kontumačne predpise in priporočala mesto tega — kakor ob času epidemije legarja 1. 1806 —, naj žive ljudje zmerno in skrbe za snago in red, zlasti pri bolnikih.«Na srečo je kolera tistega leta Kranjsko zaobšla, kljub temu, da je povzročala množične okužbe in smrti v drugih avstrijskih deželah. Morda zaradi strogih ukrepov, morda pa zaradi kakšne druge epidemiološke spremenljivke. V poznejših letih pa Kranjska takšne sreče ni več imela: v številnih smrtonosnih epidemijah kolere se je pridružila mestom in pokrajinam od Londona do Moskve.
Dekameron ostaja dokaz, da lahko nekateri – resda redki – karanteno preživijo tudi relativno prijetno.
Vladimir Travner, ki je v tridesetih letih izdal upoštevanja vredno monografijo Kuga na Slovenskem, iz katere sem navedel zgornje utrinke iz zgodovine epidemij pri nas, trezno ugotavlja, da se nekateri recepti za preživetje v času nalezljivih bolezni ne spreminjajo:
Že Boccaccio je dal gotovo upoštevanja vreden svet: »Če človek zmerno pije vino, če je vesel, če poje in če se norčuje iz vsega, karkoli se zgodi, je to najboljše zdravilo.« Drugi — kakor Marsilio Fucini, Job Sincelius i.t.d. — so učili: Pazi na snago in bodi dobre volje! Ne bodi predrzen, pa tudi ne preboječ. Ne misli na kugo! Kozarec vina ne škoduje.
Zakaj bi bili v enaindvajsetem stoletju kaj modrejši od svojih prednikov?
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
