- Arhitektura, Vizije
- 18 januarja, 2021
Pričakoval sem, da bom – nekako – z osmozo postal poliglot, vendar pa se to ni zgodilo.
Spiral 8/Engrenages 8 (Canal+/BBC)
Slovo najboljše evropske policijske proceduralke v tem stoletju. Osem sezon – od leta 2005 naprej (v Britaniji od poletja 2006) – v družbi višje kriminalistične inšpektorice Laure Berthaud (Caroline Proust) ter njenega najbolj zvestega pribočnika, kriminalista Gilouja Escoffierja (Thierry Godard) ter njunega vesolja: kriminalista Tintina Fromentina (Fred Bianconi, do šeste sezone, ko je imel dovolj Laure in Gilouja, do takrat pa so bili skoraj triperesna deteljica); preiskovalnega sodnika Robana (Philippe Duclos, do konca sedme sezone); odvetnice Joséphine Karlsson (Audrey Flerot) in tožilca Pierra Clémenta (Grégory Fitoussi, do konca pete sezone). Vse sezone so bile popolnoma briljantne ter izjemna mešanica profesionalnega (pogosto tudi dvomljivih pohajkovanj po sivini med zakonitim in prepovedanim) ter zasebnega (pogosto tudi vprašljivih zvez med junaki). Oziroma: kdor hoče videti, mora gledati z očmi, kajti bistvo je srcu nevidno. Skratka, v poslovilni sezoni Joséphine skoraj posvoji maroškega fantiča, ki je že popolnoma zverziran kriminalec, kriminalisti (z običajno ne popolnoma zakonitimi metodami) razkrijejo pošastno verigo zlorab, vključno z mulami, ki prenašajo mamila, Gilou pa se je znašel v zaporu (zaradi sedme sezone). Na koncu zadnje epizode, bralka, sem malo zajokal. Engrenages – prevod bi sicer moral biti Zobato kolesje, vendar pa je tudi Spirala dovolj v redu – ni bil francoski The Wire (Skrivna naveza), ampak dosti bolj radikalen prerez policije, pravosodja in kriminalnega podzemlja. In Pariza, ki ga je bolj malo na Instagramu (oziroma »na razglednicah«, kot se je reklo včasih).
Lupin (Netflix)
Ah. Super. Tisti evropski televizijski koproduckijski puding iz prve polovice sedemdesetih let (prejšnjega stoletja) je ena izmed prvih nadaljevank, ki se jih sploh spominjam. Arsène Lupin! Gentleman vlomilec… ter mojster preobleke, jasno. In tudi tiste predvojne prevode Lupinovih prigod sem kasneje navdušeno bral (kaj novejšega takrat še ni bilo na voljo). Kakorkoli že: nova francoska – Netflixova – verzija zgodb Mauricea Leblanca je v bistvu intepretacija izvirnikov z dodanim poravnavanjem računov (malo à la Sherlock). Glavni junak je Assane Diop (fenomenalno karizmatični Omar Sy), ki raziskuje, zakaj je njegov oče pred dvajsetimi leti v zaporu naredil samomor, sam pa je postal sirota. Oče je bil aretiran, ker naj bi svojim delodajalcem, družini Pellegrini, ukradel dragoceno ogrlico, vendar pa hitro postane jasno, da mu je vse skupaj nekdo podtaknil – ampak kdo? In kdo vse je vedel za to? Assanov »učitelj« postane Arsène Lupin, za katerega ga je sicer navdušil že oče, in tako tudi sam postane mojster preoblek ter gentleman vlomilec in tat.
Od produkcije se nam lahko zvrti: že v prvem delu se tako znajdemo ne samo pod Peijevo piramido v Louvru, ampak tudi na nebotičniku zraven konzervatorija v Montreuilu (Claude le Goas, 1968), v katerem je Assane nekoč živel s svoji očetom, v drugem delu pa prikoraka v isto jetnišnico kot Gilou v Spiral 8… In Ludivine Sagnier igra Assanovo nekdanjo soprogo, kar je tudi imenitno. Zaenkrat je na voljo samo prvih pet epizod, pet jih pa še pride na vrsto.
Industry (BBC/HBO)
Začetek vsekakor ni bil obetaven: čisto vsi junaki te dramske nadaljevanke – načelno o pripravnikih v investicijski banki Pierpoint & Co v Londonu in njihovih šefih – so mi šli na živce. No, potem pa je bil na vrsti šesti del, ki se mi je reklo Hrestač in je verjetno najboljši prikaz VSEH pisarniških – včasih se je reklo sindikalnih – božičnih zabav kjerkoli na svetu, v kateremkoli delovnem okolju. In podobno super sta bila potem tudi zaključna dela, v katerih se izkaže, da je Harper (Myha’la Herrold), morda prav zato, ker je pripravništvo dobila z zelo vprašljivimi metodami, iz popolnoma drugačnega testa, kot se morda zdi, celo površnemu gledalcu.
Pretend It’s a City (Netflix)
Vsako velemesto – ne, vsako mesto! – bi moralo imeti svojo Fran Lebowitz, vendar pa jo ima samo New York. Kar je velika škoda za vsa druga velemesta in mesta. Pretend It’s a City je sedemdelni dokumentarec o Lebowitzovi, mešanica javnih nastopov, intervjujev in vprašanj, ki jih je legendarni humoristki in občasni igralki postavljal Martin Scorsese, sicer tudi režiser serije. Vse skupaj je ljubezensko pismo natanko tistemu New Yorku, o katerem vsi tako radi sanjarimo in o katerem si Lebowitzeva ne dela nikakršnih utvar. Kajti: »Nihče si ne more privoščiti, da bi živel v New Yorku. Ampak osem milijonov ljudi živi tukaj. In kako nam to uspe? Nihče ne ve!«
Bridgerton (Netflix)
Julio Quinn – avtorico 38 ljubezenskih romanov, vključno z osmimi o družini Bridgerton (ter štirih o družini Rokesby, ki so predzgodbe o Bridgertonovih) – poznam bolj kot fenomen, saj sem prebral samo en njen roman, namreč Vojvoda in jaz (prosim, brez zgražanja). In lej, kot po naključju je to zdaj tudi njen prvi roman, ki so ga ekranizirali: Bridgerton je namreč prva produkcija Shonde Rhimes za Netflix, kamor se je z ABC preselila pred tremi leti.
Torej: regentska Anglija – 1811-1820 – kot si jo predstavlja Quinnova, je zelo drugačna od regentske Anglije, kot si jo predstavlja Rhimesova. In to sploh ni slabo, kajti Simona, vojvodo Hastinškega, igra Regè-Jean Page, super očarljiv in lep, Simonove travme pa so zasidrane globoko v otroštvo. Aja, Bridgertonovi… glavna je seveda Daphne (Phoebe Dynevor), najstarejša hčerka med Bridgertonovimi osmimi otroci – vsak je dobil svojo knjigo -, ki se bo poročila z… s… Skratka. Vojvoda Hastinški ni edini temnpolti aristokrat: ker je temnopolta tudi kraljica Šarlota – soproga Jurija III. – v Angliji ni (skoraj nikakršne) diskriminacije. (To je sicer inovacija Shonde Rhimes, ki jo je Quinnova pozdravila.) In ker ne gre brez opravljanja, je glas opravljivi kolumnistki lady Whistledown posodila Julie Andrews. Seveda vsi (iz)vemo, kdo je v resnici, ampak ta glas… tudi marsikaj odtehta. Vse skupaj je zabavno, zelo razkošno, malo tezno, ampak ne preveč.
The Undoing (HBO)
Renesansa Hugha Granta se nadaljuje, tokrat z Undoing, šestdelno psihološko srhljivko o brutalnem umoru Elene Alves (Matilda De Angelis), s katero je imel ugledni onkolog Jonathan Fraser (Grant) afero. Njegovo ženo, uspešno psihologinjo Grace, igra Nicole Kidman, njegovega tasta Donald Sutherland, najstniškega sina pa Noah Jupe (starejši sin v grozljivki The Quiet Place oziroma Tiho mesto iz leta 2018). Če ste prebrali roman You Should Have Known Jean Hanff Korelitz vas ne bo čisto nič presenetilo. Produkcija je zanesljivih rokah Davida E. Kellyja, režija pa še v zanesljivejših rokah Susanne Bier (psihološka drama Brødre oziroma Brata iz 2004; Nočni receptor, 2016, krasna televizijska ekranizacija Le Carréjevega romana).
A Teacher (FX Hulu/Sky)
Ali ima lahko učitelj oziroma učiteljica na srednji šoli afero s sedemnajsletnim dijakom oziroma dijakinjo (v katerkoli permutaciji)? Odgovor je preprost: ne. Hanna Fidell je svoj film iz leta 2013 spremenila v desetdelno nadaljevanko, v kateri glavni vlogi igrata Kate Mara (učiteljico Claire Wilson) in Nick Robinson (njenega dijaka Erica Walkerja).
The Serpent (BBC/Netflix)
Osem epizod o Charlesu Sobhraju (Tahar Rahim) in njegovem morilskem pohodu po Aziji v sedemdesetih letih: izjemno neprijetno, zadušljivo, prepričljivo. Njegova prva (znana) žrtev je bilo dekle iz Seattla, potem pa se jih je zvrstilo še vsaj enajst. To, da je imel okoli sebe pravo sekto privržencev, tudi ni pomagalo. The Serpent – torej Kača – je bil eden od njegovih vzdevkov; drugi je bil Bikini morilec.
The Outsider (HBO)
Obetaven naslov, vsekakor, vendar pa je to eden izmed tistih Stephenov Kingov, v katerem za tesnobo poskrbi nadnaravno, pa čeprav v prvih dveh delih – zrežiral ju je Jason Bateman, ki v obeh sicer igra eno izmed glavnih vlog, trenerja baseballa, osumljenega umora enega izmed dečkov v njegovem moštvu – kaže, da ne bo tako.
Raised by Wolves (HBO Max)
Ridley Scott tudi na televiziji ne naredi (skoraj) nobenega napačnega koraka. The Good Wife (2009-16) je bila čudovita nadaljevanka, ena najboljših ameriških pravniško-političnih sag, njeno nadaljevanje The Good Fight (2017-) pa skoraj nič slabša. Raised by Wolves je Scottova vrnitev znanstveni fantastiki: androida Mati (Amanda Collin) in Oče (Abubakar Salim) naj bi na planetu Kepler-22b vzgojila nova človeška bitja, vendar pa je od vseh zarodkov, ki sta jih pripeljala z Zemlje (ki jo je uničila vojna med ateisti in verskimi fanatiki, mitrejci), preživel samo eden, fant Campion (Winta McGrath). Življenje na Keplerju vsekakor ni idilično, potem pa na planetu za nameček pristane še izvidnica mitrijcev, ki so nekako pobegnili z Zemlje, Mati uniči njihovo ladjo, vendar pa se potem stvari šele začnejo zapletati. Marcusa oziroma Caleba, ateista, ki se – s pomočjo kozmetične operacije na obrazu – pretvarja, da je mitrejec, igra Travis Fimmel, ki je bil pred kakšnimi petnajstimi leti popolnoma drugačen. Kakorkoli že: čudovito posneta – direktor fotografije je Ross Emery – , na trenutke popolnoma šokantna serija (deset delov), s popolnoma grozljivim, vendar ne popolnoma nepričakovanim razpletom, ki to ni. Druga sezona pa bo.
Small Axe (BBC)
Brez dvoma najboljše, kar je televizija prinesla v času karanten: pet filmov Steva McQuenna o izkušnji črnske skupnosti v Britaniji – predvsem v Londonu – v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Naslov je dobila po afriškem pregovoru »če ste vi veliko drevo, smo mi majhna sekira«, ki ga je uporabil tudi Bob Marley v svoji pesmi Small Axe. Čeprav je res, da je tretji film – Red, White and Blue – poganjal izjemni John Boyega, eden največjih mlajših zvezdnikov na svetu, pa je bil meni najbližji zadnji, Education, ki je brilijantno – in trpko – povzel rasizem ter diskriminacijo v britanskem šolskem sistemu, Kenyah Sandy v vlogi glavnega junaka, dvanajstletnega Kingsleyja, pa je popolnoma neverjeten. Kingsley naj bi bil »izobraževalno nenormalen«, čeprav je dober matematik, in ga zato prestavijo v šolo za otroke s posebnimi potrebami (kar je prijaznejša oznaka za te pošastne zavode). To je bila sicer pogosta praksa za otroke, zelo pogosto temnopolte, ki so imeli vedenjske težave, pa čeprav je v Kingsleyjevem primeru očitno šlo za disleksijo. Rešitev, ne samo za Kingsleyja, je bil dopolnilni pouk, ki so ga za otroke pripravljali v črnski skupnosti. Suverena, dramaturško izpiljena pripoved, čudovit film.
Napisal: Tadej Zupančič
Več Tadejevih priporočil:
