Če hočemo razumeti čase, v katerih živimo, velja poslušati pop. Če gre verjeti številkam ogledov novodobnih komunikacijskih kanalov, družbene moči danes nimajo ne politika ne šport ne umetnost, filozofija in znanost, ampak punce, ki pojejo – o delu.

Fifth Harmony s pesmijo z naslovom Work from Home na platformi Youtube, sodobnem okencu v svet, dosega 2 milijardi ogledov, Rihanna s pesmijo z naslovom Work 1 milijardo, Iggy Azalea s pesmijo z naslovom Work 315 milijonov, Britney Spears pa s pesmijo z naslovom Work Bitch 300 milijonov.

V obzorju množične kulture tovrstni »mainstreamovski« pop ves čas ostaja samoumeven, predteoretski, zgodovinska kulturna tradicija v njem vidi bodisi premalo bodisi preveč – na strani glasbenih analiz ostaja sirota algoritemskega razuma, na strani medijskih študij in študij spolov pa se nanj lepijo izvedenke interpretacij o osvobojenosti ženske želje. Danes največje zvezdnice pojejo o delu kot načinu življenja, in ne, kot se je spodobilo včasih, o delu kot dejavnosti, ki zgoščuje in problematizira družbene neenakosti. Zato bomo poskušali primerjati komade, ki so o delu peli v osemdesetih prejšnjega stoletja, in komade, ki o delu pojejo v zadnjem desetletju.

Če so The Bangles v komadu Manic Monday leta 1987 sporočali, da je življenje manično, ker mora ženska od ponedeljka do petka delati, da lahko skrbi zase in za svojega brezposelnega partnerja, Fifth Harmony leta 2016 svojemu fantu, ki dela ponoči, svetuje, da mu ni treba hoditi delat, ker lahko dela od doma, če je Dolly Parton v komadu 9 to 5 leta 1980 pela o tem, da je svet igra bogatašev, kjer življenja zapravljamo za to, da se denar steka na njihove račune, potem Britney Spears leta 2013 opozarja, da je delo, garanje, edini način, kako lahko dobimo lepa telesa, bugattije, maseratije, lamborghinije in martinije, če je Donna Summer v komadu She Works Hard for the Money leta 1983 opozarjala, da natakarica v baru gara za svoj denar, zato smo lahko do nje vsaj prijazni, Iggy Azalea poslušalcem leta 2013 pove, kaj vse je prestala, da je postala to, kar je danes, ženska, ki nosi louboutinke, in ob tem poudarja, da je morala ves čas delati in da ves čas dela ter da je borba edino, kar šteje.

Če je Cher v komadu Working Girl leta 1987 delovna dekleta pozivala, naj se v moškem svetu postavijo zase, se Rihanna leta 2016 svoji simpatiji opravičuje, ker jo je zanemarjala, in ji obljublja, da ji je malo mar, če je utrujena, ko mora delati, delati, delati.

Situacija se zaostri, če si ogledamo videospote za novodobne komade. V videospotu Fifth Harmony v počasnih posnetkih spremljamo delo na gradbišču, pet pevk iz ansambla flirta s prepotenimi polgolimi mišičastimi gradbinci in se jih ob koncu spota tudi dotika, Rihanno v spotu gledamo na zabavi, kjer skupina ljudi pleše in ob tem oponaša kopulativne gibe, Iggy Azalea najprej kolesari skozi trailer park, zatem izvaja tabledance pred mišičastim moškim, mu ukrade avtomobilske ključe ter posledično avto, v katerem se s svojo prijateljico odpelje v sončni zahod, Britney Spears pa vidimo med zgoraj omenjenimi statusnimi simboli, kako se mestoma spremeni v domino, ki biča svoje soplesalke. Navzven emancipatorni časi, kjer so si dekleta izborila enakopravno pozicijo samostojnih ljudi, ki služijo denar, se na ikonografski ravni kažejo kot pretežno reakcionarni. Osvobajanje danes torej bolj kot kadarkoli prej stavi na tradicionalno delitev spolnih vlog, samo Britney Spears moških v videospotu ne vzpostavlja kot mišičaste objekte, ampak jih pokaže le bežno, osredotoči pa se na lastno pozicijo domine, ki ob koncu spota stoji na visoki platformi in v rokah drži šest tankih verig, na katere je pripetih šest deklet, ki klečijo pod njo.

Delo se znotraj popkulture v 21. stoletju vzpostavlja kot način doseganja sredstev, kot dejavnost, ki ne izvira iz notranjega zadovoljstva v njej sami, ampak kot način pridobivanja statusnih simbolov – proces fetišizacije je tako v določenem smislu dokončan. Tovrstno osvobajanje poteka binarno, torej tako, da lahko prek velike količine vloženega dela pridemo do tega, da ne delamo več. Proces dela ni več problematiziran na ravni odnosov neenakosti med delojemalci in delodajalci, od koder bi lahko, kot na primer Dolly Parton in Cher, izvedli preprost sklep o univerzalizaciji emancipatornih bojev, kjer je boj za enakopravnost, bodisi za enakopravnost spolov bodisi za enakopravno distribucijo kapitala, vedno že boj za enakopravnost vseh deprivilegiranih skupin. Novodobno ukvarjanje z delom lastniškega razreda ne poskuša ukinjati, ampak ga pojmuje kot način, kako se vanj prebiti. Zato ne preseneča, da večina na videz feministično usmerjenih novodobnih popavtoric v isti sapi obsoja Trumpa, a hkrati poziva k trdemu delu kot načinu doseganja bogastva kot pogoja za brezdelje, srečo in lebdenje med statusnimi simboli, kar je ultimativen življenjski cilj. Če ste v teh čudnih časih včasih tudi sami zmedeni, potem se velja občasno spomniti na laburistko Dolly Parton, ki so jo med zadnjo predsedniško tekmo vprašali, ali navija za Trumpa ali za Clintonovo: »Ne vem, kje bomo pristali, ampak mislim, da sta oba precej trčena.«

Napisal: Nejc Pohar

Outsider #17 je v celoti posvečen temi: Delo.

Outsider #17

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja