Vsi občudujemo urejeno grajeno okolje, urejene ulice, trge, stavbe in parke. Urejeno okolje izraža našo nacionalno in kulturno identiteto, ki jo razkazujemo tudi na razglednicah in turističnih promocijah.  Vendar pa lepo in urejeno okolje ni samoumevno in je v veliki meri odvisno od sistema urejanja prostora. Le arhitekti, krajinski arhitekti in urbanisti smo usposobljeni za umeščanje objektov (stavb, parkov, trgov,…) v prostor. S sprejetjem GZ-1 bo lahko arhitekturnim strokam in s tem prostoru, zadan nepopravljiv udarec, saj bodo stavbe v prostor lahko umeščene brez njih, to pa bi lahko bilo kmalu vidno v slabo grajenem okolju. Lep in zdrav prostor je namreč lahko le rezultat jasnega upoštevanja strokovnih znanj, h kateremu bi si morali prizadevati tudi na zakonodajnem nivoju.  

Po Gradbenem zakonu, ki je v veljavi šele dobra tri leta, je faza dovoljevanja gradnje namenjena umeščanju stavb v prostor na podlagi urbanističnega načrta in načrta arhitekture. Za postopek dovoljevanja gradnje za stavbe in vodenje projekta je običajno poskrbel arhitekt, ki je k sodelovanju povabil ostale inženirje. Drugih načrtov (statike, elektro ali strojnih instalacij) ni več potrebno predložiti, da bi dobili gradbeno dovoljenje (razen za zahtevne objekte), saj so ti potrebni šele v fazi izvedbe. Zato je bilo logično, da proces načrtovanja stavb in njihovo umeščanje v prostor, vodi arhitekt. Kajti arhitekt je tisti, ki stavbo zasnuje in oblikuje, in postavi izhodišče za nadaljnje projektiranje. Arhitekturni načrt stavbe predstavlja osnovo za vse ostale inženirje.

Če bo parlament potrdil spremembo gradbenega zakona (GZ-1), pa bo projekt za stavbe lahko vodil katerikoli pooblaščen inženir! Torej bodo za projekt za gradbeno dovoljenje za stavbe lahko poskrbeli tudi geodeti, varnostni, strojni ali elektro inženirji, ki niso usposobljeni za njihovo celostno projektiranje! 14.člen GZ-1 ukinja potrebo po arhitekturnem načrtovanju grajenega okolja. Ta namreč določa, da projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije izmed sodelujočih pooblaščenih strokovnjakov določi vodjo izdelave projektne dokumentacije. Hkrati pa sodelovanja arhitekta v tej fazi ni več potrebno zagotoviti! Izbrisano je določilo, da se za vodenje izdelave projektne dokumentacije določi arhitekta ali inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje. Vodja projekta mora po novem le zagotoviti skladnost z zahtevami prostorskega izvedbenega akta, gradbenih in drugih predpisov. Vendar vsi vemo, da lahko arhitekt naredi veliko več, kot zgolj posluša investitorjeve želje in se drži prostorskega akta. Dobra arhitektura včasih precej odstopa od obojega. Nepoučeni investitorji bodo lahko načrt za stavbo pridobili pri kateremkoli pooblaščenem inženirju. To je slabo predvsem za investitorje, ki bodo dobili slabe projekte. Upravne enote zato lahko pričakujejo precej sprememb že izdanih gradbenih dovoljenj, ki bodo nastale, ko bo v projekt vstopil arhitekt pri projektu za izvedbo. Ali pa bo arhitektura podrejena projektnim rešitvam, iz gradbenega dovoljenja, ki ne bodo najboljše.

GZ-1 v kombinaciji s spremembo zakona o javnih naročilih, ki črta 3.odstavek 100.člena in s tem obveznost javnega, arhitekturnega natečaja za javne investicije, lahko povzroči degradacijo grajenega javnega prostora. Pri investicijah v javne zgradbe, vrtce in šole, bo merilo zgolj nizka cena projektiranja, ne pa tudi kvaliteta načrtovanega okolja. Poleg tega bo te investicije lahko načrtoval katerikoli pooblaščen inženir, ne glede na stroko!

Na ta način je zakonodajalec z nekaj drobnimi spremembami v gradbenem zakonu in zakonu o javnem naročanju degradiral arhitekturno stroko. Ker pri dovoljevanju gradnje ni več potrebno sodelovanje arhitekta, lahko pričakujemo slabo umeščene in arhitekturno nedomišljene stavbe. Zaradi sprememb pri javnem naročanju, kjer bo prevladala najnižja cena projektiranja in najnižja cena izvedbe,  pa nas lahko resnično skrbi, kakšne javne stavbe bomo imeli. To vsekakor ni zakonodajna praksa, ki bi lahko pripeljala do urejenega okolja.


Napisala: Mika Cimolini

Celoletna naročnina

3 misli na “Mika Cimolini: V kakšno realnost se bomo zbudili, če bodo poslanci podprli GZ-1?

  1. Z napisanim se še kako strinjam, težava je v praksi: zgornja slika nam želi pokazati, kaj se bo zgodilo, da arhitekta ne bo več v procesu. A težava je v tem, da ravno na tistem področju gradijo Šumi, ki ni kaj dosti drugačen od stavb na sliki. Prav tako kompleks Schellenburg nič ne kaže na vse zgoraj naštete arhitektove senzibilnosti. Pri večini novogradenj se že zdaj zdi, da so arhitekti popolnoma pozabili na svoje poslanstvo.

  2. z zapisom se strinjam, me pa zanima avtorjevo mnenje glede vodenja del. Verjetno na tem segmentu računa, da je pooblaščeni arhitekt povsem kompetenten da vodi gradnjo ali je podobno kritičen in se zaveda, da arhitekt odgovorni vodja del ne mora biti?

    1. Hvala za vaš komentar. Pri spremembi zakona, ki jih obravnavam v članku, ne gre za vprašanje vodje del, temveč za vprašanje vodenja izdelave projektne dokumentacije za gradnjo stavb. Arhitekti že zdaj nismo vodje del in ne vodimo gradnje. Vodimo pa projektno dokumentacijo, kar pomeni poleg spoštovanja naročnikovih želja in urbanistilnih predpisov tudi uskladitev vseh drugih interesov v prostoru (ohranjanja narave, kulturna dediščina, voda…) – torej gre tudi za usklajevanje javnih interesov v prostoru – na nivoju načrta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja