Kar nekaj časa sem si predstavljal, da sem dobro izurjen za kampanjsko gledanje, vendar pa po novem pred televizijo kar pogosto zakinkam. To seveda ni niti približno idealno. Mogoče bi moral pri vsaki oceni napisati, kolikorat sem pri kakšnem programu zadremal?
Line of Duty (BBC1)
Razgraditev in izkoreninjenje institucionalne korupcije v policiji – britanski ali kakšni drugačni – bo vedno dokazala samo eno stvar: zlo je v resnici banalno. In to kljub temu, da korupcijo preganjajo po uradni dolžnosti. Finale šeste sezone precej fenomenalne serije Jeda Mercuria o protikorupcijskem oddelku AC-12 »sleherniške« policijske uprave v »sleherniškem« britanskem mestu je marsikoga razočaral, vendar pa mi ni jasno zakaj: to, da je bil »četrti mož«, ki so ga lovili policijski svetnik Ted Hastings (Adrian Dunbar) ter njegova najtesnejša sodelavca, detektivska inšpektorica Kate Fleming (Vicky McClure) in detektivski inšpektor Dave Arnott (Martin Compston), že v prvi epizodi prve sezone, torej (skoraj) ves čas na vidiku, je najbolj prepričljiv denouement; vse ostalo bi bilo trivialno.
It’s a Sin (Channel 4)
Zelo gosta freska Rusella T. Daviesa o virusu HIV in aidsu v Britaniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav se marsikdo tistih časov spominja drugače kot Davies. Olly Alexander je zelo prepričljiv kot protagonist, Ritchie Tozer, nadobudni igralec z Isle of Wight, ki »ne verjame« v aids. Ritchie živi v manjši komuni – Roza palači – v Londonu z Roscoejem (Omari Douglas), Colinom (Callum Scott Howells) in Lydio (Jill Baxter), obzorja pa se začnejo krčiti, ko je epidemija aidsa začela kositi ne samo med njihovimi sopotniki ampak tudi med njimi. Poleg tega pa Ritchie svojim doma ni nikoli povedal, da je gej. Nekaj stvari ne štima, predvsem ne kronološko, vendar pa ne gre za dokumentarec. In: glasbena oprema je ena izmed najboljših v zadnjem času.
Deutschland 89 (UVA Fiction/Amazon/Channel 4)
Deutschland 83 in Deutschland 86 sta bili velikanski uspešnici, Deutschland 89 pa je popolnoma briljanten zaključek trilogije o dogodivščinah Martina Raucha (Jonas Ney), na začetku vzhodnonemškega graničarja, ki ga je teta Lenora – vedno zanesljiva Maria Schrader – zrekrutirala v HVA, Stasijevo obveščevalno službo. Za razliko od tete, ki je zagrizena komunistka, je Martin pragmatik, vendar ne konformist. Oziroma: ni popoln in ni moralna avtoriteta, vsaj ves čas ne, ko pa je potrebno, je popolnoma jasno, kako – in kam – bije njegovo srce. Je pa res kot Zelig: vedno se pojavi povsod; in to ob pravem času. Skratka: v Deutschland 89 gre za padec berlinskega zidu, za katerega je bil, kot smo se naučili, odgovoren kar Martin. »Ljudje vzklikajo, da hočejo svobodo, dobili pa bodo samo kapitalizem,« razloži Lenora. »Kapitalizem je samo kapitalizem. Nobenega drugega cilja nima. Ne svobode, nič. Kapitalizem vsakogar posrka vase in ga požre.« Osem epizod, nič odvečnega, z odlično igralsko zasedbo (še posebej čudovita sta Sylvester Groth, ki igra Martinovega očeta Walterja Schweppenstetteja, ter Fritzi Haberlandt, ki igra vzhodnonemško zdravnico, ki je prebegnila v Zahodni Berlin). Major Tom (Coming Home) Petra Schillinga, s katero so podlagali najavno špico, pa me je itak vedno spravila v dobro voljo. Völlig losgelöst, ja.
Call My Agent!/Dix pour cent (Netflix)
Četrta – menda še ne čisto zadnja – sezona najboljše eksistencialistične komedije zadnjih nekaj let in desetletij. Dogodivščine v agenciji za talente ASK v Parizu in njenih agentov ter njihovih talentov/strank: v tej sezoni so med njimi Charlotte Gainsbourg, Sigourney Weaver in Jean Reno, verjetno najbolj zgodovinsko pa je bilo gostovanje popolnoma deloholične Isabelle Hupert (četrta epizoda tretje sezone). Glavni so Andréa Martel (Camille Cottin), ki zdaj poskuša najti ravnotežje med službo, svojim nepričakovanim otrokom in svojo partnerico; Mathias Barneville (Thibault de Montalembert), ki je sicer zapustil ASK, vendar pa je z agencijo še vedno povezan, nenazadnje tudi zato, ker tam še vedno dela njegova hči Camille (Fanny Sidney), čeprav še vedno skoraj nihče ne ve, da je njegova hči; ter Gabriel Sarda (Grégroy Montel), z vsemi svojim problemi. Odlična mešanica ⅔ pristnega galskega humorja in ⅓, torej ravno dovolj, melodrame. Ils vont tous me manquer. Vse bo zdaj, kot so sporočili, dopolnil celovečerni film, v ASK pa se bodo za novo sezono zaposlili novi agenti.
Kärlek och anarki/Ljubezen & anarhija (Netflix)
Švedski odgovor na Dix pour cent, samo da gre za peripetije, erotične in drugačne, v založbi Lund & Lagerstedt: osem epizod, v katerem se svetovalka za vodenje podjetij Sofie (Ida Engvoll), sicer zelo poročena mati dveh otrok, zapleta z računalniškim praktikantom Maxom (Björn Mosten) – z vrsto predvidljivih in nepredvidljivih posledic. Zadnja epizoda je udarec v sončni pleksus.
Devils/Diavoli (Sky Atlantic)
Kako dobra miniserija bi lahko bila, pa se nekako ne sestavi. Je pa res, da glavno vlogo – karizmatičnega, problematičnega in neznosno uspešnega borznega posrednika Massima Ruggera pri New York London Investment Bank v Londonu igra Alessandro Borghi (iz vseh iteracij Suburre), njegovega mentorja Dominica Morgana pa Patrick Dempsey. Dogaja se leta 2011, vendar pa bi se lahko tudi včeraj.
A Discovery of Witches (Sky)
Ker je moja dolžnost, da si ogledam vse stvari, v katerih so vampirji, sem si moral ogledati tudi A Discovery of Witches (po romanih Deborah Harkness), čeprav me čarovnice zanimajo dosti manj kot vampirji. Saj ni slabo – Matthew Goode je čisto v redu kot Matthew Clairmont (vampir in profesor biokemije v Oxfordu), na Tereso Palmer kot Diano Bishop (ki je zgodovinarka in čarovnica novinka) pa sem se navadil šele na koncu druge sezone, kar ni v redu, ker igra glavno vlogo. Zato pa Dianino teto Sarah igra Alex Kingston, Matthewovo mati Ysabeau de Clermont pa Lindsay Duncan, kar je vedno zelo v redu.
Shadow and Bone (Netflix)
Nadaljevanka je sinteza trilogije Shadow and Bone ter dvodelne Vranje šesterice Leigh Bardugo o Griševskem vsemirju, vendar ne popolnoma zvesta izvirnikom. Zelo gledljivo in mladi igralci – predvsem Jessie Mei Li, ki igra glavno vlogo, grišo Alino »Pozivalko sonca« Starkov; Archie Renaux, ki gra njenega najboljšega prijatelja Mala; ter Kit Young, ki igra Jesperja, eno šestino Vranje šesterice – so prav tako zanesljivi kot Ben Barnes, ki igra generala Kirigana, ki ni samo general Kirigan, ali pa Zoë Wanamaker, ki gra Baghro. Najboljši stavek? Alina: »Vem, kako je, če si outsider…«
Your Honor (Showtime/Sky)
Minus tri. Čeprav je Bryan Cranston zelo dober kot sodnik Michael Desiato, ki je pripravljen narediti vse, da bi zaščitil svojega sina Adama (Hunter Doohan): Adam se je namreč med iskanjem inhalatorja za astmo v svojem avtomobilu zaletel v mladega fanta, ki se je peljal na motorju, stvari pa se kljub temu, da mu je hotel pomagati, niso izšle. Dodaten problem je, da je bila njegova žrtev sin lokalnega mafijskega šefa (Michael Stuhlbarg) in njegove res strašne žene (Hope Davis).
The Expanse (Amazon)
Nekaj najbolj pronicljivih znanstvenofantastičnih ur na televiziji.
The Tribes of Europa (Netflix)
Raje ne. Postapokalitična distopija, v glavnem v nemščini in zelo preprosti angleščini, po razpadu Evropske unije na plemena. Dve središči gravitacije: Berlin, ki se mu zdaj pravi Brahtok in v njem vladajo psihopati in morilski manijaki iz plemena Crows, ter spomenik Vstaji ljudstva Korduna in Banije na Petrovi gori na Hrvaškem (delo Berislava Šerbetića in Vojina Bakića iz 1979-81); spomenik je svojo vlogo odigral dosti bolj dinamično od večine soigralcev.
Behind Her Eyes (Netflix)
Tudi raje ne, pa ne zaradi oči. Nasvet: čisto dovolj je, če si ogledate prvi dve epizodi ter zadnjo, šesto.
The Flight Attendant (HBO Max)
Ah, Kaley Cuoco! Ki igra stevardeso Cassie, ki preveč pije in spi z vse preveč neprimernimi moškimi, potem pa se zaplete z Alexom (Michiel Huisman). Njuna romanca ne traja dolgo, saj ga naslednje jutro, ko se zbudi v njegovi hotelski sobi, odkrije brutalno umorjenega. Sevedaj je takoj jasno, da ne gre za njeno amnezijo, vendar pa je pot do tega odkritja zelo dobra in zelo zavita. Michelle Gomez igra Alexovo »poslovno sodelavko« Mirando in je kot običajno super.
In samo še tole: verjetno je čas, da bo karanten in vsega tega res konec. Kajti tudi vseh sezon Ru Paul’s Drag Race – vključno z britansko verzijo plus avstralsko in kanadsko in vsemi zvezdniškimi – bo zmanjkalo. V prihodnosti se bom držal taktike prijatelja Eda, ki je pri trinajsti sezoni ameriške Tekme navijal za dve tekmovalki, kajti »ena od njiju bo že zmagala«. In je imel prav. Le kako, da se tega nisem spomnil že sam?
Piše: Tadej Zupančič
Oglejte si še:
